Jedro

Po določbi 426. člena ZPP se obravnavanje tožbe zaradi motenja posesti omeji samo na ugotavljanje in dokazovanje dejstev zadnjega posestnega stanja in nastalega motenja.

Iz starejše sodne prakse res izhajajo primeri, da je v pravdi zaradi motenja posesti ob dajatvenem zahtevku postavljen tudi ugotovitveni zahtevek. Vendar pa novejša sodna praksa takšno cepitev zavrača zaradi neobstoja ustrezne zakonske podlage. Ugotovitveno tožbo je namreč mogoče vložiti le pod pogoji iz 181. člena ZPP. Poleg tega tudi druge tožbe, ki se nanašajo na opustitev ali prepoved – npr. negatorna tožba – nimajo ugotovitvenega dela.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (II. in III. točka izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe (I. točka izreka) in v II. točki izreka tožencema prepovedalo posegati v posest tožnikov na nepremičnini ID znak parc. 100 na način, da bi se jima onemogočila uporaba te parcele ali preprečil dostop do parcele ID znak 200, pa tudi postavljati kakršne koli predmete in ovire na dovozno pot, ki teče po parceli z ID znakom 100 od javne ceste do parcele z ID znakom 200 oz. drugače onemogočati mirno posest. Tožencema je bilo naloženo povračilo 1.129,95 EUR pravdnih stroškov tožnikov, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Toženca odločitve v ugodilnem delu in glede pravdnih stroškov ne sprejemata. Zoper njo vlagata pravočasno pritožbo, v kateri uveljavljata vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlagata, da pritožbeno sodišče sklep v izpodbijanem delu (II. in III. točka izreka) spremeni tako, da tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrne, tožnikoma pa naloži v plačilo stroške postopka. Priglašata tudi stroške pritožbenega postopka.

Toženca opozarjata na pomanjkljivo in nepravilno postavljen zahtevek. S tožbo je bila zahtevana le prepoved poseganja v posest na nepremičninah, iz zahtevka pa ne izhaja, kdaj in na kakšen način je prišlo do motenja. Obrazložitev ne more nadomestiti zahtevka v delu, ko sploh ni bilo ugotovljeno, da je prišlo in kdaj je prišlo do motenja. Motilno dejanje mora biti najprej ugotovljeno, da se lahko takšna ravnanja v bodočnosti tudi prepovedo.

Sprejeta odločitev jima odvzema posest, ki sta jo doslej izvrševala na celotnem dvorišču. V nadaljevanju opisujeta in pojasnjujeta okoliščine dogodka, ki naj bi predstavljal motilno ravnanje. Izpostavljata nepravilno in nepooblaščeno ravnanje policistov. Poudarjata, da t. i. dostopna pot ni javna pot. Ravno zato je tožnik podal predlog za ustanovitev nujne poti preko parcele 100. Če bi imel posest tega dela dvorišča, mu predloga ne bi bilo treba podajati. To pomeni, da tožnika nista mirno posedovala dostopa do svojih drugih nepremičnin in da so glede prevozov že prej med strankama ves čas tekli spori. Drugi toženec se je poslužil samopomoči po 31. členu Stvarnopravnega zakonika (SPZ), ker je voznik Rošić s postavljanjem kamiona na dvorišče ob stavbi Cesta 6 samovoljno spreminjal/oviral dotedanji način izvrševanja posesti.

Iz zamudne sodbe Okrajnega sodišča v Ljubljani IV P 1095/2018 z dne 12. 2. 2020 izhaja, da drugi tožnik brez soglasja prve toženke ne sme voziti po parceli, ki je v solasti prve toženke in prvega tožnika.

Prva toženka v postopku ni sodelovala, zato njena pasivna legitimacija v postopku ni podana. Policijski zapisnik z dne 21. 1. 2021 pa je napačen v delu, ko je govora o njenem sodelovanju.

Oporekata tudi stroškom postopka, ker sodišče ni upoštevalo, da je tekel tudi postopek po predlogu za izdajo začasne odredbe, ta pa je bil zavrnjen. Ti stroški bi morali biti v skladu z določbo 154. člena ZPP naloženi v plačilo tožnikoma.

3. Tožnika v odgovoru izražata svoje nestrinjanje s pritožbo ter pritrjujeta pravni argumentaciji, ugotovitvam in zaključkom sodišča prve stopnje. Priglašata stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po določbi 426. člena ZPP se obravnavanje tožbe zaradi motenja posesti omeji samo na ugotavljanje in dokazovanje dejstev zadnjega posestnega stanja in nastalega motenja. Izključeno je odločanje o pravici do posesti, pravni podlagi, poštenosti ali nepoštenosti posesti ali odškodninskih zahtevkih. Temu napotilu je sodišče prve stopnje sledilo. Svojo odločitev je gradilo na naslednjem dejstvenem substratu: - prvi tožnik je po dovozni poti na nepremičnini ID znak parcela 100 izvrševal posredno posest preko druge tožnice, ta pa neposredno posest; - tožnika sta dovozno pot, ki teče preko parcele 100 do parcele št. 200 uporabljala kot dostop do drugih poslopij na sporni parceli, do parkirnih mest ter za dostopanje do parcele 200. Motilne dogodke je policistom 21. 1. 2021 prijavil A. A., zaposlen pri drugem tožniku, ker mu je bil onemogočen dostop; - sporno zemljišče sta toženca (oz. njuni najemniki) uporabljala kot parkirišče; - toženca vožnjam tožnikov nista nikoli oporekala; - toženca sta motilno ravnanje izvršila na način, da sta 21. 1. 2021 in 22. 1. 2021 na dovozno pot postavila vozilo Toyota Corola in jo s tem zaprla ter preprečila delavcu drugega tožnika dostop do nepremičnine ID znak 200 oz. do javne ceste.

6. Ugotovljena dejstva pritrjujejo pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje o izvršenem motilnem ravnanju tožencev in podpirajo prepovedni zahtevek iz II. točke izreka.

7. Pritožbeni očitek o pomanjkljivem/nepravilno postavljenem zahtevku, ker manjka ugotovitev motenja, ni utemeljen. Iz starejše sodne prakse res izhajajo primeri, da je v pravdi zaradi motenja posesti ob dajatvenem zahtevku postavljen tudi ugotovitveni zahtevek. Vendar pa novejša sodna praksa takšno cepitev zavrača zaradi neobstoja ustrezne zakonske podlage. Ugotovitveno tožbo je namreč mogoče vložiti le pod pogoji iz 181. člena ZPP. Poleg tega tudi druge tožbe, ki se nanašajo na opustitev ali prepoved – npr. negatorna tožba – nimajo ugotovitvenega dela.1 Zaradi odsotnosti ugotovitvenega dela zahtevek ni nedorečen. Obveznost tožencev je konkretizirana in iz zahtevka jasno izhaja. Zato je drugačno razlogovanje, ki ga ponudi pritožba, neutemeljeno in v nasprotju z utrjeno sodno prakso.

8. Pritožbena zatrjevanja o odvzemu posesti tožencema ter opis dogajanja predstavljajo pritožbene novote, ki jih sodišče – skladno z določbo 337. člena ZPP – ne more upoštevati. Do njih se zato tudi ne bo opredeljevalo. Toženca med postopkom trditev o samopomoči (31. člen SPZ) nista postavila, pa tudi ne trditev o samovoljnem spreminjanju ali oviranju dotedanjega načina izvrševanja posesti s strani drugega tožnika. Toženca sta le navedla, da nepremičnino uporabljajo vsi, ki gredo na Grintovec. To pa posesti sporne nepremičnine – kot je že ugotovilo tudi sodišče prve stopnje – ne zanika oz. je ne zmanjšuje, niti ne negira dejanske oblasti tožnikov na sporni nepremičnini.

9. Tožnikov predlog za ustanovitev nujne poti preko parcele 100, k. o. X. ob odsotnosti ustreznih dokazov ne pomeni, da tožnik ni imel posesti tega dela. Tudi zamudna sodba Okrajnega sodišča v Ljubljani IV P 1095/2018 z dne 12. 2. 2020 se ne nanaša na drugega tožnika, ampak na stranko B., s. p. Pritožbene navedbe v zvezi z zamudno sodbo so zato za ta postopek pravno nepomembne.

10. Pritožbeno sodišče pritrjuje naziranjem sodišča prve stopnje, podanim v 43. točki obrazložitve, o pasivni legitimaciji prve toženke. Pri tem je bistveno, da je za tožbo zaradi motenja posesti pasivno legitimiran tako tisti, ki je motilno dejanje storil kot tudi tisti, v čigar imenu ali korist je bilo motilno dejanje storjeno. Prva toženka je solastnica sporne nepremičnine in dejanje je bilo nedvomno storjeno v njeno korist. Z njim je bila seznanjena, saj je bila prisotna ob posredovanju policije, kar izhaja iz policijskega zapisnika z dne 21. 1. 2021. Posplošena pritožbena zatrjevanja brez ustrezne dokazne podpore o napakah v policijskem zapisniku ugotovitev sodišča prve stopnje ne morejo omajati.

11. Pravilna pa je tudi odločitev v stroškovnem delu. Pritožbeno zavzemanje za razmejitev stroškov, nastalih v zvezi z izdajo začasne odredbe, in preostalih stroškov je neutemeljeno. Pri odločanju o stroških postopka je odločilno načelo končnega uspeha in ne uspešnost posameznih dejanj. Utrjeno stališče sodne prakse je, da so stroški, ki nastanejo pravdnima strankama v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe, del pravdnih stroškov.2

12. Glede na pojasnjeno pritožba ni utemeljena, podani pa tudi niso pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom istega zakona), zato jo je bilo treba zavrniti in potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

13. Toženca s pritožbo nista uspela, zato na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP nosita svoje stroške pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče pri odločitvi o tem, kateri stroški naj se stranki povrnejo, upošteva samo tiste, ki so bili za pravdo potrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP). Mednje ni mogoče uvrstiti stroškov za odgovor na pritožbo, ki bistveno ne pripomore k odločitvi pritožbenega sodišča. Zato tožnika pravdne stroške, ki so jima nastali z odgovorom na pritožbo, nosita sama.

1 Primerjaj dr. Galič, A.: Ugotovitvena tožba, Pravosodni bilten, št. 212/2, stran 57. 2 Primerjaj VSL sklep II Cp 4182/2008 in VSL sklep II Cp 394/2021.