Jedro

Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je nezakonita, ker tožena stranka tožniku pred podajo odpovedi ni omogočila zagovora. V zadevi tudi niso bile podane okoliščine, zaradi katerih bi bilo od tožene stranke neupravičeno pričakovati, da tožniku omogoči zagovor (kot takšne okoliščine ni mogoče opredeliti dejstva, da se tožnik na poziv po telefonu ni zglasil pri toženi stranki, da bi se z njo pogovoril o ureditvi medsebojnega razmerja).

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v ugodilnem delu prvih 32 alinej točke I/5 izreka delno spremeni tako, da se v tem delu glasi: „Tožena stranka je dolžna tožniku - za april 2009 obračunati bruto znesek plače v višini 750,00 EUR, od tega zneska plačati ustrezne davke in prispevke in tožniku izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 5. 2009 dalje do plačila; - za maj 2009 obračunati bruto znesek plače v višini 750,00 EUR, od tega zneska plačati ustrezne davke in prispevke in tožniku izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 6. 2009 dalje do plačila; - za čas od 1. 6. 2009 do 10. 6. 2009 ter za 30. 6. 2009 obračunati sorazmeren del junijske plače, ki bi za cel mesec znašala 750,00 EUR, plačati od tako obračunanega zneska ustrezne davke in prispevke in tožniku plačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 7. 2009 do plačila; - za čas bolniške odsotnosti z dela od 11. 6. 2009 do 29. 6. 2009 obračunati bruto nadomestilo plače od osnove 750,00 EUR mesečno, plačati ustrezne davke in prispevke in tožniku izplačati neto znesek nadomestila z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 7. 2009 do plačila; - za čas od 1. 7. 2009 do 31. 10. 2011 obračunati bruto zneske nadomestila plače v višini 750,00 EUR mesečno, od teh zneskov plačati davke in prispevke in tožniku izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. v mesecu za nadomestilo prejšnjega meseca; - za čas od 1. 11. 2011 do 22. 11. 2011 obračunati sorazmerni del nadomestila plače, ki bi za cel mesec znašala 750,00 EUR bruto, plačati od tega ustrezne davke in prispevke ter tožniku izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2011 dalje do plačila.

Zavrne se kar zahteva tožnik več ali drugače, to je za april 2009 obračun plače v bruto znesku 1.376,05 EUR, za maj 2009 obračun plače v bruto znesku 3.225,45 EUR, za čas od 1. 6. 2009 do 10. 6. 2009 ter za 30. 6. 2009 obračun sorazmernega dela od junijske bruto plače v znesku 730,57 EUR ter za čas od 11. 6. 2009 do 29. 6. 2009 obračun nadomestila za čas bolniškega staleža od te osnove, za čas od 1. 7. 2009 do 31. 10. 2011 obračun plače v bruto znesku 730,57 EUR mesečno ter za čas od 1. 11. 2011 do 22. 11. 2011 obračun sorazmernega dela nadomestila plače, ki bi za cel mesec znašalo 730,57 EUR bruto, obračun in plačilo davkov in prispevkov od navedenih zneskov ter izplačilo ustreznih neto zneskov, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. v mesecu za plačilo za plačo oziroma nadomestilo plače prejšnjega meseca.„ V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 6. 2009 in jo razveljavilo (točka I./1. izreka). Ugotovilo je, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 12. 6. 2009, temveč je trajalo do vključno 22. 11. 2011 (točka I./2. izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku plača odškodnino v višini 1000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 22. 11. 2011 (1. odstavek točke I./3 izreka). Zavrnilo je višji zahtevek za plačilo odškodnine v višini 44.792,80 EUR (2. odstavek točke I./3. izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnika prijavi v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ od dne 13. 6. 2009 do vključno 22. 11. 2011 (1. odstavek točke I./4. izreka), zavrnilo pa je višji zahtevek, ki se nanaša na vpis v matično evidenco za dne 12. 6. 