Jedro

Med zakonsko predvidene in utemeljene možnosti predstavitve svojega dela spada tudi javna predstavitev mnenja na tiskovni konferenci, kjer je Varuh človekovih pravic o svojih ugotovitvah in mnenju glede obstoja ali neobstoja kršitev človekovih pravic seznanil širši krog oseb, upoštevaje zaupno naravo zadeve.

Protipravnosti ne pomeni niti dejstvo, da Varuh v primerih družinskih zadev načeloma ne sklicuje tiskovnih konferenc, kot je to storil v tem primeru. Sodišče prve stopnje je pri tem pravilno upoštevalo, da je šlo za medijsko zelo odmevno zadevo, v kateri sta se tožnica in njen zunajzakonski partner že pred Varuhovo tiskovno konferenco večkrat obrnila na medije, s katerimi sta delila svojo zgodbo. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je bilo zanimanje javnosti za obravnavano zadevo veliko, na kar kažejo številne medijske objave pred sporno tiskovno konferenco.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II.Vsaka pravdna stranka krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 11.446,66 EUR odškodnine in tožnici naložilo, da toženi stranki povrne pravdne stroške, o višini katerih bo odločeno po pravnomočnosti.

2.Tožnica v pravočasni pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku1 (v nadaljevanju ZPP) in predlaga spremembo sodbe, da se tožbenemu zahtevku ugodi, podredno vsaj njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pritožba opozarja, da določba 25. člena Zakona o varuhu človekovih pravic2 (v nadaljevanju ZvarCP) ne negira 24. člena istega zakona, ki določa, da Varuh ne sme obravnavati zadev, o katerih tečejo sodni ali drugi pravni postopki, razen če gre za neupravičeno zavlačevanje postopka ali očitno zlorabo oblasti. Določba 25. člena ne daje Varuhu podlage za sklic tiskovne konference, na kateri se obravnava zadeva, v zvezi s katero je postopek zaupen in tajen - mnenje lahko poda Varuh le državnemu organu. Prav tako mu ne daje podlage, da pridobiva tajno dokumentacijo iz postopkov, v katerih ni suma, da bi šlo za neupravičeno zavlačevanje postopka ali očitno zlorabo oblasti. Tožnica meni, da je na tiskovni konferenci takratna Varuhinja skupaj z namestnikom oblikovala trditve, ki so neposredno vplivale na tek postopkov v odprtih upravnih in sodnih zadevah. Zaradi zaupanja v funkcijo Varuha je njeno mnenje imelo vpliv na odločitve pristojnih organov. Res se je tožnica preko svoje hčere v januarju 2016 obrnila na Varuha, ki pa bi ji moral kot stranki zagotoviti zaupnost razmerja in ne bi smel zlorabiti svojih pooblastil. Varuh je kršil pravico tožnice do zasebnosti iz 35. člena Ustave RS. Na tiskovnih konferencah lahko Varuh podaja le splošne ugotovitve o svojem delu (npr. o letnem poročilu). Naloga Varuha je, da kot nadzornik oblasti s svojim delovanjem omejuje samovoljo pri poseganju v človekove pravice, ne pa je še dodatno spodbuja.

Varuh ni inšpekcijski organ, pritožnica pa meni, da je v obravnavani zadevi opravljal tako funkcijo in namerno nastopal oblastno. Nastop na tiskovni konferenci 8. 4. 2016 je oblastne narave in v nasprotju s pristojnostmi Varuha. Protipravnost ravnanja v konkretnem primeru tožnica vidi v tem, da je Varuh pridobival tajno dokumentacijo iz tajnega postopka CSD, s čimer je prevzel vlogo inšpekcijskega organa, poleg tega je protipravno sklical tiskovno konferenco in podajal protipravne izjave. Varuhinja in njen namestnik sta se na tiskovni konferenci opredelila tudi do otrokovih koristi, v zvezi s čimer nimata potrebnih znanj.

Pomembno je, da je VS RS ugotovilo, da otroka pri starih starših v ničemer nista bila ogrožena. Tožnica meni, da sta se takratna Varuhinja in njen namestnik kot vrhunska pravna strokovnjaka zavedala, da je to, kar počneta, protipravno in v interesu politike, ki je z zadevo želela vplivati na interpelacijo ministrice za delo, družino in socialne zadeve. Posledica tiskovne konference je bila, da je tožnica morala na prvi stik z vnuki čakati 6 mesecev. Varuhinja in njen namestnik sta vedoma oblikovala sporne trditve, tako je A. A. izrecno navedel, da ugodilne odločbe v zvezi z vlogo babice za dovoljenje za opravljanje rejniške dejavnosti ministrstvo ne bo izdalo - s tem je vplival na odprto upravno zadevo. Iz tega je razvidno, na katere postopke je imela vpliv tiskovna konferenca. Izjave Varuha na tiskovni konferenci so posegle tudi v čast in dobro ime tožnice. Pritožba je zato prepričana, da je podana kvalificirana protipravnost ravnanja, ki utemeljuje zatrjevano odškodninsko odgovornost. Tožnica dodaja še, da je protipravno ravnal tudi CSD, ki je sporočil tajne podatke Varuhu. Po mnenju tožnice sodišče prve stopnje ni kritično presodilo izpovedb takratne Varuhinje in njenega namestnika, zato ni zadostilo standardu iz 7. člena ZPP.

Pritožba nasprotuje izpovedbi A. A., da se je vsak večer na TV ponavljal isti posnetek tožničinih vnukov, prav tako, da stara starša nista znala narediti ločnice med preteklostjo in sedanjostjo, kar bi lahko negativno vplivalo na razvoj otrok. Neutemeljen je tudi očitek, da bi morala stara starša poiskati strokovno pomoč - vsak človek mora čez vse faze žalovanja.

Sodišče prve stopnje se ni ukvarjalo in presojalo pravnorelevantnih zatrjevanj tožnice. Res se ni dolžno opredeliti do vseh zatrjevanj pravdnih strank, mora pa se opredeliti do tistih, ki so pomembna za odločanje v konkretnem postopku. Sodišče se ni ukvarjalo z ugovori in dejstvi, ki dokazujejo protipravno ravnanje Varuhinje in njenega namestnika. Odločitev je zato arbitrarna.

3.Tožena stranka je odgovorila na pritožbo in predlagala njeno zavrnitev.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Izpodbijana sodba ni obremenjena s pritožbo uveljavljanimi in po uradni dolžnosti upoštevnimi (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 339. člena ZPP) bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovljeno, na tej podlagi pa je pravilno uporabljeno tudi materialno pravo. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita bistveno kršitev določb postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP oz. arbitrarnost, saj sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, ima razloge o odločilnih dejstvih, ki so jasni in niso med seboj v nasprotju, prav tako pa razlogi o odločilnih dejstvih niso v nasprotju z listinami v spisu in navedbami strank. Izpodbijana odločitev se tako izkaže kot pravilna, sodišče prve stopnje pa je tudi odgovorilo na vsa pravno pomembna vprašanja.

6.Kot rečeno, tožnica meni, da 24. člen ZVarCP Varuhu ne daje pooblastila za sklic tiskovne konference v odprtem postopku oziroma v zadevi, o kateri je postopek še tekel in da naj bi tak sklic zato predstavljal protipravno ravnanje. 25. člen ZVarCP daje Varuhu v vsakem (tudi odprtem) postopku upravičenje podati mnenje z vidika varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kar pomeni, da lahko tako mnenje Varuh posreduje vsakemu organu. V skladu z določbo drugega odstavka 8. člena ZVarCP, lahko Varuh o svojih ugotovitvah in ukrepih obvešča tudi javnost. Pritožbeno sodišče zato soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da Varuh v obravnavanem primeru ni prekoračil pooblastil, ampak je le podal svoje mnenje oziroma razumevanje obravnavanega primera. Za svoje ravnanje je imel zakonsko podlago in se je najprej moral z zadevo (da bi sploh lahko zavzel stališče) seznaniti, nato pa je svoje ugotovitve tudi javno predstavil. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da med zakonsko predvidene in utemeljene možnosti predstavitve svojega dela spada tudi javna predstavitev mnenja na tiskovni konferenci, kjer je Varuh o svojih ugotovitvah in mnenju glede obstoja ali neobstoja kršitev človekovih pravic seznanil širši krog oseb, upoštevaje zaupno naravo zadeve. Taka možnost je bila urejena tudi v 6. členu v času tiskovne konference veljavnega Poslovnika o varuhu človekovih pravic.3 Že sodišče prve stopnje je opozorilo na odločbo VS RS I Up 231/2016, iz katere izhaja, da je imel Varuh zakonsko možnost, da javno predstavi svoje mnenje glede tega, ali so bile v določenem primeru kršene človekove pravice ali ne; da zaupnost razmerja pred Varuhom ne pomeni, da rezultata postopka pred Varuhom ni dopustno razkriti javnosti, saj lahko Varuh na podlagi 8. člena ZVarCP o svojih ugotovitvah in ukrepih obvešča javnost, kar ne izključuje poročanja o konkretnih primerih, ki so pomembni za razumevanje in delovanje pravne države, za doseganje drugih splošnih ciljev ali za učinkovito razrešitev konkretnega primera; da zgolj dejstvo, da Varuh v določenem primeru zatrjevanih kršitev človekovih pravic ne ugotovi, ne pomeni posega v pravni položaj tistega, ki se z mnenjem Varuha ne strinja. Ti zaključki potrjujejo pravilnost presoje sodišča prve stopnje, da je v obravnavani zadevi Varuh ravnal skladno s 25. členom ZVarCP in da svojih zakonskih pooblastil ni prekoračil.

7.Protipravnosti zato ne pomeni niti dejstvo, da Varuh v primerih družinskih zadev načeloma ne sklicuje tiskovnih konferenc, kot je to storil v tem primeru. Sodišče prve stopnje je pri tem pravilno upoštevalo, da je šlo za medijsko zelo odmevno zadevo, v kateri sta se tožnica in njen zunajzakonski partner že pred Varuhovo tiskovno konferenco večkrat obrnila na medije, s katerimi sta delila svojo zgodbo. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je bilo zanimanje javnosti za obravnavano zadevo veliko, na kar kažejo številne medijske objave pred sporno tiskovno konferenco (B2-B6). Zato je glede na zelo velik pritisk medijev Varuh utemeljeno sklical tiskovno konferenco. Tožnica tako ni uspela izkazati nedopustnega oz. samovoljnega odstopa od dotedanje prakse Varuha.

8.Pritožbeno sodišče prav tako soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da Varuh ni prekoračil svojih pooblastil in ravnal kot nepristojni inšpekcijski organ, ki je vplival na delovanje CSD in Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (v nadaljevanju: Ministrstvo). Kot je bilo ugotovljeno, je Varuh začel postopek na pobudo tožnice in njenega zunajzakonskega partnerja. Da bi se z zadevo seznanil, je v okviru svojih pooblastil od CSD zahteval podatke o primeru tožničinih vnukov, ki bi mu omogočili presojo o tem, ali in kako je bila v postopkih pred CSD upoštevana največja korist otrok in s tem uresničena zahteva iz 3. člena Konvencije. Varuh je s tem želel preveriti, ali je morebiti podana kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin otrok, kar spada med njegove ustavno in zakonsko predvidene naloge. Zato je povsem neutemeljen očitek, da je deloval kot inšpekcijski organ. Pravno podlago za pridobivanje podatkov je imel v 6. členu ZVarCP, ki državne organe zavezuje, da Varuhu posredujejo vse podatke in informacije iz njihovih pristojnosti, ne glede na stopnjo zaupnosti. CSD Varuhu ni posredoval informacij, ker bi ga štel za inšpekcijski nadzor, ampak zato, ker je Varuh to zahteval od njega na podlagi zakona.

9.Prav tako ne drži, da je Varuh vplival na delovanje CSD ali drugih državnih organov, čeprav je bilo po tiskovni konferenci v različnih postopkih odločeno v nasprotju s tožničinimi interesi in je bila kasneje s pravnimi sredstvi ugotovljena nepravilnost teh odločitev. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje pravilno opozorilo, da samo dejstvo, da so bile odločitve izdane po sporni tiskovni konferenci, ne more biti dokaz, da so bile izdane pod vplivom izjav Varuha, katerega mnenje je zgolj neobvezujoče priporočilo. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje, da odgovornosti za sprejete odločitve ni mogoče pripisati Varuhu, ampak organu, ki je odločitev sprejel na podlagi zavezujočih predpisov (in ne na podlagi neobvezujočega priporočila oz. mnenja Varuha).

10.Neutemeljene so nadalje trditve, da je z ravnanji Varuha prišlo do protipravnega posega v čast in dobro ime tožnice. Tudi po presoji pritožbenega sodišča izjave Varuhinje in njenega namestnika na tiskovni konferenci, da so za odvzem otrok starim staršem obstajali tehtni razlogi in da Ministrstvo ne bo moglo ugoditi tožničini vlogi za pridobitev dovoljenja za izvajanje rejniške dejavnosti, ni mogoče opredeliti drugače kot mnenje, ki je temeljilo na poročilu in mnenju CSD B. z dne 7. 4. 2016. Torej na osnovi podatkov, s katerimi je Varuh razpolagal v času tiskovne konference. Enako velja za izjave namestnika Varuhinje, da stara starša nista znala narediti ločnice med preteklostjo in sedanjostjo, kar bi lahko negativno vplivalo na razvoj otrok, ter da bi morala stara starša poiskati strokovno pomoč. Pravilna je tudi presoja sodišča prve stopnje, da izjave Varuhinje in njenega namestnika, da sta otroka travmatizirana od umora dalje, ni mogoče razumeti, da bi bila otroka ogrožena pri starih starših, ampak je to izjavo treba razumeti v širšem kontekstu: da se je v družini zgodil umor, da sta otroka izgubila mamo, oče pa je bil zato zaprt. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je bilo na tiskovni konferenci večkrat poudarjeno, da sta bila otroka odvzeta očetu in ne starim staršem. Da ni bil namen Varuha prikazati tožnice kot osebe, pri kateri bi bila otroka ogrožena, izhaja iz tega, da je Varuhinja večkrat poudarila, da predlaga čimprejšnjo vzpostavitev stikov med vnukoma in starimi starši, kar je v njuno korist.

11.Tožnica ni uspela s pritožbo, zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP), enako svoje pritožbene stroške krije tožena stranka, saj njen odgovor ni prispeval k odločitvi o pritožbi in stroški odgovora zato niso bili potrebni za pravdo (prvi odstavek 155. člena ZPP).

-------------------------------

1 Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami. 2 Uradni list RS, št. 71/93, s spremembami. 3 Uradni list RS, št. 63/95, s spremembami.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o varuhu človekovih pravic (1993) - ZVarCP - člen 8, 8/2, 24, 25

Podzakonski akti / Vsi drugi akti

Poslovnik varuha človekovih pravic (1995) - člen 6

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.