Jedro

V skladu z načelom proste presoje dokazov (10. člen ZUP) bi moral prvostopenjski organ v obravnavanem primeru glede na način uveljavljanja pravice po načelu vračila plačane trošarine ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so pomembna za odločitev in v tem smislu opraviti skrbno presojo vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka odločiti, katera dejstva šteti za dokazana, ne pa se opreti zgolj in le na e-TD. Presoditi bi moral tudi vse predložene certifikate o kakovosti, jih primerjati z e-TD in prevoznimi listinami. Glede na navedeno je prvostopenjski organ s tem, ko je za odločitev upošteval le e-TD napačno uporabil materialno pravo, posledično pa je ostalo tudi nepopolno ugotovljeno dejansko stanje.

Izrek

Tožbi se ugodi in se točka 2. izreka odločbe Carinskega urada Ljubljana DT 42301-11519/2012-3 z dne 18. 7. 2012 odpravi in zadeva vrne temu organu v ponoven postopek.

Obrazložitev

S točko 2. izreka izreka izpodbijane odločbe je Carinski urad Ljubljana zavrnil del zahtevka tožnika za vračilo trošarine za energente, ki so jim dodana biogoriva za marec 2012 in sicer za 1.211 litrov neosvinčenega motornega bencina z vsebnostjo svinca do 0,013 g/l in z oktanskim številom (RON) 98 ali več (v nadaljevanju NMB 100) v znesku 594,20 EUR. Iz obrazložitve je razvidno, da je tožnik v skladu z enajstim odstavkom 54. člena Zakona o trošarinah (v nadaljevanju ZTro) in prvim odstavkom 7. člena Pravilnika o plačilu trošarine za energente, ki jo so jim dodana biogoriva (Ur. l., RS št. 9/07, v nadaljevanju Pravilnik) vložil zahtevek za vračilo plačane trošarine, ki so jim dodana biogoriva, za marec 2012. Zahtevku je priložil dokumente, s katerimi je dokazoval upravičenost zahtevka za vračilo trošarine: izračun vračila plačane trošarine z izpisom prejete količine goriva v marcu 2012, certifikate kakovosti za biogorivo, izjavo oz. deklaraciji dobavitelja A. glede dodanega biogoriva ter izjavo o načinu vmešavanja. Kot podlago za odločitev carinski organ navaja enajsti odstavek 54. člena ZTro, 2. člen, 3. člen ter 7. člena Pravilnika.

Tožnik je kot imetnik trošarinskega dovoljenja za pooblaščenega prejemnika v marcu 2012 prejel pod režimom odloga plačila trošarine iz druge države članice EU 356.434 litrov NMB 100 z dodanim biogorivom, za katerega je obračunal in plačal trošarino (TRO-E1). Za te prejete količine ni uveljavljal oprostitve plačila trošarine, kar je razvidno iz obračuna trošarine za energente z dodanim biogorivom (TRO-BIO). Za navedeno prejeto količino je tožnik priložil certifikate kakovosti, kot so navedeni na strani 2 obrazložitve izpodbijane odločbe, iz katerih je razvidno, da je bil energentu NMB 100 dodana biokomponenta - etanol in sicer v koncentraciji 4,9 %, 5,9 % oz. 6,6%. Iz elektronskih trošarinskih dokumentov (v nadaljevanju e-TD) z ARC oznakami, ki so navedeni na strani 2. obrazložitve izpodbijane odločbe, pa izhaja, da je bila energentu dodana biokomponenta - bioetanol iz tarifne številke KN 22071000 v deležu vsaj 4,6 %. Carinski organ je z dopisom 29. 6. 2012 tožnika seznanil, da bo pri odločanju o zahtevku upošteval delež biokomponente po podatkih, ki so vpisani na e-TD, o čemer se tožnik v postavljenem roku ni izrekel. Carinski organ sklepno navaja, da se tožniku vračilo trošarine za količino 1. 211 litrov NMB 100 ne more priznati iz razloga, ker delež dodanega biogoriva potrjujejo in dokazujejo e-TD, iz katerih izhaja, da ta delež znaša vsaj 4,6% in je torej (le) ta delež biogradiva dokazan in s tem zagotovo v gorivu.

Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopenjskega organa strinja. Navaja 2. člen, 3. člen in 7. člena Pravilnika, ki jih citira. Navaja, da je v trošarinski dokument pošiljatelj dolžan vpisovati točne podatke, torej tudi vsebnost biogoriva. Na podlagi podatkov e-TD izhaja, da delež biogoriva dejansko v danem primeru 4,6 % glede na zaznamek „inkl. min. 4,6 % vol. Bio-Ethanol“, kar je edina zanesljiva informacija o deležu biogoriva, kar je prvostopenjski organ upošteval pri odločanju. Tožnik je zahtevku priložil tudi certifikate kakovosti, ki sicer izkazujejo 4,9 %, 5,9 % oz. 6,6 % vsebnost biogoriv, vendar pa e-TD sklica na morebitni certifikat kakovosti ne vsebujejo in obratno. Tožnik se sicer sklicuje na ARC številke, s katero so opremljeni certifikati, ki pa so vpisane z roko, datum vpisa ni naveden, zgolj del vpisov je opremljen s štampiljko B. ter nečitljivim podpisom ter se sprašuje glede dokazne vrednosti takšne listine (172. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP). Navaja, da e-TD ni mogoče nedvoumno povezati s certifikatom kakovosti ter ga upoštevati pri odločanju zato pritrjuje prvostopenjskemu organu, ki je pri ugotavljanju vsebnosti biogoriva upošteval podatke na e-TD.

Tožnik izpodbija 2. točko izreka iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter nepravilne uporabe materialnega prava, konkretno določbe 7. člena Pravilnika. Delež biogradiva po mnenju tožene stranke in carinskega organa prve stopnje naj bi dokazovali zgolj e-TD, kar po mnenju tožnika ni pravilno. Sklicuje se na 7. člen Pravilnika, ki ga citira. Tožena stranka bi po tožnikovem mnenju morala odločati na podlagi vseh prejetih dokumentov, med katerimi so tudi certifikati kakovosti, izdani s strani akreditiranega laboratorija, kjer je delež biogoriva določen do decimalke natančno, kot navaja pod točko III tožbe. Vsak certifikat je opremljen s številko vlaka, ki je navedena tudi na spremljajočem e-TD, posledično so certifikati lahko sledljivi in je povsem jasno h kateremu e-TD sodijo, torej na katero blago se nanašajo. V predloženih e -TD pa je navedena le spodnja meja deleža dodanega biogoriva, t.j. 4,6 %, ki pa ni hkrati tudi dokazano vsebovan delež, kot to zatrjuje tožena stranka. Dana spodnja meja 4,6 % je povzeta iz pogodbe med dobaviteljem in tožnikom iz katere izhaja obveznost dobavitelja, da dobavlja gorivo, ki ima vsaj 4,6 % dodanega biogoriva. Tožnik je upravičen do vračila trošarine v skladu z enajstim odstavkom 54. člena ZTro sorazmerno deležu dodanega biogoriva, vendar največ do 5 %. Toženi stranki očita diskrecijsko odločanje. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo spremeni v točki 2. izreka in delu zahtevka v celoti ugodi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz obrazložitev obeh upravnih odločb in sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

Iz listin upravnega spisa izhaja, da je med strankama sporno ali je v danem primeru carinski organ pravilno in zakonito zavrnil del tožnikovega zahtevka za vračilo trošarine za energente, ki so jim dodana biogoriva, za mesec marec 2012, in sicer za količino 1. 211 litrov NMB 100. Na podlagi enajstega odstavka 54. člena ZTro ima trošarinski upravičenec pravico do vračila plačane trošarine ali do oprostitve plačila trošarine za energente, ki jim je dodano biogorivo iz šestega odstavka 53. člena ZTro ali za izdelke iz tarifnih številk navedenih v enajstem odstavku 54. člena ZTro sorazmerno deležu dodanega biogoriva, vendar največ 5%. Med strankama ni sporno, da je bila trošarina plačana in da gre v danem primeru za uveljavljanje pravice trošarinskega upravičenca iz enajstega odstavka 54. člena ZTro po načelu vračila trošarine in ne za oprostitev plačila trošarine (2. člen Pravilnika). Pogoje za vračilo plačane trošarine za energente, katerim je dodano biogorivo v skladu z enajstim odstavkom 54. člena ZTro, način vračila, način uveljavljanja vračila in roke določa 7. člen Pravilnika. Po navedeni določbi trošarinski upravičenec predložiti pristojnemu organu pisni zahtevek za vračilo trošarine in dokumente, ki so taksativno navedeni v prvem odstavku 7. člena Pravilnika in sicer: 1. dokument, iz katerega je razvidna količina in vrsta dodanega biogoriva po tarifnih oznakah, 2. izjavo pooblaščene osebe proizvodnega obrata, kjer je bilo opravljeno mešanje energenta in biogoriva, o vrsti in količini dodanega biogoriva ter o načinu vmešavanja, 3. certifikat kakovosti, ki ga izda akreditirani laboratorij v skladu s standardom EN ISO/IEC 17025 in 4. dokazilo o plačani trošarini.

Iz listin upravnega spisa izhaja, da je prvostopenjski organ svojo presojo oprl le na e-TD. Tudi po presoji sodišča je v danem primeru v e-TD navedena zgolj spodnja meje deleža dodanega biogoriva, t.j. 4,6 %, kot pravilno ugovarja tožnik. Pri odločanju pa je upravni organ vezan na načelo zakonitosti v skladu s 6. členom ZUP. Po presoji sodišča bi glede na določbo prvega odstavka 7. člena Pravilnika prvostopenjski organ moral presoditi vse dokumente, ki jih je tožnik priložil k pisnemu zahtevku za vračilo trošarin. Po mnenju sodišča je napačno stališče prvostopenjskega organa, po katerem naj bi se upravičenost za vračilo trošarine presojala le glede na e-TD. V skladu z načelom proste presoje dokazov (10. člen ZUP) bi moral prvostopenjski organ v obravnavanem primeru glede na način uveljavljanja pravice po načelu vračila plačane trošarine ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so pomembna za odločitev in v tem smislu opraviti skrbno presojo vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka odločiti, katera dejstva šteti za dokazana, ne pa se opreti zgolj in le na e-TD. Zato bi moral po mnenju sodišča presoditi tudi vse predložene certifikate o kakovosti, jih primerjati z e-TD in prevoznimi listinami, ki se nanje sklicuje tožena stranka ter na podlagi skrbne presoje vseh dokazov, odločiti o zadevi. Iz obrazložitve upravne odločbe mora biti razvidno ugotovljeno dejansko stanje in razloge, odločilne za presojo. Upravni organ mora namreč v postopku ugotoviti vsa pravno pomembna dejstva in okoliščine, kamor po mnenju sodišča sodijo v obravnavanem primeru tudi certifikati kakovosti. Glede na navedeno je prvostopenjski organ s tem, ko je za odločitev upošteval le e-TD napačno uporabil materialno pravo, posledično pa je ostalo tudi nepopolno ugotovljeno dejansko stanje.

Drugostopenjski organ je sicer presojal tudi certifikate kakovosti, vendar pa je izrazil dvom v njihovo verodostojnost ter posledično ni našel nedvoumne povezave med certifikati kakovosti in e-TD. Če pa je drugostopenjski organ menil, da iz vsebine dokumentov, ki jih je tožnik priložil svoji vlogi zaradi dvoma v podpis in številko, ročno napisano na certifikate kakovosti, ni možno nedvoumno ugotoviti sledljivosti certifikatov oz. povezave z e-TD, in da zato ni bilo mogoče brez dvomov ugotoviti točnega deleža biogoriva v energentu, pa bi moral tožnika s tem seznaniti, česar pa drugostopenjski organ ni storil. Vendar pa v postopku na drugi stopnji tožniku ni bila dana možnost, da se pred izdajo odločbe o navedenem izjasni ter je s tem kršeno načelo zaslišanja stranke (9. člen ZUP) in je s tem storjena bistvena kršitev pravil postopka, ki je lahko vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe (2. točka 27. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

Ker po povedanem v postopku pred izdajo upravnega akta ni bilo materialno pravo pravilno uporabljeno in so bila kršena pravila postopka, posledično pa je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je odločba v izpodbijanem delu (2. točka izreka) nepravilna in nezakonita. Sodišče je zato tožbi ugodilo in odločbo v točki 2 izreka na podlagi 4., 3. in 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponoven postopek. Pri ponovnem odločanju je upravni organ v skladu s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1 vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka.

Sodišče je na podlagi 59. člena ZUS-1 v zadevi odločalo brez glavne obravnave.