Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Izpodbijani sklep je formalno pravilen, vendar pa je odločitev o stroških neločljivo vezana na odločitev o glavni stvari. Te neločljive vezanosti odločitve o stroških postopka od odločitve o glavni stvari ne spreminja možnost, da organ o stroških odloči v posebnem sklepu (tretji odstavek 118. člena ZUP), saj to ne pomeni, da bi odločitev o stroških ne bila več vezana na vsebino odločitve o glavni stvari.
I. Tožbi se ugodi, sklep Agencije za energijo št. 451-15/2018-20/622 z dne 3. 4. 2019 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.
II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
1. Toženka je z izpodbijanim sklepom odločila, da se tožničina zahteva za povrnitev stroškov postopka za zastopanje vlagatelja zahteve za povrnitev preveč plačanega zneska omrežnine zavrne, ter da je tožnica dolžna povrniti nasprotni stranki, družbi A., stroške pravnega zastopanja v skupni višini 228,47 EUR, poleg tega pa je določila način in rok plačila. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnica vložila zahtevo za odločanje v sporu z distribucijskim operaterjem, družbo A., glede zahtevka za povrnitev zneska preveč plačane omrežnine. Toženka je tožničino zahtevo za vračilo preveč plačane omrežnine zavrnila, glede stroškov pa se sklicuje na 114. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), po katerem mora v upravnih zadevah, v katerih je udeleženih dvoje ali več strank z nasprotnimi interesi, stranka, ki je postopek povzročila, pa se je končal v njeno škodo, kriti stroške. Zato je tožnica dolžna nositi svoje stroške in nasprotni stranki, družbi A., povrniti priglašene stroške v skladu z odvetniško tarifo.
2. Tožnica se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da je odločitev o stroških neločljivo povezana s sporom, v katerem je toženka po vsebini odločala o pravilni umestitvi tožnice kot uporabnika v odjemno skupino in posledično o pravilnem in zakonitem obračunavanju omrežnine in drugih prispevkov ter dajatev za uporabo električne energije. V tej zadevi je toženka tožničin zahtevek zavrnila in odločila, da bo o stroških postopka odločeno s posebnim sklepom. Tožnica je zoper odločbo v tej zadevi pravočasno vložila tožbo v upravnem sporu, ker pa je bilo o stroških postopka odločeno šele naknadno, z izpodbijanim sklepom, je bila zaradi varstva svojih pravnih koristi prisiljena vložiti novo tožbo, s katero izpodbija še obravnavani sklep. Ker meni, da je nezakonita in nepravilna odločba o glavni stvari, je nepravilen in nezakonit tudi izpodbijani sklep o odmeri stroškov, saj je odločitev o stroških odvisna od njenega uspeha v glavni stvari. Če bo s tožbo zoper odločbo, izdano v glavni stvari, uspela, bo to nujno povzročilo, da ji bo stranka z nasprotnim interesom dolžna povrniti stroške postopka. Sodišču predlaga, naj oba postopka združi, njeni tožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi njenemu zahtevku za povračilo stroškov, podredno, naj izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženki v ponovni postopek, v vsakem primeru pa naj ji naloži povračilo stroškov upravnega spora v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
3. Toženka se v odgovoru na tožbo sklicuje na razloge v izpodbijanem sklepu in se strinja s tožnico, da je vprašanje o stroških neločljivo vezano na odločitev v glavni stvari. A. kot prizadeta stranka v odgovoru na tožbo povzema potek postopka in sodišču predlaga, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno.
4. Tožba je utemeljena.
5. Kot pravilno ugotavlja že toženka, je zakonska podlaga za odločitev v tej zadevi prvi odstavek 114. člena ZUP, po katerem v primeru, če je v postopku udeleženih dvoje ali več stranka z nasprotujočimi si interesi, krije stroške stranka, ki je povzročila postopek, pa se je ta končal v njeno škodo.
6. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, tožbe in odgovorov nanjo, med strankama ni sporno, da je bil izpodbijani sklep izdan v postopku, v katerem sta bili udeleženi stranki z nasprotujočimi se interesi, in se je končal v tožničino škodo. S tega stališča je torej izpodbijani sklep formalno pravilen, vendar pa je odločitev o stroških neločljivo vezana na odločitev o glavni stvari. Tako je po prvem odstavku 118. člena in petem odstavku 213. člena ZUP v izreku odločbe že formalno treba skupaj z glavno stvarjo odločiti tudi o tem, ali so nastali stroški postopka, kakšni so in kdo jih mora plačati. Te neločljive vezanosti odločitve o stroških postopka od odločitve o glavni stvari ne spreminja možnost, da organ o stroških odloči v posebnem sklepu (tretji odstavek 118. člena ZUP), saj to ne pomeni, da bi odločitev o stroških ne bila več vezana na vsebino odločitve o glavni stvari.
7. Zato se sodišče strinja s strankami, da bi bilo tudi v upravnem sporu o izpodbijanem sklepu najbolj smiselno odločati skupaj z odločbo o glavni stvari. Tudi če ni tako, pa bi vsaka odločitev, ki bi pomenila, da odločitev o stroških ne deli usode odločitve o glavni stvari, pomenila neupoštevanje prej navedene določbe prvega odstavka 114. člena ZUP.
8. Tako iz tožbenih navedb, kot iz vpisnika naslovnega sodišča izhaja, da je upravni spor v glavni stvari pred naslovnim sodiščem potekal pod opr. št. I U 354/2019. V tej zadevi je bila dne 4. 6. 2019 izdana sodba, s katero je bila izpodbijana odločba odpravljena in zadeva vrnjena toženki v nov postopek. Po prvem odstavku 73. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) pritožba zoper to sodbo ni dovoljena, zato je z istim dnem postala pravnomočna. Po tretjem odstavku 64. člena ZUS-1 je zadeva s tem vrnjena v stanje, v katerem je bila, preden je bila odpravljena odločba izdana.
9. Kot je bilo že obrazloženo, bi bila v tej zadevi nezakonita in tudi nesmiselna vsaka odločitev, s katero odločitev o stroških ne bi delila usode z odločitvijo o glavni zadevi. Sodišče je zato v skladu s tretjo točko prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, ker v postopku za izdajo izpodbijanega sklepa niso bila upoštevana pravila postopka, in s sodbo izpodbijani sklep odpravilo. Kot že omenjeno, se po tretjem odstavku 64. člena ZUS-1 v takem primeru zadeva vrne v stanje, v katerem je bila, preden je bil odpravljeni sklep izdan. Na ta način bo lahko toženka ponovno odločala o stroških v skladu z odločitvijo, ki jo bo v ponovljenem postopku sprejela v glavni stvari. Glede na navedene razloge za odločitev morebitni izvedeni dokazi ne bi mogli vplivati na odločitev, zato je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.
10. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožnica po tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu. Zadeva je bila rešena na seji, tožnico pa je v postopku zastopala odvetnica, zato se ji priznajo stroški upravnega spora v višini 285,00 EUR, povečani za 22 % DDV, torej skupno 347,70 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika). Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za prostovoljno plačilo (prvi odstavek 290. člena Obligacijskega zakonika), plačana sodna taksa za postopek pa bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1.c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah).