Jedro

Glede na jasno izraženo pravno mnenje Vrhovnega sodišča je utemeljen tožbeni ugovor nepravilne uporabe materialnega prava, saj odločitev tožene stranke (in njena obrazložitev) v izpodbijani odločbi, ni skladna s pravnim mnenjem in stališči Vrhovnega sodišča, pri čemer tožena stranka ni pravilno uporabila določila 9. člena in 3. odstavka 63. člena ZDen v povezavi z 39. členom ZDRS.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Gornja Radgona št. 213-12/2006-73 z dne 3. 12. 2010 se odpravi in se zadeva vrne organu prve stopnje v nov postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 420,00 EUR, v 15 dneh od prejema sodbe, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Upravna enota Gornja Radgona je z uvodoma navedeno odločbo odločila z izrekom pod točko 1, da A.A., roj. …. 1903 v Apačah, ki je bil razglašen za umrlega z verjetnim datumom smrti ... 7. 1945, je bil na dan 6. 4. 1941 domovinsko pristojen v občini Apače in je bil državljan Kraljevine Jugoslavije vse do razglasitve za umrlega z dnem ... 7. 1945; imenovani na dan 9. 5. 1945 ni postal jugoslovanski državljan po predpisih o državljanstvu, ki so urejali jugoslovansko državljanstvo in LR Slovenije z zakonom ali mednarodno pogodbo; imenovani ni postal jugoslovanski državljan in državljan LR Slovenije po predpisih o državljanstvu, ki so veljali na območju Republike Slovenije pred uveljavitvijo Zakona o državljanstvu RS. Z izrekom pod točko 2 je prvostopni organ še odločil, da v tem postopku niso nastali posebni stroški.

2. V svoji obrazložitvi je povzela dotedanji potek postopkov ugotavljanja državljanstva za A.A., pravnega prednika tožnika ter razloge za ponovni postopek. Nadalje je navedla ugotovljena dejstva v ponovljenem upravnem postopku in povzela ugotovitve, ki izhajajo iz uradnih matičnih evidenc ter ugotovitve institucij, ki hranijo arhivsko gradivo s podatki o A.A. Nadalje je v obrazložitvi navedla, da je morala upoštevati vse predpise, ki so veljali na območju Republike Slovenije od rojstva A.A. vse do verjetnega datuma njegove smrti ter je tako v ponovljenem postopku ugotovila, da je imel imenovani na dan 6. 4. 1941 domovinsko pristojnost v občini Apače, zato je bil vse do verjetnega datuma njegove smrti ... 7. 1945 državljan Kraljevine Jugoslavije, vendar dejansko in pravno ni mogel postati jugoslovanski državljan po predpisih, ki so urejali jugoslovansko državljanstvo in LR Slovenije po 9. 5. 1945, ker ni dočakal uveljavitve Zakona o državljanstvu DFJ, ki je začel veljati pozneje, dne 28. 8. 1945, enako stališče pa je zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi U 221/95 z dne 19. 9. 1996. 3. Tožnik je zoper navedeno odločbo prvostopnega organa vložil pritožbo, o kateri je odločila tožena stranka z izpodbijano odločbo tako, da je z izrekom pod točko 1 ugodila pritožbi in odpravila navedeno odločbo Upravne enote Gornja Radgona.

4. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka povzema navedbe tožnika v pritožbi, v kateri je uveljavljal pritožbene ugovore zmotne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve pravil upravnega postopka, češ da je izrek prvostopne odločbe sam s seboj v nasprotju, saj je 2. stavek 1. točke izreka le-te v nasprotju s 1. stavkom, medtem ko je 3. stavek 1. točke izreka v nasprotju z vsem predhodno napisanim, odločba pa tudi nima razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar je nezakonita, podana pa je absolutna bistvena kršitev pravil postopka. Po presoji tožene stranke je pritožba utemeljena, saj je tudi po mnenju tožene stranke izrek prvostopne odločbe sam s sabo v nasprotju, ker je prvostopni organ v izreku najprej ugotovil, da je bil imenovani do svoje smrti državljan Kraljevine Jugoslavije, nadalje pa, da na dan 9. 5. 1945 ni postal jugoslovanski državljan po predpisih o državljanstvu, ki so urejali jugoslovansko državljanstvo in državljanstvo LR Slovenije z zakonom ali mednarodno pogodbo, skupaj z zaključkom, da imenovani ni postal jugoslovanski državljan in državljan LR Slovenije po predpisih o državljanstvu, ki so veljali na območju RS pred uveljavitvijo Zakona o državljanstvu RS (v nadaljevanju: ZDRS). Tako iz izreka izhaja, da je prvostopni organ ugotovil, da je bil imenovani do svoje smrti državljan Kraljevine Jugoslavije, po drugi strani pa za obdobje od 9. 5. 1945 do smrti (1. 7. 1945) ugotavlja, da ni bil jugoslovanski državljan in državljan LR Slovenije, kar v izreku ponovi celo dvakrat, medtem ko iz obrazložitve prvostopne odločbe ni moč razbrati, zakaj se je prvostopni organ odločil za takšno odločitev. Ker je pravna podlaga za izdajo prvostopne odločbe 3. odstavek 63. člena ZDen bi prvostopni organ moral po presoji tožene stranke odločiti o zahtevku pristojnega organa, ki vodi postopek denacionalizacije, ter glede na to odločiti o predhodnem vprašanju glede državljanstva A.A. na dan podržavljenja premoženja. Pri tem pa bi ob dejstvu, da je Upravno sodišče RS v sodbi U 1341/2007 z dne 3. 10. 2007 izrecno navedlo, da je bilo v konkretni zadevi premoženje A.A. in njegovi ženi podržavljeno dne 6. 2. 1945 na podlagi Odloka AVNOJ-a z dne 21. 11. 1944, moral organ prve stopnje v izreku odločbe ugotoviti državljanstvo imenovanega na dan 6. 2. 1945 ob upoštevanju 9. člena ZDen ter stališča Ustavnega sodišča RS v odločbi št. Up 547/02-22 z dne 8. 10. 2003 (Uradni list RS, št. 108/03), 34. točka v povezavi z določili Zakona o državljanstvu FLRJ, prvotno Zakona o državljanstvu DFJ. V postopku po ugotovitvi tožene stranke ni sporno, da je datum smrti A.A. ... 7. 1945, niti ni sporno, da je bil imenovani na dan 6. 4. 1941 domovinsko pristojen v takratno občino Apače in s tem državljan tedanje Kraljevine Jugoslavije, tako da je torej potrebno ugotoviti njegovo državljanstvo v okviru določil ZDen, in sicer ali so izpolnjeni pogoji iz 1. odstavka 9. člena ZDen, po katerem so fizične osebe iz 3., 4. in 5. člena ZDen upravičenci, če so bile v času, ko jim je bilo premoženje podržavljeno, jugoslovanski državljani in jim je bilo po 9. 5. 1945 to državljanstvo priznano z zakonom ali mednarodno pogodbo. Oba pogoja morata biti izpolnjena kumulativno. Prvi zakon, ki je urejal državljanstvo po 9. 5. 1945 pa je bil Zakon o državljanstvu DFJ (ZDRŽ/45), zato je sicer prvostopni organ pravilno ugotavljal državljanstvo imenovanega po določilih ZDRŽ/45, saj je upravičenec po ZDen lahko le nekdo, ki je ves čas po 9. 5. 1945 jugoslovanski državljan in ne le od 9. 5. 1945 do 28. 8. 1945, pri čemer tožena stranka pritrjuje stališču prvostopnega organa, da A.A. ni mogel postati jugoslovanski državljan na podlagi določil ZDRŽ/45, ker uveljavitve navedenega zakona, to je datuma 28. 8. 1945, ni dočakal. Enako stališče pa je zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi I Up 326/2004 z dne 16. 2. 2005. S tem po presoji tožene stranke ni izpolnjen drugi pogoj iz 1. odstavka 9. člena ZDen. Ker je imenovani umrl ... 7. 1945, to pa je v času, ko je področje državljanstva še vedno urejal Zakon o državljanstvu Kraljevine Jugoslavije, upoštevajoč, da je imel imenovani na dan 6. 4. 1941 domovinsko pristojnost v takratni občini Apače in ker niso bili izpolnjeni pogoji za prenehanje državljanstva Kraljevine Jugoslavije po Zakonu o državljanstvu Kraljevine Jugoslavije, tožena stranka ugotavlja, da je bil imenovani do svoje smrti, to je 1. 7. 1945 državljan Kraljevine Jugoslavije in pri tem dodaja, da ugotovitev državljanstva Kraljevine Jugoslavije ne predstavlja jugoslovanskega državljanstva v smislu zahtev določbe 9. člena ZDen. Organ prve stopnje je sicer v skladu z napotili v sodbi U 1341/2007-5 z dne 3. 10. 2007 Upravnega sodišča Republike Slovenije pravilno ugotavljal izpolnjevanje pogojev iz navedene zakonske določbe ter ugotovil, da niso bili kumulativno izpolnjeni pogoji iz 36. člena ZDRŽ/45 za pridobitev jugoslovanskega državljanstva. Iz primarnega arhivskega gradiva Muzeja narodne osvoboditve Maribor št. 32/2008 z dne 17. 1. 2008 namreč izhaja, da je bil A.A. član nemške organizacije Schwabisch-Deutsch Kulturbund Ortsgruppe Apače. Navedeno primarno arhivsko gradivo izkazuje, da se je A.A. z včlanitvijo v navedeno nemško organizacijo opredelil za nemško narodnost, saj je zgodovinsko splošno znano dejstvo, da so se lahko v organizacijo Kulturbund včlanjevale le osebe nemške narodnosti. Navedeno dokazuje, da A.A. ni bil pripadnik enega od narodov Jugoslavije, kar bi predstavljalo enega izmed kumulativnih pogojev za priznanje jugoslovanskega državljanstva po 36. členu ZDRŽ/45. Ker je prvostopni organ na podlagi sicer pravilno ugotovljenih dejstev napravil napačen sklep glede dejanskega stanja je tožena stranka njegovo odločbo odpravila in sama odločila v zadevi na podlagi določil 3. odstavka 63. člena ZDen v povezavi z 2. odstavkom 9. člena ZDen in 39. členom ZDRS, na podlagi katerega se ugotavlja jugoslovansko (in slovensko) državljanstvo potencialnih upravičencev po določilih Zakona o državljanstvu FLRJ, prvotno Zakona o državljanstvu DFJ, ki jih v svoji obrazložitvi tudi v celoti vsebinsko povzema.

5. Tožnik v tožbi uvodoma citira izreka prvostopne in drugostopne izpodbijane odločbe. Navaja, da tožbo vlaga „iz vseh razlogov po 1. odstavku 27. člena ZUS-1“. V nadaljevanju citira sodbo U 1341/2007-5 z dne 3. 10. 2007, in sicer 5. in 6. odstavek besedila na strani 5. Dalje navaja, da je na temelju 5. odstavka 64. člena ZDen upravni organ vezan na pravno mnenje in stališče sodišča, vendar je odločitev tožene stranke v izpodbijani odločbi po oceni tožnika diametralno nasprotna odločitvi in citiranemu stališču Upravnega sodišča iz sodbe U 1341/2007, tako da tožena stranka ni le napačno uporabila materialnega prava, ampak tudi absolutno bistveno kršila pravila postopka. Uporaba materialnega prava na način, kot je tožena stranka to storila v izpodbijani odločbi, bi pomenila dejansko to, da je zakonodajalec od denacionalizacije izključil vse, ki so po podržavljenju umrli do 28. 8. 1945, ob dejstvu, da je jugoslovansko državljanstvo pogoj za denacionalizacijo premoženja po ZDen. Vendar je dejstvo, da tega zakonodajalec ni storil. Zato se tožnik v celoti sklicuje na razloge Upravnega sodišča v sodbi U 1341/2007-5 z dne 3. 10. 2007. Čeprav tožena stranka sama ugotavlja, da je njena naloga odločiti o predhodnem vprašanju glede državljanstva A.A. na dan podržavljenja premoženja do njegove smrti, to je o zahtevku, ki ga je podal za denacionalizacijo pristojni upravni organ, pa tožnik pripominja, da ni njena naloga niti pristojnost, da se ukvarja z vprašanjem, ali je A.A. zaradi tega, ker je umrl pred 28. 8. 1945, denacionalizacijski upravičenec ali ne, saj je to naloga organa, pristojnega za vodenje postopka denacionalizacije, pač pa je naloga tožene stranke ugotoviti njegovo državljanstvo na dan podržavljenja premoženja in do njegove smrti. Da je bil imenovani vse do svoje smrti dne ... 7. 1945 jugoslovanski državljan po mnenju tožnika niti ni sporno, saj to v obrazložitvi ugotavlja tudi tožena stranka, vendar meni, da bi morala to svojo ugotovitev zapisati v izreku odločbe. S tem pa, ko je tožena stranka presojala državljanstvo imenovanega po predpisu, ki za časa njegovega življenja še ni veljal, pa je napačno uporabila materialno pravo in tudi absolutno bistveno kršila pravila upravnega postopka, saj se njena odločba po mnenju tožnika niti ne da preizkusiti. Sodišču glede na navedeno tožnik predlaga, da izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi ter ji naloži povračilo stroškov postopka.

6. V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri izdani odločbi, za katero ocenjuje, da je pravilna in zakonita glede na dejansko stanje, ki je razvidno iz dokumentacije v upravnem spisu, navedbe tožeče stranke v tožbi pa zavrača kot neutemeljene. Glede na citirana določila 3. odstavka 63. člena ZDen in odločbe Ustavnega sodišča Up-547/02-22 z dne 8. 10. 2003, 34. točka, sta v konkretnem primeru upravna organa presojala vprašanje glede izpolnjevanja pogojev za priznanje jugoslovanskega državljanstva A.A. po citiranih določilih ZDRS, ZDRŽ/45 in ZDen ter pri tem ugotovila, da ti pogoji niso izpolnjeni, kar je tožena stranka obrazložila v izpodbijani odločbi, s tem pa ni ugotavljala statusa upravičenca v konkretni denacionalizacijski zadevi, temveč je samo ugotavljala državljanstvo imenovanega na podlagi relevantnih predpisov. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

7. Tožnik v pripravljalni vlogi z dne 25. 10. 2011 korigira svojo očitno pisno pomoto v tožbi na strani 3, kjer pomotoma navaja, da je na temelju 5. odstavka 64. člena ZDen upravni organ vezan na pravno mnenje in stališča sodišča, saj gre pravilno za 5. odstavek 64. člena ZUS-1. V zvezi s sklicevanjem tožene stranke v odgovoru na tožbo na stališče Ustavnega sodišča RS v odločbi Up-547/02, točka 34, tožnik meni, da je iztrgano iz samega konteksta odločbe ter vztraja, da je naloga tožene stranke v smislu reševanja predhodnega vprašanja na temelje 3. odstavka 63. člena ZDen ob upoštevanju 39. člena ZDrž bila, da na temelju „dosedanjih“ predpisov v smislu 39. člena ZDRS ugotovi, ali je A.A. v času podržavljenja premoženja (6. 2. 1945) in do svoje smrti imel jugoslovansko državljanstvo, ne pa, da je njegovo državljanstvo v določenem časovnem obdobju presojala po predpisu, ki v tem času še ni veljal, saj bi drugačno pravno naziranje pomenilo kršitev načela zakonitosti in bi nasprotovalo zdravemu človeškemu razumu.

8. Upravno sodišče je v obravnavani zadevi že odločilo, tako da je s svojo sodbo št. I U 1640/2011 z dne 16. 5. 2012 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno, vendar je na podlagi vložene revizije tožnika navedeno sodbo razveljavilo Vrhovno sodišče RS s sklepom št. X Ips 292/2012 z dne 17. 4. 2013 zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

K točki 1:

9. Sodišče je v ponovljenem postopku po sklepu Vrhovnega sodišča RS št. X Ips 292/2012 z dne 17. 4. 2013 presodilo, da je tožba utemeljena.

10. V obravnavani zadevi gre za ugotovitev državljanstva v zvezi s postopkom denacionalizacije na podlagi 3. odstavka 63. člena ZDen v povezavi z 39. členom ZDRS za tožnikovega pravnega prednika A.A., rojenega …. 1903 v Apačah, ki je bil s sklepom št. T 182/54-20 Deželnega sodišča v Gradcu, Republika Avstrija, z dne 6. 4. 1955 razglašen za umrlega z verjetnim datumom smrti ... 7. 1945. Predmet spora sta uvodoma navedena izpodbijana akta, ki sta bila izdana v (dvakrat) ponovljenem postopku po sodbi Upravnega sodišča RS št. U 1341/2007-5 z dne 3. 10. 2007 (in predhodno po sodbi U 1277/2003 z dne 6. 10. 2004).

11. Že ko je v obravnavani sporni zadevi sodišče odločalo prvič in drugič, je sodišče ugotovilo, da med strankama dejansko stanje ni sporno glede relevantnih dejstev, ki izhajajo iz zbranih dokazov, s katerimi so bile stranke v postopku seznanjene, da je bil imenovani na dan 6. 4. 1941 domovinsko pristojen v tedanji Občini Apače in je bil tedaj s tem tudi državljan Kraljevine Jugoslavije; dne 31. 7. 1939 je v Zrečah sklenil zakonsko zvezo z B.B., ki je bila rojena …. 1912 v Loški gori, Celje, s katero sta imela štiri otroke; na podlagi listine Deželnega sodišča v Gradcu št. T 182/54-20 z dne 6. 4. 1955 je bil imenovani razglašen za umrlega z verjetnim datumom smrti dne ... 7. 1945. Prav tako med strankama ni sporno, da je bil imenovani tožnikov pravni prednik član organizacije Kulturbund, v katero so se lahko včlanjevale le osebe nemške narodnosti, kar dokazuje, da ni bil pripadnik enega izmed narodov (po II. svetovni vojni novonastale) Jugoslavije (prvotno s kratico imenovane DFJ, nato FLRJ in po tem SFRJ). Prav tako med strankama ni sporno, da je bilo imenovanemu tožnikovemu pravnemu predniku in njegovi ženi premoženje podržavljeno dne 6. 2. 1945 na podlagi Odloka o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino, o državnem upravljanju imetja odsotnih oseb in o zasegi imetja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odtujile (Uradni list DFJ, št. 2/45 – v nadaljevanju Odlok AVNOJ, ki je stopil v veljavo 21. 11. 1944).

12. Glede na navedene dejanske okoliščine konkretnega primera, ki med strankama niso sporne, v zvezi s ključnim tožbenim ugovorom, da je odločitev tožene stranke diametralno nasprotna v tožbi izpostavljenemu stališču in pravnemu mnenju sodišča (5. in 6. odstavek na str. 5) v sodbi U 1341/2007-5 z dne 3. 10. 2007, sodišče v ponovljenem postopku po sklepu Vrhovnega sodišča RS št. X Ips 292/2012 z dne 17. 4. 2013 izpostavlja, da je po presoji Vrhovnega sodišča bilo materialno pravo (pri večkrat ponovljenem predhodnem odločanju upravnega sodišča) zmotno uporabljeno, saj za presojo, ali je prejšnji lastnik po 9. 5. 1945 pridobil jugoslovansko državljanstvo, ni mogoče uporabiti določbe 36. člena ZDrž. Za presojo zakonitosti uvodoma navedenih izpodbijanih odločb pa je relevanten zlasti v nadaljevanju izpostavljeni del obrazložitve citiranega sklepa Vrhovnega sodišča RS, kot sledi: „V obravnavani zadevi za presojo, ali je prejšnji lastnik po 9. 5. 1945 pridobil jugoslovansko državljanstvo, ni mogoče uporabiti določbe 36. člena ZDržFLRJ je državljanstvo prejšnjega lastnika treba presojati po določbi 35. člena ZDržFLRJ, in sicer vključno z določbo drugega odstavka 35. člena ZDržFLRJ, kot je bila spremenjena z novelo ZDržFLRJ/48. Gre namreč za spremembo, ki se uporablja retroaktivno, kot da bi veljala že od začetka veljavnosti ZDržFLRJ (prim. odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-23/93).

13. Z navedeno novelo spremenjeni drugi odstavek 35. člena ZDržFLRJ določa, da se za državljane FLRJ iz prvega odstavka tega člena ne štejejo: osebe nemške narodnosti, ki živijo v tujini in ki so se med vojno ali pred vojno s svojim nelojalnim ravnanjem proti narodnim in državnim koristim narodovo FLRJ pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti.

14. S takšno ureditvijo so povojne jugoslovanske oblasti osebam nemške narodnosti, ki so bile v času okupacije lojalne nemškemu Reichu, odrekle pridobitev jugoslovanskega državljanstva. Ključna okoliščina, ki je bila temelj za razlikovanje, pa nista bila nemška narodnost in življenje v tujini, temveč delovanje posameznika med vojno (prim. odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-23/93). Učinek ureditve z navedeno novelo spremenjenega drugega odstavka 35. člena ZDržFLRJ pa je bil retroaktiven, saj je veljalo, da te osebe niso nikoli pridobile državljanstva nove (povojne) Jugoslavije.

15. Namen takšne ureditve pa bi bil po presoji Vrhovnega sodišča izničen, če za osebe, ki niso doživele začetka veljavnosti ZDržFLRJ, ne bi bila mogoča presoja pridobitve državljanstva po 35. členu ZDržFLRJ. Zato pogoj življenja v tujini, ki se sicer ugotavlja na dan začetka veljavnosti novele ZDržFLRJ/48, ne velja za osebe, ki tega datuma niso doživele. Le takšna razlaga, ki omogoča presojo pridobitve jugoslovanskega državljanstva ob preizkusu obstoja lojalnosti tudi za osebe nemške narodnosti, ki so umrle pred začetkom veljavnosti ZDržFLRJ, je po presoji Vrhovnega sodišča tudi skladna s temeljnim namenom ZDen, to je popravo krivic.

16. Ker v obravnavani zadevi zaradi zmotne uporabe materialnega prava priznanje državljanstva prejšnjega lastnika po 9. 5. 1945 ni bilo presojano z vidika pogojev iz drugega odstavka 35. člena ZDržFLRJ, dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno.“

17. Glede na tako jasno izraženo pravno mnenje Vrhovnega sodišča v citiranem delu sklepa št. X Ips 292/2012 z dne 17. 4. 2013 je utemeljen tožbeni ugovor nepravilne uporabe materialnega prava (4. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1), saj odločitev tožene stranke (in njena obrazložitev) v izpodbijani odločbi, kot je predhodno povzeta, ni skladna s pravnim mnenjem in stališči Vrhovnega sodišča v citiranem sklepu, pri čemer tožena stranka ni pravilno uporabila določila 9. člena in 3. odstavka 63. člena ZDen v povezavi z 39. členom ZDRS, ko je v okviru pritožbenega postopka odločila o predmetu postopka glede na zahtevo upravnega organa, pristojnega za denacionalizacijo, po določilih 1. odstavka 251. in 254. člena ZUP.

18. Sodišče je glede na navedeno na podlagi 4. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo upravnemu organu prve stopnje v ponoven postopek, v katerem je pri odločanju vezan na pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS, izraženo v citiranem sklepu; glede na relevantno dejansko stanje, ki je med strankama nesporno pa so za odločitev relevantna tudi stališča Ustavnega sodišča RS v odločbi Up-547/02 z dne 8. 10. 2003 (Uradni list RS, št. 108/2003), zlasti tč. 40. K točki 2:

19. Odločitev o stroških temelji na določilu 3. odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem se tožniku, ki ga je v obravnavanem primeru zastopal odvetnik, glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalen znesek stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu.