Jedro

Ob ugotovitvi, da možnosti zdravljenja v tožnikovem primeru v Sloveniji niso bile izčrpane, njegov zahtevek za povračilo stroškov zdravljenja v tujini ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se odpravita odločbi toženke št. ... z dne 3. 12. 2008 in št. ... z dne 6. 8. 2008 ter, da se ugotovi, da je tožnik upravičen do zdravljenja v tujini ter sklenilo, da tožnik nosi svoje stroške postopka sam.

Zoper zavrnilno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in spremeni sodbo sodišča prve stopnje na podlagi pritožbene obravnave, podrejeno pa, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Meni, da je v okviru sojenja prišlo do več procesnih kršitev, na katere je tožnik tudi izrecno opozoril takoj, neposredno na narokih. Predsednica senata ni zapisala ključnih pripomb tožnika na prvem naroku in ni sprejela listinskih dokaznih predlogov, ki so ostali na mizi po njegovem zaslišanju; na tožnika in pooblaščenko je kričala; tožnika prepričevala, da se lahko zastopa v pravdi sam in izsilila njegovo izjavo o zaupanju pooblaščenki. Šele po potrditvi pri ostalih članih senata je predsednica senata zapisala tožbene navedbe in dokazne predloge tožnika. Mimo dokaznih predlogov strank je zahtevala mnenje konzilija iz predhodnega postopka istega tožnika zoper isto toženko. Sodišče se o dokaznem predlogu tožnika, da se vpogledajo odločbe in zaslišijo priče z enakimi poškodbami kot jih je imel tožnik, ni izreklo, kar kaže na diskriminatorno odločitev, saj je predlaganim pričam bilo priznano zdravljenje v tujini. Iz sprejetega dokaznega sklepa ni razvidno, katere dokaze je sodišče izvajalo. Sodišče se je pri odločitvi oprlo na vsebino listinskega dokaza, ki ni bil izveden - mnenje konzilija z dne 24. 7. 2008. Tožnik je tudi zahteval izločitev sodnice, o čemer pa niti ni bilo odločeno, niti ni sodnica sama postopala po 71. členu Zakona o pravdnem postopku in je njegovo zahtevo zgolj narekovala v zapisnik. Navedene kršitve procesnih pravil so po prepričanju pritožbe takšne narave, da odločitve sodišča ni moč šteti za zakonito še zlasti zato, ker je tudi napačno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče ni moglo na podlagi izvedenega postopka niti z najmanjšo verjetnostjo sklepati, da bi se takšen postoperativni poseg lahko opravil v Sloveniji. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem se v celoti strinja z razlogi sodbe v delu, v katerem sodišče sprejema zaključke, da je imel tožnik v Sloveniji še na razpolago možnosti zdravljenja, saj so zaključki sodišča skladni z ostalimi listinskimi dokazi postopka. Navedbe pritožbe glede kričanja sodnice ter o izsiljevanju sodnice glede nezaupanja tožnika v njeno pooblaščenko so povsem neresnične. Toženka je bila na vseh narokih prisotna in na nobenem naroku sodnica, ki je postopek vodila, ni kričala na tožnika osebno ali na njegovo pooblaščenko. Vodenje glavne obravnave je bilo objektivno, predvsem pa skladno z določili ZPP, kar je tudi razvidno iz samih zapiskov glavne obravnave, iz katerih je brez dvoma moč razbrati, da je sodišče tožnika skladno z določili 286. člena ZPP pozvalo na oblikovanje tožbenega zahtevka, nadalje pa tudi opozorilo na prekluzijo navajanja dokazov oz. na obveznost predlaganja dokazov in podaje tožbenih navedb najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo. Tudi na drugem naroku dne 18. 2. 2011 je sodišče zgolj pozvalo tožnika na obrazložitev razlogov, zakaj predlog za izločitev sodnice z obrazložitvijo ni bil vložen, kljub temu, da je pooblaščenka tožnika na naroku dne 20. 5. 2010 to uveljavljala. Uradni zaznamek na zadnji strani zapisnika glavne obravnave z dne 20. 5. 2010 je podpisan ter sestavljen s strani tožeče stranke osebno in ožigosan zgolj s strani njegove pooblaščenke. Toženka se je z njegovo vsebino seznanila šele po prejemu pritožbe, neposredno na in po naroku, pa s strani tožeče stranke o dejstvih, navedenih v uradnem zaznamku, niti ni bila seznanjena. Glede izločitve sodnice tožnik ni neposredno na naroku navedel razlogov za izločitev, niti ni v zvezi s tem podal ali predlagal kakršnihkoli dokazov, s čimer bi dokazal, da so podane okoliščine, na katere opira svoj zahtevek o nepristranskosti sodišča. Glede same vsebina spora se ta spor loči od predhodno vodenega postopka pred istim sodiščem med sicer istima pravdnima strankama v zadevi Ps 3715/2006, saj je v tem sporu tožnik zahteval povračilo stroškov nadaljevanja zdravljenja v tujini v kliniki v B. zaradi odstranitve vijakov, medtem ko je šlo v predhodnem sporu za odločanje o pravici do t.i. primarnega zdravljenja v tujini. Bistveno je, da je konzilij v mnenju z dne 22. 11. 2010 izrecno pojasnil, da je šlo v tem primeru za poseg, odstranitev vijakov in artroskopijo kot logično posledico predhodnega zdravljenja in da je prav v sporu v zadevi Ps 3715/2006 že bilo pravnomočno odločeno tudi glede vprašanja možnosti odstranitve vijakov v Sloveniji. Izvedenec dr. I.Č. je namreč podal mnenje, da ima tožnik v Sloveniji možnost zdravljenja z artroskopijo, ter da je tudi v domovini možna odstranitev vijakov. Prav ta posega pa je tožnik, glede na svojo izpoved na naroku, opravil v letu 2008 v tujini Skupaj s predložitvenim poročilom je predsednica senata v zvezi s pritožbenimi navedbami podala pojasnila, da so navedbe glede njenega postopanja na narokih za glavno obravnavo neresnične kot tudi skrajno žaljive, kar lahko potrdijo tako porotniki kot sodna zapisnikarica. Že iz zapisnikov z dne 20. 5. 2010 in 18. 2. 2011 je razvidno, da pooblaščenka na sodišču ni grajala zapisnikov in ni odklonila podpisa kot tudi ne tožnik. Zapisniku z dne 20. 5. 2007 je po naroku za glavno obravnavo sama pripisala uradni zaznamek. V zvezi z mnenjem konzilija z dne 24. 7. 2008 pojasnjuje, da se nahaja v upravnem spisu, v zvezi z zahtevo odvetnice za izločitev pa, da je pooblaščenka tožnika na prvem naroku za glavno obravnavo dne 20. 5. 2010 navedla tako, kot je zapisano v zapisniku in je pričakovala predlog za izločitev, ker predloga ni bilo je pooblaščenko na drugem naroku za glavno obravnavo pozvala, da pojasni, kje je predlog za izločitev in ta je povedala, da ga ni vložila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolnoma ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, v predmetni zadevi pa tudi ni prišlo do kršitev postopka, ki jih pritožbeno sodišče preizkuša po uradni dolžnosti niti tistih, ki jih pritožba posebej navaja.

V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje preverjalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženke z dne 3. 12. 2008, s katero je bila zavrnjena pritožba tožnika zoper odločbo imenovanega zdravnika z dne 6. 8. 2008 kot neutemeljena, sklep Zdravstvene komisije z dne 7. 10. 2008 pa se je odpravil. Na podlagi izpodbijane odločbe imenovanega zdravnika tožnik ni bil upravičen do zdravljenja v tujini; s sklepom z dne 7. 10. 2008 je zdravstvena komisija zavrgla pritožbo pooblaščenca tožnika, ker ni bilo predloženo pooblastilo za zastopanje.

Pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbenim navedbam tožeče stranke glede ravnanja predsednice senata v predmetni zadevi in sicer, da le-ta naj ne bi zapisala ključnih pripomb tožnika na prvem naroku, niti sprejela listinskih dokaznih predlogov, da je na tožnika in pooblaščenko kričala in tožnika prepričevala, da lahko nastopa v pravdi sam in tako izsilila njegovo izjavo o zaupanju pooblaščencev in da naj bi tako postopala diskriminatorno do tožnika in povsem neprimerno za sodišče. Navedeno ne izhaja iz zapisnikov z glavne obravnave z dne 20. 5. 2010, ne z zadnje glavne obravnave z dne 18. 2. 2011, je tudi v nasprotju s pojasnili predsednice senata in v nasprotju z tem, kar navaja tožena stranka v odgovru na pritožbo. Na naroku se piše zapisnik v skladu z določili členov od 122 do 127 ZPP. Zapisnik podpišejo predsednik senata, zapisnikar, stranke oz. njihovi zakoniti zastopniki ali pooblaščenci in pa tolmač. Bistvena sta podpisa sodnika oz. predsednika senata in zapisnikarja. Z njima se namreč zapisnik perfektoira, pomembni so tudi podpisi strank. Iz obeh zapisnikov je razvidno (listovna št. 32 in listovna št. 57), da je tudi tožeča stranka zapisnik podpisala. Stranke lahko podpis zapisnika odklonijo, to je celo njihova pravica, saj s tem dosežejo, da se zapiše razlog odklonitve podpisa. To, da je tožeča stranka oba zapisnika z glavnih obravnav podpisala kaže ob upoštevanju pojasnil predsednice senata v predložitvenem poročilu in navedb tožene stranke v odgovoru na tožbo, da je bilo na glavni obravnavi le tako, kakor je navedeno v obeh zapisnikih z glavnih obravnav. Iz teh zapisnikov pa ne izhaja to kar pritožba očita predsednici senata glede diskriminatornega vodenja glavne obravnave.

Iz zapisnika z dne 20. 5. 2010 izhaja, da je pooblaščenka tožnika predlagala prekinitev oz. preložitev obravnave zaradi predloga o izločitvi predsednice senata zaradi neobjektivnosti, torej iz razloga po 6. točki 70. člena ZPP, ker naj bi bile podane druge okoliščine, ki vzbujajo dvom o njeni nepristranskosti. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 18. 2. 2011 izhaja, da je predsednica senata pooblaščenko tožnika vprašala, kje je predlog za izločitev predsednice senata, ta pa je pojasnila, da predloga ni vložila. Po mnenju pritožbenega sodišča je tako predsednica senata upravičeno štela, da takšen predlog ni bil vložen. Pritožbeno sodišče še opozarja na določilo 286.b člena ZPP, ki določa, da mora stranka kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljaviti takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Dosedanje pritožbene navedbe bi morala tožeča stranka uveljaviti pred sodiščem prve stopnje takoj, ko je to bilo mogoče, vendar tega ni storila, to je storila šele v okviru pritožbe in je tako sicer tudi v tem delu prekludirana.

Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je sodišče na prvem naroku sprejelo dokazni sklep, da se vpogledajo listine v sodnem spisu in v upravnem spisu ter, da se zasliši tožnik in da se konzilij ortopedske klinike zaprosi zaprosi za pisno mnenje v zvezi z zdravljenjem tožnika januarja 2009. Izvedbo ostalih dokazov si je sodišče pridržalo do konca obravnavanja. Na glavni obravnavi dne 18. 2. 2011 je sodišče sprejelo dokazni sklep, da se do sedaj izvedeni dokazi preberejo, vpogledalo in prebralo je dopolnilno mnenje konzilija ortopedske klinike z dne 22. 11. 2010, iz katerega je razvidno, da sta posega, odstranitev vijakov in artroskopija kolena nadaljevanje zdravljenja kot logična posledica predhodnega zdravljenja, ki je že bil predmet obravnave konzilija in tudi sodne presoje. Vpogledala in prebrala se je vloga tožene stranke z dne 29. 11. 2010 ter pripombe tožnika na navedeno dopolnilno mnenje. Dokazne predloge tožnika v tožbi, pripravljalnih vlogah kot postavitev izvedenca medicinske stroke – ortopeda, ki naj bi podal mnenje, ali je možno poseg opraviti v Sloveniji je sodišče zavrnilo. Izhajajoč iz navedenega pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbenim navedbam, da iz dokaznega sklepa ni mogoče ugotoviti, kateri dokazi so bili izvedeni. Mnenje konzilija z dne 24. 7. 2008 je v upravnem spisu tožene stranke, upravni spis tožene stranke je naveden med izvedenimi dokazi.

Po vsebini se predmetna zadeva nanaša na zahtevek tožnika za nadaljevanje zdravljenja, pregled in preiskavo v tujini in za povrnitev stroškov zdravljenja. Tožnik je opravil zdravljenje v tujini na kliniki v B. – ZR Nemčija. V zvezi s tem, ali ima tožnik pravico do povračila stroškov zdravljenja v tujini pri dr. A.S. je bilo pravnomočno odločeno s sodbo pritožbenega sodišča v zadevi Psp 720/2008 z dne 21. 1. 2009, ki je bila tudi pod revizijskim preizkusom in je bila revizija, s sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 299/2009 z dne 5. septembra 2011, zavrnjena. V tej zadevi pa je tožnik predlagal, da se mu odobri zdravniški pregled za dne 30. 7. 2008 na kliniki v B., kjer so mu nato tudi odstranili vijake in opravili atroskopijo kolenskega sklepa. Sam pregled je bil opravljen dne 30. 7. 2008, ko je bilo opravljeno slikanje stegnenice in kolena ter pregled funkcionalnosti desne noge, trajal je tri ure, poseg pa je imel dne 30. 1. 2009, kjer so mu odstranili vijake, opravili artroskopijo in brusili hrustanec, poseg je bil končan v enem dnevu, hospitaliziran je bil en teden. Tudi sam tožnik, zaslišan na glavni obravnavi je izpovedal, da bi dr. B.C. vijake znal odstraniti, znali bi opraviti tudi artroskopijo in brušenje hrustanca. V predsodnem postopku je imenovani zdravnik tožene stranke pridobil mnenje konzilija Ortopedske klinike UKC ..., kateri je menil, da zdravljenje v tujini ni utemeljeno, saj je to možno opraviti tudi na Ortopedski kliniki v Sloveniji. Takšno mnenje je bilo potrjeno tudi z dopolnilnim mnenjem konzilija Ortopedske klinike z dne 22. 11. 2010, ki je ostalo nespremenjeno. Konzilij ortopedske klinike je menil, da sta posega odstranitev vijakov in artroskopija kolena nadaljevanje zdravljenja kot logična posledica predhodnega zdravljenja, ki je že bil predmet obravnave konzilija ortopedske klinike in tudi sodne presoje.

Sodišče prve stopnje je upravičeno sledilo strokovnem dopolnilnem mnenju konzilija Ortopedske klinike UKC ... in v posledici tega tudi zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, saj v Sloveniji niso bile izčrpane vse možnosti zdravljenja, kar je osnovni in primarni pogoj za povrnitev stroškov zdravljenja. Zakon o zdravstvenem zavarovanju in zdravstvenem varstvu (ZZVZZ; Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami) v 2. alineji 2. točke 23. člena določa, da je v primeru zdravljenja v tujini, zavarovanim osebam zagotovljeno plačilo zdravstvenih storitev najmanj v višini 95 %. Natančnejši obseg teh storitev, standarde in normative, pa na podlagi 26. člena tega zakona določajo Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (POZZ; Ur. l. RS, št. 79/1994 s spremembami). Zavarovanec je upravičen do pregleda, preiskav ali zdravljenja v tujini oz. do povračila stroškov teh storitev, če so v Sloveniji izčrpane možnosti, z zdravljenjem oz. pregledom v drugi državi pa je utemeljeno pričakovati ozdravitev ali izboljšanje zdravstvenega stanja oz. preprečiti nadaljnje slabšanje. Primarni pogoj po citiranem določilu 135. člena POZZ torej je, da ima zavarovanec pravico do pregleda, preiskave ali zdravljenja v tujini oz. do povračila stroškov teh storitev, če so v Sloveniji izčrpane možnosti. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, s katero se strinja tudi pritožbeno sodišče, da v Sloveniji, v primeru tožnika, možnosti zdravljenja niso bile izčrpane, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. V skladu s 1. odstavkom 165. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 154. člena ZPP je odločilo, da tožnik krije stroške pritožbe sam.