Jedro

Sodna praksa je zavzela jasno stališče, da sodišče ni dolžno brskati po obsežnih prilogah sodnega spisa, ki jih predložijo stranke in iz njih izpeljevati trditvene podlage, torej samo iskati pravnorelevantna dejstva.

Zahteva, da bi sodišče moralo v takšnem primeru tožečo stranko usmerjati glede podajanja dodatne trditvene podlage in dokazov, da bi z zahtevkom lahko uspela, pa presega okvir materialnega procesnega vodstva iz 285. člena ZPP. Treba je upoštevati že zavzeto stališče v sodni praksi, da materialno procesno vodstvo ni neomejeno in da ni namenjeno šolskemu pravnemu poučevanju pooblaščencev pravdnih strank, kakor tudi da ni potrebno tedaj, ko že procesna dejanja nasprotne stranke opravijo enako vlogo.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se deloma ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v IV. točki izreka spremeni tako, da se glasi : „Tožena stranka je dolžna plačati pravdne stroške tožeče stranke v višini 8.219,45 EUR v roku petnajst dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.“ v preostalem se pritožbi tožeče in tožene stranke zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu, potrdi.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo odločilo, da se sprememba tožbe dopusti (I. točka izreka odločbe), da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni od prejema sodbe plačati tožeči stranki znesek 179.619,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 81.831,24 EUR od 27. 11. 2014 do plačila, od zneska 22.251,18 EUR od 27. 2. 2015 do plačila in od zneska 75.537,31 EUR od 24. 3. 2016 do plačila (II. točka izreka odločbe). V preostalem, to je glede plačila zneska 682.460,94 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, je tožbeni zahtevek zavrnilo (III. točka izreka sodbe). Tožeči stranki je naložilo, da toženi stranki v roku 15 dni od prejema sodbe povrne pravdne stroške v višini 1.328,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka odločbe).

2. Zoper sodbo, in sicer zoper III. ter IV. točko izreka, se je pritožila tožeča stranka zaradi kršitve pravdnega postopka, nepopolne in napačne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve materialnega prava in predlagala, da se izpodbijana sodba v tem delu razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožena stranka se je pritožila zoper II. točko izreka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlagala, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v II. točki izreka spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožeči stranki naloži v plačilo sorazmerni del stroškov postopka, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

4. Na pritožbo tožeče stranke je odgovorila tožena stranka, ki je predlagala, da jo višje sodišče zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Tožeča stranka na pritožbo tožene stranke ni odgovorila.

5. Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba tožene stranke ni utemeljena.

6. Iz dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, izhaja, da sta tožeča stranka kot izvajalec in tožena stranka kot naročnik v sodelovanju z uporabnikom O. na podlagi javnega naročila dne 28. 11. 2013 sklenili pogodbo za izgradnjo nadomestnega vodovodnega sistema na O. v ... (v nadaljevanju Pogodba). K Pogodbi sta sklenili še štiri anekse. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je bil predmet pogodbe opredeljen s projektno dokumentacijo PZI iz junija 2013 in da je do uvedbe tožeče stranke v delo prišlo kasneje, kot je bilo predvideno v Pogodbi, da je po podpisu Pogodbe prišlo do spremembe tehnologije in projektne dokumentacije ter da so se dela na koncu izvedla po spremenjeni projektni dokumentaciji PZI iz leta 2014. Sodišče prve stopnje je na podlagi zahtevka tožeče stranke ugotavljalo, zakaj je prišlo do zamude pri uvedbi v delo in katera od strank odgovarja za to zamudo in ali je tožeči stranki zaradi tega nastala kakšna škoda, ki jo je dolžna povrniti tožena stranka. Sodišče je tudi ugotavljalo, ali je bila tožeča stranka upravičena do dodatnega plačila stroškov zaščite in drugih stroškov, ki naj bi na eni strani nastali kot posledica odpadlih del ter na drugi strani zaradi spremenjene projektne dokumentacije in večfaznosti dela. Tožeča stranka je namreč postavila odškodninski zahtevek zaradi tega, ker naj bi ji nastala škoda zaradi prepozne uvedbe v delo, in zahtevek za povrnitev stroškov, ki jih je imela zaradi spremenjene projektne dokumentacije. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je za zamudo odgovorna tožena stranka, ki ni ravnala v skladu s pogodbenim določilom, da v 15-ih dneh po podpisu Pogodbe uvede tožečo stranko v delo. V obsežnem dokaznem postopku in obrazložitvi v sodbi je sodišča prve stopnje ugotovilo, da je do zamude prišlo zaradi neskladnosti med uporabnikom O. in toženo stranko, ne pa zaradi ravnanj tožeče stranke. Tako je po mnenju sodišča prve stopnje ugotovljeno protipravno ravnanje tožene stranke. Za obstoj odškodninske obveznosti je treba kumulativno ugotoviti vse okoliščine primera, in sicer: protipravnost ravnanja, nastalo škodo, odgovornost ravnanja odgovorne osebe za nastanek škode in vzročno zvezo med protipravnim ravnanjem ter nastalo škodo in sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je temelj odškodninske obveznosti podan. Sodišče prve stopnje pa ni moglo ugotoviti obsega - višine škode, ker tožbeni zahtevek tožeče stranke v tem delu ni bil sklepčen. Gre za škodo, ki naj bi tožnici nastala zaradi stroškov dela, organizacije gradbišča oz. stojnine, stroške zavarovanja in bančne garancije. Ugotovilo namreč je, da tožeča stranka ni postavila konkretnih trditev in s tem v zvezi povezanih dokazov za škodo, ki naj bi ji nastala zaradi čakanja na delo njenih delavcev. Iz tega razloga ni moglo postaviti izvedenca finančne stroke, saj bi bil to informativen dokaz, ker kot rečeno tožeča stranka ni postavila ustreznih trditev, ki bi predstavljali izhodišča za delo izvedenca. Ugotovilo je še, da toženi stranki tudi ne pripadajo stroški zaradi izvedbe manj del v skupni višini 71.000,00 EUR, saj stroška zaščite, ki je nastal v zvezi z odpadlimi deli po spremenjenem PZI, tožena stranka ni upravičena zahtevati. Priznalo pa ji je zahtevek za povračilo škode iz naslova stroškov organizacije gradbišča, stroškov zavarovanja in bančne garancije, saj jim tožena stranka ni z ničemer oporekala in je v skladu z 214. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) štelo ta dejstva za priznana. Skupno je tožnici priznalo 104.082,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi iz naslova škode.

Glede plačila (dodatnega) dela ji je priznalo 75.537,00 EUR z DDV z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 3. 2016 za izvedbo zaščit po zahtevah KOBO zaradi večfaznosti, dodatna dela za izvajanja teh zaščit po zahtevah KOBO, strošek vodstveno operativnega kadra za izvajanje faznih prevzemov dela objekta, več dela za izvajanja tesnostnega in trdnostnega preizkusa vodovodne inštalacije hladne in tople vode, trdnostnega preizkusa hidrantnega omrežja, spiranja vodovodne inštalacije in strošek več del izvajanja dezinfekcije oziroma vzorcev mikrobioloških raziskav ter poročil. Tožena stranka temu delu zahtevka ni konkretizirano ugovarjala, niti ni sodišču prve stopnje po njegovem pozivu predložila potrebne gradbene dokumentacije.