2009 (2. odstavek točke I./4. izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku plača za april 2009, obračuna bruto znesek plače 2.126,05 EUR, od tega zneska ustrezne davke in prispevke in tožniku izplača neto znesek plače v višini 1.332,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 3. 2009 dalje; za maj 2009 obračuna bruto znesek plače v višini 3.975,45 EUR, plača od tega ustrezne davke in prispevke ter tožniku izplača neto znesek 2.182,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 6. 2009 do plačila, za čas od 1. 6. do 10. 6. 2009 ter za 30. 6. 2009 obračuna sorazmerni del od julijske bruto plače, ki bi znašala 1.480,57 EUR, plača od tega davke in prispevke ter tožniku izplača sorazmeren neto znesek z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 19. 7. 2009 dalje; za čas bolniške odsotnosti od 11. 6. 2009 do 29. 6. 2009 izračuna ustrezno bruto nadomestilo plače, od tega zneska obračuna in plača davke in prispevke ter tožniku izplača neto znesek nadomestila plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 7. 2009; za čas od 1. 7. 2009 do 22. 11. 2011 tožniku obračuna nadomestilo plače v znesku 1.480,57 EUR mesečno, od tega plača ustrezne davke in prispevke ter tožniku izplača neto znesek nadomestila plače v višini 982,68 EUR mesečno z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. v mesecu za nadomestilo prejšnjega meseca, zavrnilo pa je višji tožbeni zahtevek, ki se nanaša na razliko med obračunom plače in nadomestilom plače za čas bolniške odsotnosti od 11. 6. 2009 do 29. 6. 2009 ter za obračun nadomestila plače za čas od 23. 11. 2011 do 30. 11. 2011, plačilo davkov in prispevkov za to obdobje in izplačilo neto zneska (prvih 32 alinej točke I./5. izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku obračuna in izplača dnevnice za april 2009 v znesku 330,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 5. 2009 do plačila; za maj 2009 v znesku 1.010,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 6. 2009 in za junij 2009 v znesku 370,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 7. 2009 (33. do 35. alineja točke I./5. izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku za leta 2009, 2010 in 2011 obračuna bruto znesek regresa za letni dopust v višini 700,00 EUR letno, plača od tega ustrezne davke ter tožniku izplača neto zneske regresa 570,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. v letu na katerega regres nanaša (38. do 40. alineja točke I./5. izreka). Zavrnilo je zahtevek za poziv nazaj na delovno mesto voznik avtobusa (točka II. izreka) in toženi stranki naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v znesku 1.256,88 EUR, v roku 8 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka tega roka do plačila (točka III. izreka).

Zoper ugodilni del izpodbijane sodbe se tožena stranka pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999, 96/2002, 2/2004, 53/2007, 45/2008). Navaja, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj naj bi bilo nasprotje med razlogi izpodbijane sodbe in listinami. Sodišče prve stopnje pa je kršilo tudi načelo kontradiktornosti, ker ni zaslišalo priče M.M.. Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker tožniku ni bil omogočen zagovor. Obvestilo tožniku z dne 11. 6. 2009, da naj pride na razgovor na sedež tožene stranke, je potrebno razlagati kot poziv na zagovor v smislu 83. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007). Upoštevati je potrebno, da se tožnik z zadnje ture ni vrnil na sedež tožene stranke, da ni naredil obračuna in da ga je M.M. večkrat telefonsko pozval, da pride na zagovor na sedež družbe v L.. Tožnika na zagovor ni bilo in je naslednjega dne odšel v bolniški stalež, tožene stranke pa o tem sploh ni obvestil. Ob takšnem stanju bi bilo nesmiselno in nerazumno, da bi delodajalec tožnika še posebej pisno vabil na zagovor. Tožnik je bil z dopisom tožene stranke z dne 11. 6. 2009 opozorjen na nepravilnosti pri njegovem delu in pozvan, da se v zvezi s tem zaradi razgovora zglasi na sedežu družbe v L.. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da bi tožena stranka tožnika morala še dodatno pisno vabiti na zagovor, kljub tožnikovi jasni nameri, da se ne misli zagovarjati. Zmotna so stališča sodišča prve stopnje v zvezi z vsebino tožniku očitanih kršitev. Nerazumno in nezaslišano je, da poklicnemu vozniku zmanjka goriva, zaradi česar ne more nadaljevati vožnje. Do prekinitve vožnje zaradi pomanjkanja goriva enostavno ne sme priti. Tožniku goriva ni zmanjkalo na njegovi prvi vožnji, saj je pred tem opravil že številne vožnje in je stanje avtobusa poznal. Od tožene stranke je tožnik prejel tudi dovolj denarja, lahko pa bi jo tudi poklical ali prosil za pomoč. Tožnik ni storil ničesar od tega. Do pomanjkanja deviznih sredstev je prišlo, ker je tožnik vse evre na Hrvaškem zamenjal za kune, zanje pa v Avstriji ne prodajajo goriva. Vse navedeno bi sodišče prve stopnje lahko razjasnilo, če bi zaslišalo predlagano pričo M.M.. Zaradi tožnikovega nevestnega in nepravilnega dela je družba K. toženi stranki odpovedala pogodbo, tako da je tožena stranka ostala brez prevoza in zaslužka. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi iz izpovedbe priče A.M. izhajalo, da je tožniku dovolila vožnjo v Ljubljano je v nasprotju z zapisnikom o njenem zaslišanju. Očitane kršitve niso bile dovolj razjasnjene, ker je tožnik postopek ignoriral, sodišče prve stopnje pa ni zaslišalo priče M.M., ki je neposredno komuniciral s tožnikom. Sodišče prve stopnje tožnikovega izračuna glede višine pripadajoče plače ne bi smelo sprejeti kot zakonitega in pravilnega, v tem delu so razlogi izpodbijane sodbe med seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje je najprej navedlo, da priči L.M. ne verjame, da je tožnikova bruto plača znašala 750 EUR, nato pa samo navaja, da je tožena stranka tožniku dolžna obračunati osnovno bruto plačo v višini 750 EUR in ustno dogovorjeno plačo v višini 730 EUR. Trditve in navedbe v izpodbijani sodbi na 11. strani obrazložitve so nesklepčne in nerazumljive. Zaslišani L.M. je govoril o dolgu do tožnika, ki pa obsega osnovno plačo delavca in dodatke za nadure in dnevnice. Zaradi navedenega je zmoten zaključek, da dolg v višini 3.000,00 EUR predstavlja znesek plač. Izračuni, ki jih je predložil tožnik so nejasni in nepravilni in jih je tožena stranka v celoti prerekala. Nesprejemljivo je tožnikovo stališče, da se ni zaposlil, ker je štel, da je zaposlen pri toženi stranki. Tožnik se nikoli ni javil pri toženi stranki in ni rekel, da želi delati, saj je bil že od začetka odločen, da bo počakal na sodbo s katero bo nagrajen za svoje nedelo in malomaren odnos do dela. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe spremeni tako, da tožnikov zahtevek zavrne, podrejeno pa, da ga razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnik je v odgovoru na pritožbo prerekal pritožbene navedbe tožene stranke in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba je delno utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 355. člena ZPP opravilo pritožbeno obravnavo.

Tožena stranka v pritožbi zgolj pavšalno zatrjuje, da naj bi bila podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi bilo nasprotje med razlogi izpodbijane sodbe in listinami. Vendar pa je ta kršitev podana le, če je glede odločilnih dejstev nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Tožena stranka ne zatrjuje, da bi se o vsebini listin v razlogih sodbe navajalo nekaj drugega, kot pa je navedeno v teh listinah in takšnega nasprotja tudi pritožbeno sodišče ne ugotavlja. Očitno je, da se tožena stranka ne strinja z dejanskimi ugotovitvami, ki jih je sodišče prve stopnje naredilo na podlagi izvedenih dokazov (v tem okviru tudi na podlagi predanih listin), vendar navedeno ne pomeni, da je podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, lahko pa je zaradi tega zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje.

Z navedbo, da so razlogi izpodbijane sodbe glede višine pripadajoče plače med seboj v nasprotju, pritožba smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Vendar med ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da ne verjame priči L.M., da je bila tožnikova bruto plača zgolj 750,00 EUR (kolikor je zapisano v pogodbi o zaposlitvi) in nadaljnjo ugotovitvijo, da dogovorjena plača znaša seštevek zneska 750,00 EUR bruto in neto zneska, ki naj bi bil dogovorjen za vsak mesec posebej, ni nobenega nasprotja, zaradi katerega izpodbijane sodbe ne bi bilo možno preizkusiti. Pač pa je sodišče prve stopnje glede višine dogovorjene plače zmotno ugotovilo dejansko stanje, kakor bo to razloženo v nadaljevanju.

Tožena stranka sodišču prve stopnje neutemeljeno očita kršitev načela kontradiktornosti, ker ni zaslišalo predlagane priče M.M.. Sodišče prve stopnje je pričo večkrat vabilo na narok za glavno obravnavo, vendar priča nikoli ni pristopila na sodišče, tožena stranka pa je njeno odsotnost pojasnjevala s prestajanjem zaporne kazni in rehabilitacijo, zaradi katere je bila iz zapora premeščena v zdravilišče. Vendar pa tožena stranka ali pa priča sama kljub pozivom ni dostavila zdravniškega potrdila o tem, da iz zdravstvenih razlogov ne more pristopiti na pričevanje. Na zadnji narok za glavno obravnavo je bila priča vabljena preko Zavoda za prestajanje kazni, ki pa je sporočil, da bo priča na obravnavo prišla sama in da je ne bodo privedli. Pooblaščenec tožene stranke je prosil za preložitev naroka, češ da ima priča hude zdravstvene težave, vendar iz priloženega internističnega izvida ne izhaja, da je bila priča nesposobna za prihod na sodišče. Pričo je na pritožbeno obravnavo vabilo tudi pritožbeno sodišče, vendar kljub izkazanemu vabilu ni pristopila. Sicer pa pritožbeno sodišče na bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo pritožba smiselno uveljavlja, ne pazi po uradni dolžnosti, zato bi tožena stranka to kršitev določb pravdnega postopka morala uveljavljati že takrat, ko je sodišče prve stopnje ob zaključku naroka za glavno obravnavo sprejelo sklep, da se drugi dokazi (to je tudi dokaz z zaslišanjem priče M.M.) zavrnejo kot nepotrebni. Prvi odstavek 286. b člena ZPP namreč določa, da mora stranka takoj, ko je to mogoče, uveljavljati kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje in da se kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Tožena stranka ne navaja, da te kršitve brez svoje krivde ni mogla že prej uveljavljati.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede vprašanja, ali je tožena stranka tožniku pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi omogočila zagovor. Pritožbene navedbe zvezi s tem so tudi sicer protislovne, saj tožena stranka po eni strani navaja, da je njen dopis z dne 11. 6. 2009 potrebno šteti za vabilo na zagovor, po drugi strani pa uveljavlja, da tožnika glede na njegovo obnašanje ni bila dolžna vabiti na zagovor. Dopisa z dne 11. 6. 2009 (priloga A24) ob še tako benevolentnem branju ni mogoče šteti za vabilo na zagovor pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. V tem dopisu prokurist tožene stranke M.M. tožnika obvešča, da bodo proti njemu ukrepali zaradi napak, ki jih je storil v škodo podjetja. Obvešča ga, da so zato sklenili, da tožnik ne more več opravljati službe voznik avtobusa v mednarodnem prometu, saj so zaradi tožnikovih napak izgubili posel in da mu bodo zato poslali sklep o prenehanju delovnega razmerja. V nadaljevanju so nato navedene nekatere od kršitev (poškodba sredinskih vrat, plačilo parkirnine v D., vrnitev praznega avtobusa iz D. v Ljubljano, namesto v L., problemi z vodnico japonskih gostov in dejstvo, da je tožniku tik pred letališčem zmanjkalo goriva). Navedeno bi sicer lahko razumeli kot obrazložitev razloga, zaradi katerega delodajalec namerava odpovedati pogodbo o zaposlitvi, čeprav se je tožniku v odpovedi pogodbe o zaposlitvi od teh kršitev očitalo le to, da je zaradi nevestnega dela ostal brez goriva s tujimi gosti, zaradi česar je prišlo do „izgube japonskih gostov pri podjetju K. d.d., Ljubljana“. Tudi zadnjega odstavka dopisa M.M. z dne 11. 