Jedro

Tožnik takse v odrejenem roku ni plačal, zato se v skladu s tretjim odstavkom 105.1 člena ZPP šteje, da je umaknil tožbo. Vloga se šteje za umaknjeno, če sodna taksa ni plačana najkasneje v roku, ki ga sodišče določi v nalogu za plačilo sodne takse in če hkrati niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno odplačilo sodnih taks.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik umaknil tožbo (točka I izreka) in je postopek ustavilo (točka II izreka).

Zoper takšen sklep se pritožuje tožnik. Navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo 15. in 22. člen Ustave RS (Ur. l. RS, št. 33/91 – I s spremembami). Tožnik je tožbo vložil za ugotovitev elementov delovnega razmerja za nedoločen čas, sodišče prve stopnje pa jo je oblikovalo kot individualni delovni spor zaradi neizbire kandidata. V skladu z definicijo individualnega delovnega spora je to spor o pravici v zvezi z delovnim razmerjem in torej tudi o pravici za ugotovitev delovnega razmerja za nedoločen čas. V skladu z opombo 2.2 k taksni tarifi, delavec ne plača takse v individualnih delovnih sporih o sklenitvi, obstoju in prenehanju delovnega razmerja. Tožba za ugotovitev elementov delovnega razmerja za nedoločen čas je spor o obstoju delovnega razmerja. Iz 13. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007) izhaja pravica vsake zainteresirane osebe, da se sklicuje na ničnost pogodbe o zaposlitvi. Tožnikov interes za ugotovitev ničnosti pogodbe o zaposlitvi izhaja iz spora, ki se pred sodiščem prve stopnje vodi pod opr. št. Pd 142/2011 v zvezi z neizbiro kandidata. V pogodbi o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka priložila odgovoru na tožbo niso navedeni razlogi za sklenitev delovnega razmerja za določen čas in jih tožena stranka tudi ni navedla v odgovoru na tožbo. Pritožba se sklicuje na drugačno odločitev Delovnega sodišča v Mariboru v istovrstnem sporu, ki se vodi pod opr. št. Pd 142/2011. Zahteva za plačilo takse, ki iz Zakona o sodnih taksah (ZST-1, Ur. l. RS, št. 37/2008 s spremembami) ni razvidna, pomeni omejitev pravice do pravnega sredstva, ki nima sorazmernosti. Če spor ne poteka po 41. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004) je to nesorazmerna omejitev. Zahtevo za plačilo takse predstavlja omejitev v postopku varstva pravic, ki je drugje ni. Omejitev mora biti obrazložena in dana sorazmernost. Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Zmotno je pritožbeno stališče, da bi sodišče prve stopnje ta spor moralo obravnavati kot individualni delovni spor o sklenitvi oziroma o obstoju delovnega razmerja v smislu opombe 2.2 taksne tarife, ki je priloga Zakona o sodnih taksah (ZST-1, Ur. l. RS, št. 37/2008 s spremembami). Ta sicer res določa, da takse ne plača delavec v individualnih delovnih sporih o sklenitvi, obstoju in prenehanju delovnega razmerja in tudi ne dijak ali študent v individualnih delovnih sporih zoper organizacijo ali delodajalca v zvezi s kadrovsko štipendijo ter začasnim ali občasnim opravljanjem dela. Že zgolj iz takšne določbe taksne tarife ZST-1, je razvidno, da se taksna opustitev ne more nanašati na tožnika. Tožnik ni delavec, temveč neizbrani kandidat na razpisu za prosto delovno mesto pri toženi stranki. Taksna oprostitev iz opombe 2.2 taksne tarife se nanaša samo na delavce, dijake in študente.

Razen tega nek spor ne more postati spor o obstoju oziroma sklenitvi delovnega razmerja, zgolj zaradi tega, ker ga tožnik označi za takšnega. Iz sicer nekoliko nejasnih tožbenih navedb je razvidno, da tožnik šteje, da bi bil upravičen do delovnega razmerja na delovnem mestu, ki je bilo sicer zasedeno za določen čas, zaradi tega, ker izbrani kandidat ne izpolnjuje vseh zahtevanih pogojev za delovno mesto učitelja fizike, tožnik pa jih izpolnjuje in je takšno delo že opravljal. Sodišče prve stopnje zato ni ravnalo samovoljno, ko je štelo, da gre v tej zadevi za spor v zvezi z neizbiro kandidata in ne za spor o obstoju delovnega razmerja.

Glede na navedeno je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je tožniku izdalo plačilni nalog za plačilo sodne takse po tar. št. 2211 ZST-1. Ta določa, da taksa za postopek o individualnem delovnem sporu o posamičnih pravicah in obveznostih iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem, ki niso premoženjske narave znaša 41,00 EUR. Tožnik takse v odrejenem roku ni plačal, zato se v skladu s 3. odstavkom 105.a člena ZPP šteje, da je umaknil tožbo. V skladu s citirano določbo se šteje, da je vloga umaknjena, če sodna taksa ni plačana najkasneje v roku, ki ga sodišče določi v nalogu za plačilo sodne takse in če hkrati niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno odplačilo sodnih taks. Tožnik je bil na posledice iz 105.a člena ZPP opozorjen v plačilnem nalogu. Tožnik zoper ta nalog ni ugovarjal in tudi ni uveljavljal oprostitve, odloga ali obročnega plačila taks.

Glede na vse navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zakonito izdalo izpodbijani sklep o ustavitvi postopka, saj se na podlagi 3. odstavka 105.a člena ZPP šteje, da je tožnik tožbo umaknil. Tretji odstavek 188. člena ZPP pa določa, da sodišče izda sklep o ustavitvi postopka, če je tožba umaknjena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.