Glede pritožbe tožeče stranke

7. Tožeča stranka navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje napačna, saj so bile njene trditve glede višine škode ustrezne. Svoje pritožbene navedbe utrjuje na predloženih dokazih, predvsem REK obrazcih, ki naj jim ne bi tožena stranka niti po višini niti po vsebini nikoli ugovarjala, zato bi jih moralo sodišče upoštevati kot neprerekane. Navedba tožeče stranke ne drži, saj je tožena stranka že v odgovoru na tožbo pod točko 2. (l. št. spisa 22) izrecno ugovarjala trditvam tožeče stranke glede višine, in sicer, da niso v zadostni meri specificirane, saj je tožeča stranka tožbi priložila le nek obračun vodenja stroškov po posameznem kadru, kjer je sama nastavila parametre izračuna informacijskega sistema, brez da bi imela kakršnokoli verodostojno podlago. Ni navedla, kakšen je dejanski strošek delavcev, niti ni predložila analize cen za kadre, ki naj bi sodelovali pri delu. Navajala tudi je, da poleg pavšalnih izračunov tožnica ni predlagala nobenih dokazov. V zvezi s tem je v pripravljalni vlogi tožeča stranka navedla (pod točko IV., l. št. spisa 37), da vztraja pri izračunu, ki ga je podala v tožbi, višino pa bo moral presoditi izvedenec gradbene stroke. V pripravljalni vlogi (l. št. spisa 69) je tožena stranka ponovno navedla, da ne more podati odgovora na navedbe tožeče stranke glede števila delavcev in podobnega, ki naj bi bili na čakanju, saj dokazov v tej smeri praktično ni in da v tožbi in v pripravljalni vlogi tožnica navaja neke številke delavcev, ki se jih ne da preveriti. Navedla je tudi, da bi tožnica delavce lahko prerazporedila, pa jih ni. Ponovno očita tožeči, da je zahtevek po višini nesklepčen. V nadaljnji pripravljalni vlogi (l. št. 95) je tožeča stranka pojasnjevala, da je sestavni del njenega tožbenega zahtevka izpis iz aplikacije. Takšnim navedbam je tožena stranka ponovno oporekala (l. št. 100, točka 11.).

8. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi sodišča prve stopnje. Sodna praksa1 je zavzela jasno stališče, da sodišče ni dolžno brskati po obsežnih prilogah sodnega spisa, ki jih predložijo stranke in iz njih izpeljevati trditvene podlage, torej samo iskati pravnorelevantna dejstva. Ravno to je tožeča stranka s tem, ko dejanskih (pavšalnih) trditev glede škode, ki naj bi jo imela s čakanjem delavcev na delo, ni postavila tako, da bi tožena stranka lahko specificirano na njih odgovarjala in jim ugovarjala, niti tako, da bi jih lahko sodišče s predloženimi dokazi preverilo. Določba 212. člena ZPP je jasna. Tožeča stranka najprej postavi argumentirane trditve in potem za njihovo preverjanje predlaga ustrezne dokaze. Pritožbene navedbe, da bi bilo sodišče dolžno samo iz REK obrazcev ter plačnih listih delavcev seštevati in preverjati, kateri delavci so bili na čakanju in priti do ustreznega zneska, so napačne. Enako velja glede pritožbenega očitka, da je sodnemu spisu priložila sezname, ki so del trditvene podlage glede škode zaradi delavcev, ki so čakali na delo zaradi ne uvedbe v posel s strani tožene stranke. Tudi, če bi sodišče prve stopnje bilo dolžno samo iskati dejstva med dokazi tožnice, kot so: poimensko kateri delavci so čakali na delo in koliko časa ter koliko plače jim je tožeča stranka plačala zaradi tega čakanja (pa ni), s tem ne bi bilo odgovorjeno na eno izmed vprašanj tožene stranke, ali so bili ti delavci dejansko doma ali na delu kje drugje. Vse to je sodišče prve stopnje obsežno pojasnilo v 45. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče dodaja še, da bi sodišče prve stopnje s takšnim ravnanjem, kot ga od njega pričakuje pritožnica, kršilo načelo konktradiktornosti, saj bi namesto tožnice iskalo pravno relevantna dejstva, toženki pa odvzelo možnost konkretnega ugovarjanja zoper ta ista dejstva.