6. 2009 ni mogoče šteti za vabilo na zagovor. Gre zgolj za povzetek vsebine telefonskega pogovora, ki sta ga istega dne (11. 6. 2009) imela tožnik in M.M.. Navedb o tem, kaj je po telefonu rekel M.M. in kaj mu je tožnik odgovoril, nikakor ni mogoče šteti za vabilo na zagovor in tudi ne za okoliščine, zaradi katerih bi bilo od tožene stranke neupravičeno pričakovati, da tožniku zagovor omogoči. Iz tega povzetka izhaja, da je prokurist tožnika pozval, da se oglasi na sedežu družbe, tožnik pa mu je odgovoril, da se lahko pogovarja samo z direktorjem družbe. Na nadaljnjo željo prokurista, da se tožnik v družbi zglasi istega dne (to je 11. 6. 2009), da se dogovorijo kako naprej, pa naj bi tožnik odgovoril, da nima časa. Tožnik naj bi na prokuristovo zahtevo, da naj vrne vsaj službeni telefon, rekel, da naj sami pridejo ponj. Odgovori tožnika na prokuristove pozive so prav gotovo neprimerni, vendar pa še vedno ne gre za vabilo na zagovor v smislu določbe drugega in tretjega odstavka 83. člena ZDR. V skladu s tretjim odstavkom 83. člena ZDR mora biti v pisnem vabilu na zagovor naveden obrazložen razlog, zaradi katerega delodajalec namerava odpovedati pogodbo o zaposlitvi ter datum, ura in kraj zagovora. Sicer pa tudi tožena stranka v času odpovedi tega dopisa ni štela za vabilo na zagovor, saj v izredni odpovedi kot razlog za odpoved navaja, da se tožnik ni odzval na poziv z dne 11. 6. 2009, da naj se oglasi na sedežu podjetja, kar šteje tožena stranka za odklonitev dela.

Izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je nezakonita že zaradi tega, ker tožena stranka tožniku ni omogočila zagovora. Zgolj to, da tožnik 11. 6. 2009 ni prišel na sedež tožene stranke, kljub temu, da ga je njen prokurist po telefonu klical, da se zglasi pri toženi stranki zaradi tega, da se pogovorijo kako naprej, pa ne more biti razlog, zaradi katerega bi bilo od tožene stranke neupravičeno pričakovati, da tožniku omogoči zagovor. V drugem odstavku 83. člena ZDR so le primeroma navedene okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor (delodajalec je sam žrtev kršitve, neuspešno opravljeno preizkusno delo, delavčeva izrecna odklonitev zagovora ali če se delavec neupravičeno ne odzove povabilu na zagovor) kar pomeni, da je potrebno v vsakem primeru posebej presojati, ali gre za takšne okoliščine. Pritožbeno sodišče sicer ne dvomi, da je razgovor med tožnikom in prokuristom tožene stranke res potekal tako, kot je povzet v dopisu z dne 11. 6. 2009, vendar navedeno ne more biti razlog, da tožena stranka tožniku ni omogočila zagovora pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Pri tem ni bistveno, da dopis nosi datum 11. 6. 2009, izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi pa datum 10. 6. 2009, saj je bilo v postopku ugotovljeno, da je bila odpoved tožniku poslana šele 17. 6. 2009 in da mu je bila vročena 18. 6. 2009. Glede na to, da je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita že zaradi tega, ker tožena stranka tožniku ni omogočila zagovora, je sodišče prve stopnje po nepotrebnem presojalo, ali je tožnik storil očitane kršitve pogodbenih oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Pri tem pa je bilo še zlasti nepotrebno, da se je ukvarjalo z kršitvami, ki tožniku v izredni odpovedi sploh niso bile očitane, temveč so bile navedene le v dopisu tožene stranke z dne 11. 6. 