Jedro

Organ ni ignoriral tožnikovih podatkov in trditev o njegovi pravici do zakupa in upošteval le navedbe A. A., pač pa je, ker tožnik pravice do uporabe nepremičnine v smislu 5. člena ZKme-1 in drugega odstavka 32. člena Pravilnika ni izkazal, odločil o izbrisu navedenega GERK-a v RKG pri njegovem kmetijskem gospodarstvu. V zadevi je bil namreč pravno relevanten le, kot določa 5. člen ZKme-1, izkaz pravice do uporabe zemljišča, to pravico pa je tožnik zatrjeval na podlagi zakupne pogodbe, ki je ni predložil.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Stroškovni zahtevek stranke z interesom se zavrne.

Obrazložitev

1. Upravna enota Radovljica (v nadaljevanju prvostopenjski organ), je zavrnila tožnikov predlog za podaljšanje roka za predložitev dokazil (1. točka izreka) in odločila, da se GERK PID 123, raba 1300 (parc. št. 229/1, k.o. ...) v registru kmetijskih gospodarstev po vročitvi te odločbe po uradni dolžnosti izbriše iz kmetijskega gospodarstva KMG MID 456, katerega nosilec je tožnik (2. točka izreka). Odločila je še, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (3. točka izreka) in da stroški postopa niso nastali (4. točka izreka). Iz obrazložitve izhaja, da je A. A., ki v tem upravnem sporu nastopa kot stranka z interesom, vložil vlogo za izbris GERK-a iz parcele št. 229/1, k.o. ..., ki jo ima v lasti. Organ je ugotovil, da je na zadevni parceli vrisan GERK PID 123, in sicer pri kmetijskem gospodarstvu KMG MID 456, katerega nosilec je tožnik. Pri tem ni bilo razvidno, ali ima tožnik soglasje lastnika za uporabo zemljišča oziroma ali izkazuje pravico do uporabe zemljišča. Na podlagi poziva organa je tožnik poslal dopis, v katerem je navedel, da ima parcelo v zakupu že 12 let ter da je zakup vpisan v zemljiško knjigo na podlagi sklenjene pogodbe. Organ je na podlagi vpogleda v zemljiško knjigo ugotovil, da na parceli zakup ni vknjižen, zato je tožnika z dopisom z dne 24. 3. 2021 pozval, da v roku 5 dni predloži zakupno pogodbo, na katero se sklicuje. Tožnik je dne 13. 4. 2021 organu posredoval pravočasno prošnjo za podaljšanje roka zaradi ukrepov epidemije COVID-19, v katerem je navedel, da v zvezi z lastništvom navedene parcele poteka postopek pred pristojnim sodiščem, ki še ni zaključen. Organ predlogu za podaljšanje roka ni ugodil, saj sodni postopki v zvezi z lastništvom navedene parcele ne morejo vplivati na ta upravni postopek. Ker tožnik ni izkazal, da ima soglasje lastnika za uporabo zadevnega zemljišča oziroma ne izkazuje pravice do uporabe zemljišča, je organ odločil, kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe.

2. Zoper odločbo prvostopenjskega organa je tožnik vložil pritožbo na Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (v nadaljevanju toženka), ki je pritožbo zavrnilo.

3. Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in v tožbi v bistvenem navaja, da ima zadevno zemljišče v zakupu že od leta 2003, in sicer na podlagi dogovora med njegovo mamo in takratnim lastnikom zemljišča očetom B. B. Zemljišče je bilo po tem na čuden način odtujeno, pri čemer nihče ni seznanjen z okoliščinami te odtujitve, saj B. B. ni več živ. Navaja, da organa v postopku nista upoštevala njegovih navedb in dokazov v zvezi s pravico zakupa zadevnega zemljišča, ki ga že od leta 2003 uporablja za kmetijske namene, temveč sta upoštevala le navedbe A. A. in njegovega pooblaščenca. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje istemu organu oziroma da o zadevi odloči samo.

4. Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da bi moralo zakupno razmerje med tožnikom in lastnikom zadevne parcele temeljiti na zakupni pogodbi, sklenjeni v pisni obliki in odobreni s strani upravne enote, saj gre za kmetijsko zemljišče. Prvostopenjski organ je zato tožnika pozval na predložitev ustrezne pogodbe, vendar tožnik tega ni storil, iz njegovega odgovora pa je bilo mogoče razbrati, da takšne pogodbe nima. Odsotnosti ustrezne pogodbe tožnik ne more nadomestiti s sklicevanjem na kronologijo in trajanje pravnih in dejanskih razmerij glede zadevne parcele. Nadalje navaja, da je v predmetnem upravnem postopku relevantno le to, ali je na zemljišču izkazana pravica do njegove uporabe. Prereka tudi navedbo tožnika, da se organa v svojih odločbi ni ustrezno opredelila do pritožbenih navedb.

5. Stranka z interesom A. A. se v odgovoru na tožbo pridružuje navedbam toženke.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Predmet upravnega spora je odločitev toženke, da GERK PID 123, parcela št. 229/1 k.o. ..., izbriše iz kmetijskega gospodarstva katerega nosilec je tožnik. Tožnik sicer izpodbija sklep in odločbo v celoti, torej tudi odločitev organa v 1., 3. in 4. točki izreka, vendar razlogov, zakaj se protivi odločitvi, ne navaja.

8. V skladu s 143. členom ZKme-1 se v RKG za posamezno kmetijsko gospodarstvo vodijo v prvem odstavku tega člena navedeni podatki, med drugimi kmetijska zemljišča v uporabi s podatki 144. člena zakona. Drugi odstavek 144. člena ZKme-1 določa, da je grafična enota rabe kmetijskega gospodarstva (GERK) strnjena površina kmetijskega zemljišča z enako vrsto rabe GERK znotraj posameznega bloka in da nosilci kmetijskih gospodarstev prijavijo svoje zemljišče v obliki GERK. Tudi Pravilnik o registru kmetijskih gospodarstev (Pravilnik) na podlagi 145. člena ZKme-1 določa, da se, če ima KMG v uporabi kmetijska zemljišča, v RKG vpišejo tudi zemljišča v skladu s tem Pravilnikom, in sicer zemljišča v uporabi v RKG vpišejo tako, da se na podlagi dejanskega stanja v naravi vriše GERK, za katerega se poleg podatkov, ki se v RKG vodijo v skladu z ZKme-1, vpišejo še s Pravilnikom določeni podatki.

9. ZKme-1 v prvem odstavku 5. člena določa, da ima nosilec kmetijskega gospodarstva pravico do uporabe zemljišč kmetijskega gospodarstva in je odgovoren za obveznosti, ki izhajajo iz tega zakona. Šteje se, da ima nosilec pravico do uporabe zemljišč, ki so vpisane v RKG. Drugi odstavek istega člena pa določa, da se šteje, da ima nosilec pravico do uporabe zemljišč iz prejšnjega odstavka, če je lastnik ali zakupnik zemljišč, oziroma ima za uporabo zemljišč pridobljeno soglasje lastnika zemljišč ali drugo pravno podlago, iz katere izhaja pravica do uporabe zemljišča. 10. V obravnavani zadevi ni sporno, da je A. A. lastnik parcele 229/1 k.o. ..., ter da je z vlogo predlagal izbris GERK-a iz parcele 229/1 k.o. ... Na tej podlagi je Upravna enota začela postopek ugotavljanja pravilnosti prijavljenih podatkov in izbris zemljišč iz GERK-a po 32. členu Pravilnika. Pozvala je tožnika, kot takratnega nosilca (poziv z dne 1. 3. 2021), da izkaže pravico do uporabe zemljišča. Tožnik je odgovoril (dne 23. 3. 2021), da ima pravico do uporabe zemljišča na podlagi zakupa, da je zakup vpisan v zemljiško knjigo in temelji na pogodbi sklenjeni med C. C. (njegovo mamo) in Č. Č. (očetom prejšnjega lastnika). Tožnik tudi po ponovnem pozivu organa (dne 24. 3. 2021), ko je organ ugotovil, da v zemljiški knjigi zakup ni vknjižen, pogodbe po pozivu ni predložil. 11. Na podlagi navedenega in povzetega relevantnega dejanskega stanja je organ na podlagi drugega odstavka 32. člena Pravilnika, ki določa, da če nosilec dokazil iz prvega odstavka tega člena ne predloži, ali če upravna enota na podlagi predloženih dokazil ugotovi, da pogoji za vpis v GERK niso izpolnjeni, odloči o izbrisu GERK ali dela GERK iz RKG.

12. Tožnik v tožbi ugovarja, da je organ nepravilno in nepopolno ugotovil dejansko stanje, saj ima zakup od leta 2003, na podlagi dogovora med njegovo mamo in Č. Č. Kolikor tožnik v tožbi z navedenim „dogovorom“ zatrjuje obstoj ustne zakupne pogodbe, je navedeno zatrjevanje novo dejstvo, ki ga v upravnem postopku (tudi ne v pritožbenem), tožnik ni zatrjeval, namreč zatrjeval je obstoj zakupne pogodbe, ki je vpisana v zemljiško knjigo, torej pisno zakupno pogodbo. Ker gre torej pri zatrjevanju „ustne zakupne pogodbe“ za novo dejstvo, bi tožnik na podlagi 20. in 25. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) moral izkazati, zakaj ga upravičeno ni mogel navesti v postopku izdaje upravnega akta. Tega pa ni izkazal, zato sodišče tudi navedb o „ustni zakupni pogodbi“ ne upošteva. Dodaja pa še, da je že v letu 2003, 26. člen Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ), zahteval, da mora biti zakupna pogodba sklenjena v pisni obliki, ter da zakupna pogodba, ki ni sklenjena v pisni obliki, nima pravnega učinka.

13. Zatrjevanje, da je zakup razviden iz zbirne vloge ni relevanten, saj zbirna vloga zakupa ne dokazuje, oziroma izkazuje. Nerelevantna so bila v obravnavani zadevi tudi vsa zatrjevanja, da je bila parcela odtujena na čuden način, in da s prenosom lastništva ni bil seznanjen. Za organ v obravnavani zadevi tudi ni relevantno, da novi lastnik uporablja parcelo za druge namene kot kmetijske, in da tožniku preprečuje uporabo. Glede na navedeno sodišče meni, da organ ni ignoriral tožnikovih podatkov in trditev o njegovi pravici do zakupa in upošteval le navedbe A. A., pač pa, ker tožnik pravice do uporabe nepremičnine, v smislu 5. člena ZKme-1 in drugega odstavka 32. člena Pravilnika ni izkazal, je odločil o izbrisu navedenega GERK-a v RKG pri njegovem kmetijskem gospodarstvu. Kajti v zadevi je bilo pravno relevantno le, kot določa 5. člen ZKme-1, izkaz pravice do uporabe zemljišča, to pravico pa je tožnik zatrjeval na podlagi zakupne pogodbe, ki pa je ni predložil. 14. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega sklepa in odločbe pravilen, ter da sta sklep in odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče glavne obravnave ni opravilo, na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, ker dejansko stanje, ki je bila podlaga za izdajo pravnega akta (nepredložitev zakupne pogodbe), med tožnikom in toženko ni sporno.

15. O stroškovnem zahtevku stranke z interesom je sodišče odločalo na podlagi 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 uporablja v upravnem sporu. Prvi odstavek 154. člena ZPP določa, da mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki in njenemu intervenjentu povrniti stroške. V predmetnem upravnem sporu je stranka z interesom nastopala na strani toženke. Ker tožnik s tožbo zoper njen akt ni uspel, bi bil tožnik glede na načelo uspeha v pravdi dolžan stranki z interesom povrniti stroške postopka. Vendar je sodišče v nadaljevanju preverjalo tudi potrebnost stroškov stranke z interesom, ki je v upravnem sporu vložila odgovor na tožbo. Meni, da so stroški, ki so nastali stranki z interesom v zvezi z odgovorom na tožbo, nepotrebni (v smislu 155. člena ZPP), saj vsebinskih navedb, ki bi se nanašale na neutemeljenost tožbe, in niso bile že vsebovane v upravnih odločbah, stranka z interesom ni podala. Iz navedenega je sodišče zato stroške zavrnilo.