Jedro

Pri odločanju o priznanju pravice je potrebno izhajati iz 2. točke prvega odstavka 31. člena ZSVarPre v zvezi s tretjim odstavkom navedenega člena, kjer je določeno, da v primeru odločanja o nedodelitvi ali dodelitvi denarne socialne pomoči v nižjem znesku, CSD upošteva osnovni namen denarne socialne pomoči tako, da od denarne socialne pomoči, ki bi pripadala samski osebi ali družini, odšteje mesečno vrednost osnovne oskrbe, ugotovljeno v skladu z metodologijo iz tretjega odstavka tega člena, ki jo ima upravičenec zagotovljeno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločbe toženca št. ... z dne 29. 5. 2023 in odločbe Centra za socialno delo A. št. ... z dne 30. 1. 2023 ter vrnitev zadeve v ponovno upravno odločanje oziroma priznanje denarne socialne pomoči, plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje in pravice do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev. Nadalje je odločilo, da tožnik krije stroške postopka sam.

2.Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da napadena sodba zmotno izhaja iz predpostavke, da med zagotovljeno osnovno oskrbo v smislu 31. člena Zakona o socialnovarstvenih prejemkih (v nadaljevanju: ZSVarPre)1 sodijo le stroški, neposredno vezani na preživljanje, kot so stroški prehrane in bivanja oziroma stroški za zadovoljevanje minimalnih potreb, ne pa tudi drugi stroški, ki niso namenjeni samemu preživljanju. Sodišče pri tem kot "druge stroške" navaja stroške telefona in pošte, stroške prevoza na banko, stroške za nakup ventilatorja za hlajenje zraka, stroške izobraževanja ipd. Sodišče je zmotno presodilo, da tožniku, ki se nahaja v priporu, ni mogoče priznati stroškov, ki presegajo osnovne stroške bivanja in prehrane. Sodba tako temelji na preozki razlagi pojma minimalne življenjske potrebe iz 8. člena ZSVarPre. Tožnik si je v postopku (neuspešno) prizadeval, da je potrebno v okviru dokaznega postopka natančno ugotoviti njegove dejanske potrebe, ki jih je imel v času, ko je zaprosil za denarno socialno pomoč. Ob vložitvi zahteve je bil v priporu in je nujno potreboval denarna sredstva za komunikacijo z zunanjim svetom, zlasti s svojim takratnim zagovornikom. Uporaba zavodske govorilnice pa je bila plačljiva, prav tako so bile plačljive poštne storitve. Tožnik je tudi sam vlagal pravna sredstva in je potreboval finančna sredstva za poravnavo poštnih storitev. Imel je stroške s fotokopijami, s pridobivanjem sodne prakse, literature ipd. Vse to pa sodi v sklop obdolženčeve pravice do obrambe v kazenskem postopku (25. člen Ustave RS). Tožnik je dostavil vrsto dokazil, s katerimi je izkazoval, da mu zavod (ZPKZ Ljubljana) ne nudi popolno zdravstveno oskrbo in da mora doplačevati zdravila, pa tudi prevoz na banko. Sodišče pa se s tem v zvezi zgolj togo in nerazumno sklicuje na odgovor ZPKZ. Ker ZPKZ Ljubljana kot tudi ZPKZ Dob sodita v isto organizacijsko strukturo v okviru Ministrstva za pravosodje in Uprave Republike Slovenije za izvrševanje kazenskih sankcij, ni moč slediti stališču sodišča, da doplačevanje zdravil na Dobu "za odločitev ni relevantno". Sodišče je brez razumnega razloga in arbitrarno sprejelo stališče, da bo enostransko sledilo navedbam zavoda. Razloga, zakaj ne sledi navedbam tožnika, v sodbi ni moč razbrati. Sodišče tako ni opravilo ustrezne dokazne presoje in se tudi ni opredelilo do konkretnih dokazil, ki jih je predložil tožnik. Takšno postopanje predstavlja kršitev načela kontradiktornosti (22. člen Ustave RS) in obveznosti sodišča, da svojo odločitev obrazloži na način, da so razlogi jasni in preverljivi (22. in 23. člen Ustave RS). Izpodbijana sodba se opira na nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in je posledično obremenjena tudi z zmotno uporabo materialnega prava. Stroški, ki jih je imel tožnik ne predstavljajo luksuza, temveč so nujen del minimalnih življenjskih potreb. Ustava RS v 33. in 34. členu zagotavlja varstvo osebnega dostojanstva in varnosti, 8. člen EKČP pa varuje pravico do zasebnega in družinskega življenja, kar vključuje pravico do stikov z družino in možnost urejanja osnovnih življenjskih zadev. Tudi Ustavno sodišče RS je v svojih odločbah2 že večkrat poudarilo, da je namen denarne socialne pomoči zagotoviti pogoje za dostojno življenje posameznika. Denarna socialna pomoč mora biti v primerih, ko je posameznik v priporu in nima drugih dohodkov, razlagana tako, da zajema tudi stroške pošiljanja pošte, telefoniranja in nujna zdravila. Ti stroški so neposredno povezani z zagotavljanjem minimalnih življenjskih potreb, saj brez njih posamezniku ni omogočeno niti dostojno preživetje niti učinkovito uresničevanje njegovih ustavnih pravic. Tudi iz prakse Evropskega sodišča za človekove pravice izhaja, da morajo biti pripornikom omogočeni stiki z zunanjim svetom in pravica do komunikacije. Omejitve pa morajo biti nujne in sorazmerne. Sodba je posledično tudi v nasprotju z ustavnimi in konvencijskimi standardi varstva človekovega dostojanstva ter pravice do družinskega in zasebnega življenja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje s stroškovno posledico, in sicer drugemu okrožnemu sodniku oziroma sodnici.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. Po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)3 v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju: ZDSS-1)4 je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovilo ter sprejelo pravilno materialnopravno odločitev.

5.Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo toženca z dne 29. 5. 2023, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo z dne 30. 1. 2023. Prvostopenjski organ je odločil, da tožnik ni upravičen do denarne socialne pomoči in tudi ne do pravice do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje in do pravice do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev.

6.ZSVarPre v prvem odstavku 4. člena določa, da se z denarno socialno pomočjo upravičencu do nje, za čas prebivanja v Republiki Sloveniji, zagotavljajo sredstva za zadovoljevanje minimalnih življenjskih potreb v višini, ki omogoča preživetje. Skladno z drugim odstavkom istega člena se šteje, da je preživetje iz prvega odstavka 4. člena omogočeno, če so upravičencu zagotovljeni dohodki, s katerimi razpolaga po zmanjšanju za normirane stroške oziroma dejanske stroške, priznane po zakonu, ki ureja dohodnino, ter poplačilo davkov in obveznih prispevkov za socialno varnost v višini minimalnega dohodka, določenega s tem zakonom.

7.Zmanjšanje denarne socialne pomoči je urejeno v 31. členu ZSVarPre. V 2. točki prvega odstavka 31. člena ZSVarPre je določeno, da Center za socialno delo lahko odloči, da se denarna socialna pomoč ne dodeli ali se dodeli v nižjem znesku samski osebi ali družini, za katero je mogoče sklepati, da ji je dohodek v višini minimalnega dohodka v celoti ali delno zagotovljen, ker je najmanj 30 dni v bolnišnici ali drugi ustanovi, v kateri ji je zagotovljena celodnevna oskrba in sama ni zavezana k plačilu ali je zavezana k delnemu plačilu stroškov, razen če je v celodnevnem institucionalnem varstvu.

8.Ob ugotovitvi, da se je tožnik v času vložitve zahteve za priznanje pravice do denarne socialne pomoči nahajal v priporu, se je toženec v predsodnem postopku oprl na navedeno določbo. Štel je namreč, da ima tožnik v priporu zagotovljeno 100 % oskrbo.

9.Kot to pravilno opozarja že sodišče prve stopnje, gre v tem primeru za odločanje po prostem preudarku. Tako odločanje je pristojnim organom dano kot možnost izbire odločitve, ko v zakonu ni mogoče vnaprej predvideti vseh dejanskih okoliščin, ki so pomembne za odločitev v konkretnem primeru.5 Pritožbeno sodišče je glede prostega preudarka tudi že zavzelo stališče, da je odločanje upravnega organa po prostem preudarku v skladu z ustavnim načelom vezanosti delovanja upravnih organov na ustavo, zakonsko podlago in okvir po legalitetnem načelu,6 ki je eno od temeljnih načel pravne države. Upravni organi opravljajo svoje delo samostojno v okviru in na podlagi ustave in zakonov. Odločanje upravnega organa po prostem preudarku torej ni samovoljno in pravno nevezano. Predstavlja pravico in odgovornost upravnega organa, da po presoji vseh okoliščin, ugotovljenih v upravnem postopku, na podlagi zakonsko določenih kriterijev, pooblastil in navedenih ustavnih načel odloči o vlogi stranke. Ko organ odloča po prostem preudarku pri istem dejanskem stanju izbere izmed več pravno enakih možnih odločitev tisto, za katero meni, da je z vidika namena denarne socialne pomoči najbolj smotrna. Pri tem je vezan na namen in obseg danega pooblastila ter ustavni načeli enakosti in sorazmernosti.7 Sodišče prve stopnje je presojalo, ali je toženec zakonito uporabil prosti preudarek s tem, ko je odločil, da tožnik ni upravičen do denarne socialne pomoči iz razloga, ker se nahaja v priporu, kjer mu je zagotovljena 100 % oskrba.

