Jedro

Ker pravica do denacionalizacije ni pravica po Pogodbi o ustanovitvi Evropske skupnosti (PES), se upravičenost do denacionalizacije presoja po določbah ZDen, ki v 9. členu kot pogoj za upravičenost do denacionalizacije določa jugoslovansko državljanstvo ob podržavljenju.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni listi RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 27.9.2004. S to odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnikov zoper odločbo Upravne enote Kočevje z dne 16.7.2003, s katero je ta zavrnila zahtevo za denacionalizacijo nepremičnega premoženja, podržavljenega s sklepom Okrajnega sodišča v Kočevju, z dne 28.4.1949 na podlagi Zakona o zaplembi in izvrševanju zaplembe.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče soglaša s toženo stranko, da v obravnavani zadevi upravičenost do denacionalizacije izključuje neizkazanost jugoslovanskega državljanstva bivših lastnikov oziroma, ker gre za denacionalizacijo na podlagi 11. člena ZDen, neizkazanost državljanstva pravnih naslednikov prejšnjega lastnika, kar izhaja iz odločb o ugotovitvi državljanstva. Pravilnost teh odločb ne more biti predmet presoje, saj je ugotovitev državljanstva v postopku denacionalizacije predhodno vprašanje. Zato je organ, ki odloča o denacionalizaciji vezan na pravnomočne odločbe o ugotovitvi državljanstva. Kot neutemeljen sodišče zavrača tožbeni ugovor, da okoliščina neizkazanega jugoslovanskega državljanstva ni pravno pomembna, ker je Republika Slovenija s 1.5.2004 postala članica Evropske skupnosti in bi bilo zato potrebno v tej zadevi neposredno uporabiti določbe Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti (PES). Denacionalizacija ni pravno področje, za katero bi Republika Slovenija prenesla izvrševanje tega dela svojih suverenih pravic na Evropsko skupnost, saj to področje ni zajeto v 2., 3. in 4. členu PES. Zato se za to področje PES in drugi predpisi Evropske skupnosti ne uporabljajo. Po ZDen pa do denacionalizacije ni upravičena oseba, ki ne izpolnjuje pogoja jugoslovanskega državljanstva ob podržavljenju.

Tožniki v pritožbi uveljavljajo vse pritožbene razlog iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Vztrajajo pri navedbah v pritožbi zoper prvostopno upravno odločbo, da je ta nezakonita, ker grobo krši osnovne človekove pravice, kakor tudi, da je ZDen diskriminatoren do pripadnikov nemške manjšine, ker temelji na kolektivni krivdi in je v nasprotju z Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic, ker ne zagotavlja enakosti ne glede na narodnost, državljanstvo in druge okoliščine. Prav tako se ne strinjajo s stališčem prvostopnega sodišča, da se za področje denacionalizacije določbe PES ne upoštevajo. Res je sicer, kar navaja sodišče, da Republika Slovenija tega pravnega področja ni prenesla na Evropsko skupnost, vendar pa jo na vseh področjih zavezujejo splošne določbe evropskega pravnega reda, ki prepovedujejo vsakršno diskriminacijo glede na državljanstvo in nacionalno pripadnost. Vztrajajo, da je 9. člen ZDen, ki kot pogoj za upravičenost do denacionalizacije določa jugoslovansko državljanstvo ob podržavljenju, diskriminatoren in v nasprotju z evropskim pravnim redom. Zato navedene določbe ZDen od vstopa Republike Slovenije v Evropsko skupnost ni več mogoče uporabljati. Predlagajo, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Tožena stranka in Državni pravobranilec Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa v tem upravnem sporu na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Razlogi, ki jih pri tem navaja, so pravilni in imajo podlago v podatkih spisa ter v določbi 9. člena ZDen. Po navedeni določbi je pogoj za upravičenost do denacionalizacije jugoslovansko državljanstvo ob podržavljanju. Iz podatkov spisa izhaja, in tudi ni sporno, da navedeni pogoj ni izpolnjen. Na podlagi te ugotovitve je bila zahteva za denacionalizacijo tudi po presoji pritožbenega sodišča utemeljeno zavrnjena.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča določbe PES, na katere se sklicujejo pritožniki, ne morejo vplivati na drugačno odločitev v tej zadevi. Kot pravilno navaja prvostopno sodišče, ne gre za vprašanje, na katerega bi se nanašale določbe PES. Pravica do denacionalizacije ni pravica po PES: PES pa v 295. členu izrecno določa, da ta pogodba v ničemer ne posega v lastninsko-pravno ureditev v državah članicah. Res je sicer, da 12. člen PES vsebuje načelo nediskriminatornosti. Vendar pa se pogoj jugoslovanskega državljanstva ne nanaša na današnje državljanstvo denacionalizacijskih upravičencev, ampak se nanaša na državljanstvo, ki ga je denacionalizacijski upravičenec imel v času podržavljenja. Državljanstvo denacionalizacijskega upravičenca v času odločanja o denacionalizaciji pa ni pogoj za uveljavljanje pravic do denacionalizacije in torej tudi oseba, ki ima v času odločanja o denacionalizaciji državljanstvo Republike Slovenije, ni denacionalizacijski upravičenec, če v času podržavljenja ni imela jugoslovanskega državljanstva. Zato je očitek diskiminatornosti neutemeljen.

Ker glede na navedeno uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.