Jedro

Dolžnikove ugovorne navedbe o spornosti in neusklajenosti terjatev so tako splošne in nedoločne, da jih ni mogoče šteti za relevanten ugovorni razlog v smislu 2. odst. 53. čl. ZIZ. Dolžnik sploh ne pove, zakaj so terjatve sporne in neusklajene, niti ne obrazloži, zakaj dejanski dolg znaša 43.047,90 SIT in ne toliko, kot izterjuje upnik, saj ne pove, ali je del terjatve morda poravnal, ali terjatev v izterjevani višini sploh ni nastala ipd.

Izrek

Ugovor se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zoper dolžnika dovolilo izvršbo na podlagi verodostojne listine zaradi izterjave 174.722,00 SIT s pripadki.

Dolžnik je zoper sklep pravočasno ugovarjal in navedel, da so terjatve sporne in neusklajene, dejanski dolg pa znaša 43.047,90 SIT.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da dolžnikov ugovor ni obrazložen v skladu z določbami 2. odst. 53. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) in ga po 5. odst. 62. čl. ZIZ poslalo sodišču druge stopnje, da o njem odloči kot o pritožbi.

Ugovor ni utemeljen.

Drugi odstavek 53. čl. ZIZ nalaga dolžniku, da mora svoj ugovor obrazložiti, to je, da navede pravno pomembna dejstva, s katerimi ga utemeljuje, in tudi predloži dokaze za tako zatrjevana dejstva, sicer se njegov ugovor šteje za neutemeljen. Navedeno določilo je potrebno razlagati tako, da mora dolžnik zatrjevati in dokazovati tista dejstva, ki preprečujejo izvršbo v smislu 55. čl. ZIZ oziroma ki bi - če bi se izkazala za resnična - pripeljala do zavrnitve tožbenega zahtevka v pravdi.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so dolžnikove ugovorne navedbe o spornosti in neusklajenosti terjatev tako splošne in nedoločne, da jih ni mogoče šteti za relevanten ugovorni razlog v smislu odst. 53. čl. ZIZ. Dolžnik sploh ne pove, zakaj so terjatve sporne in neusklajene, niti ne obrazloži, zakaj dejanski dolg znaša 43.047,90 SIT in ne toliko, kot izterjuje upnik, saj ne pove, ali je del terjatve morda poravnal, ali terjatev v izterjevani višini sploh ni nastala ipd. Dolžnik tudi ne prilaga nikakršnih dokazil, iz katerih bi izhajala utemeljenost njegovih ugovornih navedb.

Ker pritožbeno sodišče tudi pri preizkusu izpodbijanega sklepa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ) ni ugotovilo kršitev, je dolžnikov ugovor na podlagi 2. točke 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ zavrnilo kot neutemeljen in potrdilo sklep sodišča prve stopnje o izvršbi.