Jedro

Poleg odškodnine za nepremoženjsko škodo pripadajo tožniku tudi zamudne obresti od prisojenega zneska za čas od 1.1.2002 do izdaje prvostopenjske sodbe v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje pa v višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se ob dodatni delni ugoditvi pritožbi tožeče stranke sodba sodišča prve stopnje v odločbi o zamudnih obrestih spremeni tako, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki od zneska 840.000 SIT tudi zamudne obresti za čas od 1.1.2002 do 21.10.2002 in sicer v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero.

Obrazložitev

V pravdi zaradi plačila odškodnine v zvezi z delovno nesrečo z dne 2.9.2000 je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v znesku 740.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.10.2002 dalje. Zavrnilo pa je zahtevek za nadaljnjih 568.000 SIT odškodnine in za uveljavljane presežne zamudne obresti.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbama obeh strank in zvišalo odškodnino za nepremoženjsko škodo na 840.000 SIT ter spremenilo odločitev o pravdnih stroških, v ostalem pa je obe pritožbi zavrnilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje v zvezi s prvostopenjsko sodbo je Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije pravočasno vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti (v nadaljevanju: zahteva). Izpodbija odločitev o zavrnitvi zahtevka glede teka zamudnih obresti od prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo za obdobje od 1.1.2002 do 21.10.2002. Uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava, ker sta sodišči druge in prve stopnje nepravilno uporabili določbe prvega odstavka 277. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ št. 29/87 - 57/89) ter 324., 186., drugega odstavka 189. člena in 200. člena ZOR, ki bi jih bilo potrebno uporabiti po določbi 1060. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Uradni list RS št. 83/2001). Sodišči pa nista uporabili določb 2. in 3. člena noveliranega Zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (ZPOMZO, Uradni list RS št. 45/95 in 109/2001).

Zahteva v razlogih navaja, da sta se sodišči sicer sklicevali na 277. in 324. člen ZOR, vendar sta ti določbi nepravilno uporabili. Prezrli sta, da je 1.1.2002 začela veljati novela ZPOMZO-A, kjer je opredeljena predpisana obrestna mera zamudnih obresti tako, da vsebuje poleg valorizacijskih obresti, to je temeljne obrestne mere za ohranjanje vrednosti, še tako imenovane prave (čiste) zamudne obresti kot sankcijo za zamudo pri izpolnitvi denarne obveznosti. S tem je bilo v spremenjenih ekonomskih razmerah, do katerih je prišlo tudi zaradi zmanjšanja inflacije, oškodovancem zagotovljeno povračilo škode v višini realne vrednosti po cenah ob izdaji sodne odločbe (drugi odstavek 189. člena ZOR), poleg tega pa tudi nadomestilo za zamudo, ki je nastala pri izpolnitvi denarne obveznosti. Spremenjene določbe ZPOMZO predstavljajo v povezavi z določbami prvega odstavka 277. člena in 324. člena ZOR pravno podlago za priznanje zamudnih obresti od pravične odškodnine iz 200. člena za nepremoženjsko škodo tudi za obdobje od uveljavitve ZPOMZO-A dne 1.1.2002 dalje. Da daje ZPOMZO-A v povezavi z OZ oziroma s prej veljavnim ZOR podlago za priznanje čistih zamudnih obresti brez valorizacijskih elementov že od nastanka zamude, torej že pred izdajo sodbe, s katero je bila odmerjena odškodnina za nepremoženjsko škodo, izhaja tudi iz načelnega pravnega mnenja, sprejetega na občni seji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije dne 26.6.2002, ki je bilo objavljeno v Pravnih mnenjih I/2002. Izpodbijana odločitev predstavlja odstop od spremenjene sodne prakse, ki je bila potrjena s citiranim načelnim pravnim mnenjem. Zato zahteva predlaga spremembo sodb sodišč druge in prve stopnje tako, da se ugodi tudi obrestnemu zahtevku od pravnomočno prisojene denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo za obdobje od 1.1.2002 do izdaje sodbe sodišča prve stopnje dne 21.10.2002. Tožena stranka je na zahtevo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Zahteva se pravilno sklicuje na pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, objavljeno v Pravnih mnenjih I/2002. Sodišča morajo namreč v različnih postopkih v enakih zadevah pravo načeloma uporabljati enako in s tem zagotavljati pravico do enakega varstva pravic kot posebnega izraza načela enakosti pred zakonom. Vrhovno sodišče pa je dolžno skrbeti za enotno sodno prakso, pri čemer so načelna pravna mnenja eden izmed instrumentov za zagotovitev tega cilja. Tako je tudi citirano pravno mnenje spremenilo dotedanjo dolgoletno sodno prakso, preprečilo posamične neutemeljene primere odstopov od sodne prakse in zagotovilo enotno ter usklajeno uveljavitev nove sodne prakse, ko so nastopili razlogi zanjo. Z ustrezno obrazložitvijo je utemeljilo pravilnost nove sodne prakse glede prisojanja zamudnih obresti za nepremoženjsko škodo (oziroma za škodo, odmerjeno po cenah na dan sodne odločbe) za čas od 1.1.2002 dalje.

Zahteva pravilno zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava pri odločitvi v izpodbijanih sodbah, kjer so priznane zakonske zamudne obresti za odškodnino za nepremoženjsko škodo od izdaje prvostopenjske sodbe dalje (21.10.2002). Takšna je bila sicer prejšnja sodna praksa, ki je upoštevala visoko inflacijo in valorizacijsko funkcijo zamudnih obresti.

Spremenjene razmere zaradi zmanjšanja inflacije in zaradi ustalitve obrestne mere ter po drugi strani sprememba predpisov so terjale spremembo sodne prakse. Novelirani Zakon o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (ZPOMZO-A), ki je bil uveljavljen 1.1.2002, je številčno ločil prave zamudne obresti od valorizacijskih obresti po temeljni obrestni meri. S 1.1.2002 je začel veljati tudi OZ, ki je na novo uredil zamudne obresti in uzakonil obrestno mero zamudnih obresti z nespremenljivo obrestno mero, pri čemer pa je začasno pustil v veljavi in določil ZPOMZO-A kot zakon, ki začasno ureja višino zamudnih obresti. Upoštevaje določbo 1060. člena OZ, da se za prej nastala obligacijska razmerja uporabljajo določbe ZOR, je bilo treba v obravnavani pravdni zadevi uporabiti določbe ZOR, vendar v povezavi z 2. in 3. členom noveliranega ZPOMZO in že navedenimi spremenjenimi razmerami. Izhodišče je določba 186. člena ZOR, da se odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode. Pravična denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo iz 200. člena ZOR se odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe (drugi odstavek 189. člena ZOR). Nadalje je pomembna določba 324. člena ZOR, da pride dolžnik v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, določenem za izpolnitev, oziroma ko upnik s kakršnimkoli opominom ali začetkom postopka zahteva od njega, naj izpolni obveznost. Z nastankom zamude z izpolnitvijo denarne obveznosti namreč dolžnik dolguje poleg glavnice tudi obresti (277. člen ZOR). Tako pride do časovnega zamika med nastankom škode oziroma dolžnikove zamude in med trenutkom, ko sodišče prve stopnje določi pravično denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo. Zato je utemeljena prisoja zamudnih obresti, vendar samo pravih zamudnih obresti, ne pa tudi valorizacijskih. Ker je ZPOMZO-A s 1.1.2002 številčno ločil prave zamudne obresti od valorizacijskih, je s tem datumom nastopila možnost priznavanja zamudnih obresti od nastanka zamude dalje. Z načelnim pravnim mnenjem pa je navedeni datum tudi splošno sprejet za vse enakovrstne zadeve nedoločenega kroga oškodovancev in za vse hkrati. Ob pravilni uporabi naštetih določb ZOR ter ob uporabi 2. in 3. člena ZPOMZO, je torej materialnopravno pravilna prisoja zamudnih obresti od denarnih terjatev za nepremoženjsko škodo od 1.1.2002 dalje (razen, če ni zamuda nastala pozneje) do dneva sodbe sodišča prve stopnje v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od izdaje prvostopenjske sodbe dalje pa po predpisani obrestni meri zamudnih obresti. Ker sta sodišči prve in druge stopnje prisodili zakonske zamudne obresti od izdaje prvostopenjske sodbe dalje (21.10.2002), zavrnili pa sta zahtevek za prisojo zamudnih obresti od 1.1.2002 dalje, je glede na obrazloženo zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena. Vrhovno sodišče je zaradi tega na podlagi 380. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP spremenilo sodbi nižjih sodišč v odločitvi o zamudnih obrestih tako, da je toženi stranki naložilo tudi plačilo zamudnih obresti od zneska 840.000 SIT za čas od 1.1.2002 do 21.10.2002 in sicer v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero.