Jedro

Zaradi posebnih okoliščin primera oziroma zaradi značilnosti tožnikove bolezni, pri kateri gre za večletno menjavanje faz bipolarne motnje, je dokazni standard prepričanja dejansko nedosegljiv, zato je sodišče lahko štelo, da je relevantno dejstvo dokazano že na podlagi ustrezne stopnje verjetnosti o njegovem obstoju.

Na kršitev iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP se lahko sklicuje le stranka, ki se jo taka kršitev tiče, ne pa tudi njen nasprotnik.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je notarski zapis SV 1052/09 s 6. 10. 2006, ki sta ga sklenili pravdni stranki, ničen, ter da je toženec dolžan tožniku povrniti 2.442,93 EUR pravdnih stroškov.

2. Toženec pravočasno izpodbija sodbo iz vseh pritožbenih razlogov in kot bistveno navaja, da je tožba nesklepčna, saj se tožbeni zahtevek glasi na ugotovitev ničnosti notarskega zapisa, ki ni pravni posel. Tožnik bi moral uveljavljati ničnost samega pravnega posla, tj. zadolžnice, ki je bila sklenjena v obliki notarskega zapisa. Nadalje navaja, da se je sodišče prve stopnje pri odločitvi, da tožnik v času sklepanja spornega pravnega posla ni bil sposoben za razsojanje, oprlo na izvedensko mnenje izvedenke psihiatrične stroke, v katerem je ta navedla, da obstaja pomembno večja možnost, da je bil tožnik v spornem času privzdignjenega in preveč podjetnega delovanja, tako ugotovljene večje možnosti pa sodišča ne bi smelo šteti za dokazano. Dejstva v pravdnem postopku se namreč dokazujejo s stopnjo gotovosti oziroma onkraj razumnega dvoma, v tem primeru pa se je sodišče oprlo na verjeten izkaz določenega dejstva. Pritožnik graja tudi uporabljeno metodologijo sodne izvedenke, in sicer trdi, da je izvedenka do svojega zaključka prišla na podlagi podatkov v spisu (da je tožnik zanj škodljive tvegane posle sklepal ravno v fazi privzdignjenosti), pri čemer je povratno zaključila, da ravno to dokazuje, da je predmetni posel sklenil v enakem stanju. Do tega zaključka sodna izvedenka ni prišla na podlagi ocene poslovne sposobnosti tožnika v trenutku sklepanja spornega pravnega posla. Sodišče je napačno presodilo tudi pravdno sposobnost tožnika, ki mora biti podana ves čas trajanja postopka, saj iz izvedenskega mnenja izhaja, da je bil tožnik v času pravdnega postopka občasno sposoben prosto odločati, včasih pa ne, pri čemer tožniku ni bil postavljen zakoniti zastopnik. S tem je sodišče prve stopnje kršilo določbe pravdnega postopka. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe.

3. Tožnik na vročeno pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Notarski zapis SV 1052/09 s 6. 10. 2006 je celokupen opis posla, ki sta ga sklenili pravdni stranki in katerega ničnost uveljavlja tožnik. Zadolžnica je del tega posla in zaradi posebne oblike neposredno izvršljiva, sicer pa vsebovana v zahtevku, ki ga je postavil tožnik in mu je sodišče prve stopnje ugodilo.

6. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče o poslovni sposobnosti tožnika odločilo na podlagi mnenja sodne izvedenke, ki temelji na standardu pomembno večje verjetnosti. Zaradi posebnih okoliščin primera oziroma zaradi značilnosti tožnikove bolezni, pri kateri gre za večletno menjavanje faz bipolarne motnje, je namreč dokazni standard prepričanja dejansko nedosegljiv, zato je sodišče lahko štelo, da je relevantno dejstvo dokazano že na podlagi ustrezne stopnje verjetnosti o njegovem obstoju. Pri tem višje sodišče poudarja, da je v konkretnem primeru sodna izvedenka ugotovila „pomembno večjo verjetnost“ tega dejstva in ne zgolj njegovo verjetnost.1

7. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe v zvezi s samim izvedenskim mnenjem, in sicer glede uporabljene metodologije, saj pritožnik na izdelano izvedensko mnenje pred sodiščem prve stopnje ni podal pripomb. Pripombe, podane šele v pritožbi, so zato prepozne.

8. Glede pritožbenih navedb, ki se nanašajo na pravdno sposobnost tožnika, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se je v sodni praksi uveljavilo stališče, da se na kršitev iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP lahko sklicuje le stranka, ki se jo taka kršitev tiče, ne pa tudi njen nasprotnik.2 Namen navedene zakonske določbe je namreč izključno v tem, da so v pravdi varovani interesi pravdno nesposobne stranke in ne morda interes nasprotne stranke, da se v primeru zanjo neugodnega izida pravde lahko sklicuje na morebitne procesne kršitve. Če je nepravilno zastopana stranka v postopku uspela, kot v konkretnem primeru, ni potrebe po njenem varstvu v postopku s pravnimi sredstvi, torej razloga za razveljavitev z obravnavano kršitvijo obremenjene sodbe.

9. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

10. V skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo tudi o stroških, ki so nastali v pritožbenem postopku. Ker toženec s pritožbo ni uspel, v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sam krije svoje pritožbene stroške (2. točka izreka). Odločitev o tem je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi njegove pritožbe.

1 Primerjaj stališče VS RS v sodbi II Ips 198/2015 s 5. 11. 2015. 2 Primerjaj zlasti odločbe VS RS II Ips 70/2013 z 19. 3. 2015, II Ips 243/2011 z 29. 5. 2014, II Ips 112/2012 z 12. 6. 2014.