2009. Ne glede na navedeno pa pritožbeno sodišče odgovarja na pritožbene navedbe glede vsebine tistih kršitev obveznosti delovnega razmerja, ki so bile zajete v izpodbijani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj ne soglaša s pravnimi stališči sodišča prve stopnje glede odgovornosti tožnika za to, da mu je na vožnji z avtobusom zmanjkalo goriva. Po mnenju pritožbenega sodišča bi tožena stranka iz tega razloga tožniku lahko povsem zakonito podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ravnanje tožnika, ki je dopustil, da mu je kot šoferju avtobusa med vožnjo zmanjkalo goriva, zaradi česar je avtobus z japonskimi turisti obstal pred letališčem v G., prav gotovo pomeni malomarno opravljanje dela. Od vsakega šoferja se pričakuje, da ne bo dopustil, da bo na cesti obstal brez goriva, kaj šele od poklicnega voznika avtobusa. Sodišče prve stopnje je nekritično sledilo tožnikovi obrambi, da ni dobil denarja za tankanje, ni pa upoštevalo njegove izpovedbe o tem, da je v trenutku, ko je na armaturi zasvetila rdečka lučka, ocenil, da ima dovolj goriva do G. in da bi gotovo drugače ukrepal, če bi izračunal, da ima goriva samo do M.. Okoliščine, ki jih je tožnik navajal glede načina dostave denarja in dokumentov za nadaljnje vožnje, tožnika ne opravičujejo, da ni poskrbel, da bi v vozilu imel dovolj goriva oziroma, da tožene stranke ni obvestil o tem, da je polnjenje rezervoarja za gorivo potrebno opraviti prej. Tožnik je do svojega ravnanja tudi očitno povsem nekritičen, saj sicer ne bi razlagal, da ni nikogar oviral, ker je takrat, ko je ostal brez bencina, parkiral na makedamski poti, tako da so potniki lahko izstopili iz avtobusa in se gibali ter da je vse skupaj trajalo od 30 do 45 minut in da so potniki pravočasno prišli na letalo.

Sodišče prve stopnje ima sicer prav, ko šteje, da vsebina dopisa tožene stranke z dne 11. 6. 2009 ne pomeni poziva na delo, sicer pa je bil tožnik od 11. 6. 2009 do 29. 6. 2009 v bolniškem staležu, kakor je to razvidno iz potrdila upravičene zadržanosti od dela (priloga A29), zato mu za 11. 6. 2009 ni mogoče očitati neupravičene odsotnosti z dela.

Sodišče prve stopnje se sicer ni opredelilo do v pogodbi o zaposlitvi zajetega očitka, da je tožnik šele potem, ko je že bil zaposlen, povedal, da nima nacionalne poklicne kvalifikacije, ki je pogoj za mednarodne prevoze. Vendar pa navedeno niti ni bistveno za odločitev v tem sporu, ne le zato, ker je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita že zaradi kršitve pravice do zagovora, temveč zaradi tega, ker tožena stranka sploh ni dokazala, da bi tožnik za opravljanje dela to kvalifikacijo sploh potreboval. Nenazadnje je tožnik delo za toženo stranko opravljal brez dokazila o nacionalni poklicni kvalifikaciji.

Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zaradi kršitve pravice do zagovora ugotovilo nezakonitost izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in jo razveljavilo. Materialno pravo je pravilno uporabilo tudi, ko je v skladu s prvim odstavkom 118. člena ZDR ugotovilo, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 12. 6. 2009, temveč je trajalo do dneva odločitve sodišča prve stopnje, to je do 22. 11. 2011. Prvi odstavek 118. člena ZDR namreč določa, da kadar sodišče ugotovi, da je odpoved delodajalca nezakonita, delavec pa ne želi nadaljevanja delovnega razmerja, lahko na predlog delavca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdalj do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter delavcu prizna ustrezno denarno odškodnino v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Tožnik ni želel nadaljevati delovnega razmerja s toženo stranko, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno uporabilo institut prenehanja pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča. Tožnik je zahteval denarno odškodnino v višini 45.492,48 EUR, dosojena odškodnina v višini 1.000,00 EUR pa nikakor ni pretirana in na ustrezen način upošteva tudi okoliščine, na katere opozarja pritožba.

Pritožba utemeljeno graja stališče sodišča prve stopnje, da utemeljenost tožnikovega zahtevka za plačilo opravljanje dela za čas od 2. 4. 2009 do 12. 6. 2009 v višini seštevka s pogodbo dogovorjene plače 750,00 EUR bruto ustno dogovorjene plače v višini od 450,00 EUR do 1.650,00 EUR neto, dokazuje to, da je tožena stranka priznala, da tožniku dolguje še približno 3.000,00 EUR. Domnevno priznanje dolga se dejansko nanaša na izpovedbo priče L.M., ki je izpovedal, da mu je mama (direktorica tožene stranke) povedala, da so tožniku dolžni nekaj več kot 3.000,00 EUR iz naslova dnevnic oziroma plač. Tožena stranka zato utemeljeno opozarja, da iz izpovedbe priče ne izhaja, da bi šlo pri znesku 3.000,00 EUR za dolg iz naslova neizplačanih plač, ki presegajo v pogodbi zapisani znesek. Sodišče prve stopnje je nekritično sledilo tožnikovim navedbam o tem, da naj bi bilo za posamezne mesece ob v pogodbi o zaposlitvi zapisanem znesku 750,00 EUR bruto ustno dogovorjeno še plačilo 800,00 EUR neto za april 2009, 1.650,00 EUR neto za maj 2009 in 450,00 EUR neto za junij 2009, pri čemer niti ni pojasnil, zakaj bi bili za posamezne mesece dogovorjeni tako različni dodatni zneski. Seveda se v praksi lahko zgodi, da se delodajalci in delavci ob pisni pogodbi o zaposlitvi še ustno dogovorijo za določena plačila, ki presegajo s pogodbo o zaposlitvi dogovorjene zneske, vendar pa je tudi takšne dogovore potrebno dokazati. Delavec, ki na takšen dogovor pristane, se mora sprijazniti s tem, da bo obstoj takšnega dogovora moral dokazati. Tožnik svojih navedb z ničemer ni dokazal, zato je nerazumljiv zaključek sodišča prve stopnje, ki je njegovim navedbam v celoti sledilo. Dokazno breme glede ustno dogovorjene plače je bilo na tožniku, zato bi sodišče kvečjemu lahko ugotovilo, da tožnik svojih trditev ni dokazal. Ob pravilni ugotovitvi, da tožena stranka ni dokazala, da bi tožniku za čas dejansko opravljenega dela dejansko izplačala s pogodbo o zaposlitvi dogovorjeno plačo, je tožnik za čas od 2. 4. 2009 do 10. 6. 2009 in za 30. 6. 2009 upravičen do obračuna s pogodbo o zaposlitvi dogovorjenega bruto zneska 750,00 EUR bruto, ter izplačila ustreznega neto zneska po odvodu davkov in prispevkov, za čas bolniške odsotnosti, za čas od 11. 6. 2009 do 29. 6. 2009 pa za do izplačila nadomestila plače za čas začasne zadržanosti z dela zaradi bolezni, obračunanega od iste osnove. Tudi za čas od 1. 7. 2009 do 22. 11. 2011 je tožnik lahko upravičen le do plačila s pogodbo o zaposlitvi dogovorjene plače, to je do izplačila neto zneska obračunanega od bruto zneska 750,00 EUR. Sodišče prve stopnje je tudi ravnalo nepravilno, ko je tožniku hkrati dosodilo bruto in neto znesek plače oziroma nadomestila plače za posamezni mesec. Koliko bo dejansko znašala neto plača, je namreč odvisno od davkov in prispevkov, ki jih bo potrebno obračunati na dan dejanskega izplačila, zato delavcu ni mogoče hkrati dosoditi po višini opredeljenega bruto in neto zneska. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče toženi stranki naložilo le obračun po višini opredeljenega bruto zneska plače oziroma nadomestila plače, pri čemer je ta znesek nižji od dosojenega, ter zgolj opisno naložilo, da tožniku izplača neto znesek, saj bo natančen neto znesek možno določiti šele po dejanskem obračunu in plačilu davkov ter prispevkov.

Tožena stranka se pritožuje zoper celotni ugodilni del, kar pomeni, da izpodbija tudi odločitev sodišča prve stopnje o regresu za letni dopust za leta 2009, 2010 in 2011. Ob ugotovitvi, da tožniku delovno razmerje na podlagi izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni zakonito prenehala, temveč mu je prenehala šele s sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je toženi stranki naložilo, da tožniku za navedena leta obračuna regres za letni dopust v višini 700,00 EUR bruto. Že v tarifni prilogi h kolektivni pogodbi za cestni potniški promet (Ur. l. RS, št. 99/2008) je bil določen regres za letni dopust v višini 700,00 EUR, veljavnost te tarifne priloge pa je bila podaljšana tudi z aneksi h kolektivni pogodbi za cestni potniški promet (Ur. l. RS, št. 4/2010 in 3/2011).

Tudi vtoževane dnevnice za sporno obdobje je sodišče prve stopnje pravilno dosodilo ob upoštevanju določbe petega odstavka 44. člena kolektivne pogodbe za cestni potniški promet Slovenije (Ur. l. RS, št. 35/2009, 46/2009, 81/2009, 95/2009, 4/2010 in 3/2011), ki glede dnevnic napotuje na tarifno prilogo. Tožnik je dnevnice vtoževal v skladu z veljavno tarifno prilogo panožne kolektivne pogodbe, tožena stranka pa tožnikovih navedbe glede trajanja posameznih voženj niti ni prerekala.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 358. člena ZPP pritožbi tožene stranke delno ugodilo in izpodbijano sodbo v odločitvi o plačilu plače oziroma nadomestila plače za čas od aprila 2009 do 22. 11. 2011 delno spremenilo tako, da je toženi stranki naložilo, da tožniku obračuna plačo oziroma nadomestilo plače ob upoštevanju bruto osnove 750,00 EUR neto, plača ustrezne davke in prispevke ter tožniku izplača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. v mesecu za prejšnji mesec, višji zahtevek iz tega naslova pa je zavrnilo kot neutemeljen. Takšna sprememba izpodbijane sodbe pa ne vpliva na odločitev o stroških postopka, saj so ti odmerjeni ob upoštevanju, da gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, v tem sporu pa je tožnik uspel. Na podlagi 353. člena ZPP je pritožbeno sodišče v preostalem pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Največji del tožbenega zahtevka se je nanašal na spor o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter s tem povezan reparacijski zahtevek, za takšne spore pa tretji odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDR, Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004) določa, da delodajalec sam krije svoje stroške postopka, ne glede na izid postopka. Tožena stranka je s pritožbo delno uspela glede zahtevka za plačilo plač oziroma nadomestila plač za čas do odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kar je denarni zahtevek, glede katerega ne velja citirana določba 41. člena ZDSS-1. Vendar pa je glede tega dela izpodbijane sodbe potrebno upoštevati določbo drugega odstavka 154. člena ZPP, ki sodišče pooblašča, da glede na dosežen uspeh lahko odloči, da vsaka stranka krije svoje stroške postopke tudi takrat, kadar stranka deloma zmaga v pravdi. Tožnik ni upravičen do povrnitve stroškov pritožbenega postopka, saj odgovora na pritožbo ni mogoče šteti za strošek, ki je bil potreben za ta spor, v smislu določbe prvega odstavka 155. člena ZPP. Do nagrade za postopek pa tožnik tudi ni upravičen glede na že zgoraj citirano določbo drugega odstavka 154. člena ZPP.