Jedro

Pri ugovoru pasivne legitimacije (drugotožene stranke) gre za materialnopravno vprašanje, ki se nanaša na tožbeno podlago. Iz tega razloga se ob ugotovitvi, da je ugovor utemeljen, tožba (zoper drugotoženo stranko) ne zavrže, ampak se o ugovoru odloča skupaj z odločanjem o glavni stvari, tožbeni zahtevek (za plačilo odškodnine zaradi diskriminacije zoper drugotoženo stranko – stečajno upraviteljico nekdanjega delodajalca tožnika) pa se zavrne.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo zoper drugotoženo stranko V.Z., zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije drugotožene stranke.

Tožnik se je pritožil zoper sklep iz vseh pritožbenih razlogov po določbi prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da nesporna odgovornost delodajalca iz določbe 6. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe) ne pomeni, da je odgovornost stečajne upraviteljice izključena. Tožba se opira na določbo 186. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in spremembe) kot institut solidarne odgovornosti za škodo, ki jo je povzročilo več oseb skupaj, v konkretnem primeru se to nanaša tako na delodajalca kot stečajno upraviteljico, ki je bila aktivna pri izvajanju škodnih dejanj in povzročanju škode. Oškodovanec ima pravico, da od kogarkoli med sodelujočimi zahteva povračilo škode v celoti. Stečajna upraviteljica mu je nedvomno s svojim osebnim ravnanjem namenoma zaradi diskriminacije in neenakega obravnavanja v delovnem razmerju povzročila škodo. Sodišče bi moralo ugotoviti, če je stečajna upraviteljica ravnala po navodilih predsednika stečajnega senata. V spornem času bi morala ravnati tako, kot je določala pogodba o zaposlitvi in predpisi o delovnih razmerjih. V kolikor je dobival nižjo plačo od tiste, do katere je bil upravičen, mu bi jo morala priznati. Glede plače je bil v primerjavi z ostalimi zaposlenimi diskriminiran. Stečajna upraviteljica je imela različne kriterije pri določanju višine in obračunu plač. Opozarja na navodila sodnika Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 25. 5. 2009. Sodišče prve stopnje bi v njegovem primeru moralo upoštevati vse listinske dokaze. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijani sklep tako, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek ter naloži toženima strankama plačilo nastalih stroškov postopka.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sklep v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje o zavrženju tožbe zoper drugotoženo stranko ni pravilno odločilo, kar pritožbeno sodišče utemeljuje z naslednjimi dejanskimi in pravnimi razlogi.

Iz tožbe in podatkov v spisu je razvidno, da je tožnik zaposlen pri prvotoženi stranki (pri pravnemu subjektu v stečaju). Tožnik je vložil tožbo zoper to stranko in zoper stečajno upraviteljico prvotožene stranke. Zoper obe stranki v tožbi uveljavlja ugotovitev kršitve prepovedi diskriminacije, kršitve načela enakega obravnavanja in nadlegovanja v delovnem razmerju ter izplačila denarne odškodnine za nastalo škodo v času od leta 2004 do 2009. Toženi stranki v odgovoru na tožbo predlagata zavrnitev takšnih zahtevkov, pri čemer se drugotožena stranka sklicuje na pomanjkanje njene pasivne legitimacije v sporu.

Sodišče prve stopnje je ločeno (ne da bi se spustilo v meritorno obravnavanje zadeve) preizkusilo ugovor pasivne legitimacije drugotožene stranke in ugotovilo, da v tem sporu ni podana, zaradi česar je tožbo v obsegu zahtevkov zoper drugotoženo stranko zavrglo. Ugotovilo je, da se v skladu z določbo 6. člena ZDR nanaša prepoved diskriminacije le v razmerju delavca do delodajalca in ne njegovega zakonitega zastopnika. Morebitno nepravilno ravnanje stečajne upraviteljice v zvezi z vodenjem stečajnega postopka nad prvotoženo stranko in z vsemi navezujočimi razmerji, se lahko presoja le na podlagi posebnih predpisov, ki urejajo stečajni postopek in odnose med pravno osebo v stečaju in stečajnimi upniki. V sporu tako ne gre za obstoj pasivne legitimacije drugotožene stranke in za dopustnost obravnavanja tožbenih zahtevkov, ki se nanašajo na to stranko.

Pritožbeno sodišče navaja, da gre pri pristojnosti za pravico in dolžnost sodišča, da obravnava konkreten spor in odloči o tožbenih zahtevkih. Pristojnost je procesna predpostavka. Če sodišče ugotovi, da ni pristojno, ne sme o stvari meritorno odločiti. Sodišče je ves čas dolžno paziti na svojo stvarno pristojnost. Delovno sodišče je v skladu z določbo točke b prvega odstavka 5. člena ZDSS-1 pristojno za odločanje v sporih o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem oziroma njihovimi pravnimi nasledniki. Pristojnost delovnega sodišča je torej opredeljena vsebinsko (glede na pravice, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja) in po strankah v takšnem sporu (med delavcem in delodajalcem). Pojem delavca in delodajalca je opredeljen v določbi 5. člena ZDR.

Nesporno je, da je tožnik zaposlen pri prvotoženi stranki, kar pomeni, da gre med njima za delovno razmerje med delavcem in delodajalcem. Vendar pa se to ne nanaša na drugotoženo stranko, to je stečajno upraviteljico prvotožene stranke, ki ni v nobenem takšnem razmerju s tožnikom, niti v razmerju pravnih naslednikov stranke, kar pomeni, da ne more biti pasivno legitimirana v tem sporu. Glede tega je potrebno poudariti, da gre pri ugovoru pasivne legitimacije drugotožene stranke za materialnopravno vprašanje, ki se nanaša na tožbeno podlago. Zato ni pravilno, da je sodišče prve stopnje to posebej obravnavalo in odločilo ločeno od glavne stvari. Drugače povedano, sodišče prve stopnje ni imelo nobenih pravnih razlogov, ko je v sporu zavrglo tožbo zoper drugotoženo stranko, saj bi moralo to vprašanje presojati skupaj z odločanjem o glavni stvari in zahtevke zoper drugotoženo stranko ustrezno zavrniti.

Pritožbeno sodišče ni spremenilo odločitve v izpodbijanem sklepu, saj bi s tem ravnalo v škodo tožnika, ker se je v sporu od strank edino on pritožil (359. člen ZPP).

Zato je razveljavilo izpodbijani sklep in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP).