Jedro

Tožnik v obravnavanem sporu uveljavlja plačilo nagrade za delovno uspešnost v bruto znesku. V skladu z drugim odstavkom 17. člena ZPP se stvarna pristojnost sodišča presodi na podlagi navedb v tožbi in na podlagi dejstev, ki so sodišču znana. Navedbe v odgovoru na tožbo se torej pri določitvi stvarne pristojnosti ne upoštevajo. Iz trditvene podlage tožbe izhaja, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen v spornem obdobju. Zatrjuje, da je upravičen do nagrade za delovno uspešnost, povezane s posli oziroma projekti, pridobljenimi v času trajanja delovnega razmerja pri toženi stranki. Glede na takšne navedbe tožnika v tožbi je sodišče prve stopnje zavzelo zmotno stališče, da ni pristojno za odločanje. Trditve, da od spornega dne dalje tožnik sodeluje s toženo stranko na podlagi ustnega dogovora in nato preko statusa podjetnika, ne pomenijo, da delovno sodišče ni pristojno za obravnavanje tožnikovega tožbenega zahtevka, kot ga je postavil v tožbi. Sicer pa je tožnik v tožbi izrecno navedel, da za izvedbo delovnih zadolžitev za sporno obdobje ni prejel plačila, kar (zaenkrat) še ni predmet spora. Ob upoštevanju navedenega tožnik torej ne zahteva plačilo za delo, opravljeno po prenehanju pogodbe o zaposlitvi, temveč za opravljanje dela v delovnem razmerju. Zato je na podlagi točke b prvega odstavka 5. člena ZDSS-1 podana stvarna pristojnost delovnega sodišča za odločanje v obravnavanem sporu.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnje odločanje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da ni stvarno pristojno za odločanje v tej zadevi (I. točka izreka) ter da je za odločanje pristojno Okrožno sodišče v Ljubljani (II. točka izreka).

2. Zoper navedeni sklep se pritožuje tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter toženi stranki naloži povrnitev pritožbenih stroškov. V pritožbi navaja, da je delovno sodišče stvarno pristojno za odločanje v tem sporu. Iz trditev v tožbi izhaja, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki in da je upravičen do nagrade za delovno uspešnost, povezane s posli oziroma projekti, pridobljenimi v času trajanja delovnega razmerja pri toženi stranki. V tožbi je tožnik še navedel, da v času od 1. 6. 2017 dalje ni prejel plačila za opravljeno delo, vendar to ni predmet tega spora. Glede na trditveno podlago tožbe je jasno, da tožnik v tem sporu zahteva izplačilo denarnih terjatev iz delovnega razmerja med strankama in ne plačila za opravljeno delo po prenehanju pogodbe o zaposlitvi, kot to zmotno zaključuje sodišče prve stopnje. Trženje petih projektov je izvajal v okviru zadolžitev po pogodbi o zaposlitvi. Meni, da sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati navedb v odgovoru na tožbo glede vprašanja stvarne pristojnosti. Ker tožnik zahteva nagrado za delovno uspešnost na podlagi delovnega razmerja, je za odločanje stvarno pristojno delovno sodišče. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka odgovarja na pritožbo tožnika. Prereka pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah pritožbenih razlogov in na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Tožnik v obravnavanem sporu uveljavlja plačilo nagrade za delovno uspešnost v bruto znesku 125.760,60 EUR. V skladu z drugim odstavkom 17. člena ZPP se stvarna pristojnost sodišča presodi na podlagi navedb v tožbi in na podlagi dejstev, ki so sodišču znana. Navedbe v odgovoru na tožbo se torej pri določitvi stvarne pristojnosti ne upoštevajo. Iz trditvene podlage tožbe izhaja, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen od 1. 3. 2007 do 31. 5. 2017. Zatrjuje, da je upravičen do nagrade za delovno uspešnost, povezane s posli oziroma projekti, pridobljenimi v času trajanja delovnega razmerja pri toženi stranki. Glede na takšne navedbe tožnika v tožbi je sodišče prve stopnje zavzelo zmotno stališče, da ni pristojno za odločanje. Trditve, da od 1. 6. 2017 dalje tožnik sodeluje s toženo stranko na podlagi ustnega dogovora in nato preko statusa podjetnika, ne pomenijo, da delovno sodišče ni pristojno za obravnavanje tožnikovega tožbenega zahtevka, kot ga je postavil v tožbi. Sicer pa je tožnik v tožbi izrecno navedel, da za izvedbo delovnih zadolžitev za čas od 1. 6. 2017 do oktobra 2017 ni prejel nikakršnega plačila, kar (zaenkrat) še ni predmet spora. Ob upoštevanju navedenega tožnik torej ne zahteva plačilo za delo, opravljeno po prenehanju pogodbe o zaposlitvi, temveč za opravljanje dela v delovnem razmerju. Zato je na podlagi točke b prvega odstavka 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl. - ZDSS-1) podana stvarna pristojnost delovnega sodišča za odločanje v obravnavanem sporu.

7. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek (354. člen ZPP).

8. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.