9. Očitek pritožnice, da bi sodišče prve stopnje moralo opraviti materialno procesno vodstvo in jo opozoriti na to, da manjkajo trditve glede višine škode, ne drži, saj je tožena stranka večkrat opozorila tožečo stranko, da so trditve glede višine škode nesklepčne. Sodišče ni dolžno ponovno opozarjati na pomanjkljivost trditev, na katere je že opozorila nasprotna stranka, saj bi s tem preseglo svoje pristojnosti. Sodna praksa2 je jasna. Aktivna dolžnost sodišča pri usmerjanju pravde, kot je opredeljena v 285. členu ZPP, zagotavlja, da se stranke opredelijo do vseh pravno pomembnih dejstev za odločitev v sporu. Na ta način je strankam tudi zagotovljena pravica do izjave iz 22. člena Ustave. Tožeča stranka bi glede na podane ugovore tožene stranke odškodninsko podlago za plačilo delavcev lahko utemeljevala le ob konkretiziranih navedbah, koliko delavcev, katere vrste kadrov, itd. ni delalo, ker je čakalo na prevzem del. Takšnih konkretiziranih trditev tožeča stranka do konca prvega naroka za glavno obravnavo ni podala, pač pa se je sklicevala na predložene dokaze (izpise iz njene aplikacije, kateri je toženka ugovarjala in na predložene REK obrazce). Glede na podane ugovore tožene stranke je bil (oziroma bi moral biti) tožeči stranki povsem jasen okvir pravno relevantnih dejstev, ki jih bo sodišče moralo ugotavljati za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Ob takšnih trditvah toženke sodišče ni bilo dolžno razpravljati o tožničinem procesnem gradivu. Zahteva, da bi sodišče moralo v takšnem primeru tožečo stranko usmerjati glede podajanja dodatne trditvene podlage in dokazov, da bi z zahtevkom lahko uspela, pa presega okvir materialnega procesnega vodstva iz 285. člena ZPP. Treba je upoštevati že zavzeto stališče v sodni praksi, da materialno procesno vodstvo ni neomejeno in da ni namenjeno šolskemu pravnemu poučevanju pooblaščencev pravdnih strank, kakor tudi da ni potrebno tedaj, ko že procesna dejanja nasprotne stranke opravijo enako vlogo.

10. Glede dela zahtevka za plačilo dela iz naslova zaščit pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je pri tem šlo za fiksni strošek vezan na kalkulacije izvedenega dela, ki je bil zajet v osnovno pogodbo (točka 3.0 Pogodbe). Pritožnica spregleda pravilne razloge sodišča prve stopnje (točka 55. in 56. obrazložitve) o plačilu presežnih del glede izjeme, ki je določena v 4. odstavku 22. uzance Posebnih gradbenih uzanc.3 Fiksna cena se lahko spremeni le, če presežna ali manjkajoča dela presegajo 10% pogodbeno dogovorjenih količin. Takšnega presežka del pritožnica ne zatrjuje.

11. Pritožnica pa ima prav, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevaje posebne okoliščine primera (drugi odstavek 154. člena ZPP) glede pravdnih stroškov upoštevati dejstvo, da je tožeča stranka v celoti uspela s temeljem odškodninskega zahtevka in tudi v večjem delu glede zahtevka za dodatno delo in stroške. Pretežni del dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje je bil namenjen ugotavljanju temelja zahtevka, manj njegovi višini. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče upoštevaje 100% uspeh po temelju zahtevka in 20,84% uspeh po višini ugotovilo, da je končni uspeh tožnice 60,42 % in toženke 39,58 % (0% uspeh po temelju in 79,16 % po višini). Ob pritožbeno neprerekani ugotovljeni višini stroškov (tožeča stranka 17.767,41 EUR, tožena stranka 6.355,77 EUR) in 60,42 % uspehu tožnice, znašajo njeni stroški 10.735,06 EUR in toženke ob 39,58 % uspehu 2.515,61 EUR. Po medsebojnem pobotanju je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 8.219,45 EUR.

12. Ker so se po vsem obrazloženem pritožbeni očitki tožeče stranke izkazali za neutemeljene glede glavnega zahtevka in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev, je pa pritožbi deloma ugodilo, in sicer glede odločitve o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje (IV. točka izreka izpodbijane odločbe), je o pritožbi tožeče stranke odločilo, kot je razvidno iz I. točke izreka te odločbe (353. in 358. člen ZPP).

Glede pritožbe tožene stranke

13. Tožena stranka navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo temelj odškodninskega zahtevka, da je zamuda za pričetek za izvedbo del na strani tožene stranke (in uporabnika na njeni strani).

14. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z razlogi sodišča prve stopnje glede pravilno ugotovljenega dejanskega stanja toženkine odgovornosti za zamudo pri uvedbi del. Tožena stranka v svoji pritožbi ponavlja obsežne trditve, ki jih je že postavila v postopku pred sodiščem prve stopnje, zato višje sodišče nanje ne bo ponovno odgovarjalo in se v celoti sklicuje na razloge sodišča prve stopnje glede toženkine odgovornosti za nastanek zamude.

15. Glede dodatnih zaščit po zahtevah KOBO tožena stranka navaja, da je sodišče napačno ugotovilo, da so to dodatna dela, saj naj bi bile zaščite sestavni del popisa v razpisni dokumentaciji. Meni, da tožeča stranka iz tega naslova ni imela nobenih dodatnih stroškov in so bili ti stroški sestavni del njene ponudbe.

16. Pritožnica nima prav, saj iz 55. točke sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da tožena stranka temu delu zahtevka ni ugovarjala, zato je v skladu z določbo 212. člena ZPP štelo, da so ta dejstva neprerekana in je zato v tem delu zahtevek utemeljen. Pritožnica tej ugotovitvi sodišča prve stopnje v pritožbi ne nasprotuje. Vse pritožbene navedbe tožene stranke v zvezi s tem delom zahtevka (glede dodatnih zaščit po zahtevah KOBO) so tako nedovoljene, saj sme v pritožbi pritožnica navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena tega zakona (337. člen ZPP).

17. Ker so se po vsem obrazloženem pritožbeni očitki tožene stranke izkazali za neutemeljene in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev, je o pritožbi tožene stranke odločilo, kot je razvidno iz I. točke izreka te odločbe (353. člen ZPP).

18. Pritožbeno sodišče se je opredelilo do tistih pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).4

19. Tožeča stranka je priglasila stroške pritožbenega postopka. Ker je s pritožbo uspela le v manjšem delu glede stroškov postopka, sama nosi svoje pritožbene stroške (154. člen ZPP). Enako velja za pritožbene stroške tožene stranke, ki je bila s svojo pritožbo v celoti neuspešna. Glede stroška odgovora na pritožbo tožeče stranke, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da ne gre za potreben strošek (prvi odstavek 155. člena ZPP), saj v ničemer ni pripomogel k odločitvi višjega sodišča, pač pa je tožena stranka le ponovila svoja naziranja iz postopka pred sodiščem prve stopnje, zato ga nosi sama.

1 Glej odločbe Vrhovnega sodišča RS III Ips 50/2003, III Ips 56/2001, III Ips 106/2001. 2 Glej sodbo in sklep III Ips 42/2016, sodbo in sklep III Ips 46/2010 z dne 15. 10. 2013 in sodbo III Ips 32/2016 z dne 9. 12. 2016. 3 Cena za enoto velja tudi za presežna oziroma manjkajoča dela, če ne presegajo 10% pogodbenih količin del. 4 Tako se ni izrekalo o pritožbenih navedbah tožnice glede tega, da njeni delavci niso mogli delati drugje, ker so čakali, da bodo vsak čas pričeli z delom v sferi tožene stranke, o podrobnih navedbah toženke, zakaj je odgovornost za zamudo na tožnici.