10.Sodišče prve stopnje je s tem v zvezi izvedlo dokazni postopek, v okviru katerega je preučilo listinsko dokumentacijo v spisu. Nadalje je zaslišalo tožnika kot stranko v postopku in pridobilo pojasnilo Zavoda za prestajanje kazni zapora Ljubljana (ZPKZ Ljubljana) ter pojasnilo ZD A. Po tako izvedenem dokaznem postopku je razsodilo v tej zadevi.

11.Neutemeljene so pritožbe navedbe, da dejansko stanje ni bilo ustrezno razčiščeno. Sodišče prve stopnje je postopalo skladno z 8. členom ZPP, kjer je določeno, da katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Opredelilo se je do izvedenih dokazov in tudi pojasnilo razloge, zakaj meni, da je bila odločitev toženca pravilna in zakonita.

12.Iz posredovanega dopisa ZPKZ Ljubljana z dne 13. 6. 2025 izhaja, da je bilo vse, kar pripada ostalim pripornikom, zagotovljeno oziroma omogočeno tudi tožniku. Vsem pripornikom, ki nimajo lastnih sredstev, je tako omogočen prejem znamk in kuvert za komunikacijo z odvetnikom in drugimi dovoljenimi dopisovalci, v kolikor za to zaprosijo. Iz uradnih evidenc ZKPZ izhaja, da je tožnik v obdobju od 1. 2. 2023 do 31. 7. 2023 večkrat zaprosil in tudi prejel večje število kuvert in znamk tako za Slovenijo kot tudi za tujino. Omenjeno je prejel tudi večkrat mesečno. Na stroške zavoda je prejel tudi več izvodov vloge za izredno denarno socialno pomoč ter prav tako več izvodov vloge za brezplačno pravno pomoč. Tožniku se je tekom prestajanja pripora znotraj zavoda omogočila tudi zaposlitev, za kar je prejemal redno plačilo. Tožnik je bil v obdobju od 1. 2. 2023 do 11. 1. 2024 zdravstveno zavarovan preko zavoda po podlagi 057. V času bivanja ni bil zavezan k plačilu življenjskih stroškov v smislu prebivanja, prehrane, obleke, obutve itn. V skladu z dnevnim in hišnim redom ter tedenskim jedilnikom se po bivalnih prostorih delijo vsi obroki hrane. Upoštevane so tudi diete. V kolikor zaprte osebe ne razpolagajo z lastnimi oblačili, je možen prejem zavodskih oblačil in obutve na lastno prošnjo.

13.Tožnik v pritožbi izpostavlja predvsem potrebo po denarnih sredstvih za komunikacijo z zunanjim svetom, stroške za poštne storitve, stroške za fotokopiranje, kar vse naj bi mu omogočalo pravico do obrambe v kazenskem postopku. S tem v zvezi pritožbeno sodišče opozarja na pravice, ki so mu zagotovljene s Pravilnikom o izvrševanju pripora (v nadaljevanju: Pravilnik).8 V petem odstavku 50. člena je določeno, da priporniku, ki nima sredstev, zagotovi zavod vse potrebno za pisanje prošenj in pritožb, dopisovanje z zagovornikom in bližnjimi sorodniki.

14.Če določene pravice, kot so urejene z navedenim Pravilnikom, tožniku niso bile zagotovljene, je to lahko predmet drugih postopkov, ne vpliva pa na priznanje pravice do socialne pomoči. Kot je bilo že pojasnjeno, je pri odločanju o priznanju omenjene pravice potrebno izhajati iz 2. točke prvega odstavka 31. člena ZSVarPre v zvezi s tretjim odstavkom navedenega člena, kjer je določeno, da v primeru odločanja o nedodelitvi ali dodelitvi denarne socialne pomoči v nižjem znesku, CSD upošteva osnovni namen denarne socialne pomoči tako, da od denarne socialne pomoči, ki bi pripadala samski osebi ali družini, odšteje mesečno vrednost osnovne oskrbe, ugotovljeno v skladu z metodologijo iz tretjega odstavka tega člena, ki jo ima upravičenec zagotovljeno. Skladno s tretjim odstavkom 31. člena je pri tem potrebno upoštevati Pravilnik o načinu in ugotavljanju premoženja in njegove vrednosti pri dodeljevanju pravic iz javnih sredstev ter o razlogih za zmanjšanje v postopku dodelitve denarne socialne pomoči,9 kjer je v drugem odstavku 12. člena določeno, da kadar je upravičencu preživetje zagotovljeno v celoti, se šteje, da mu je zagotovljena osnovna oskrba v mesečni vrednosti 100 % minimalnega dohodka, ki bi mu pripadal, če ne bi imel drugih dohodkov. Že sodišče prve stopnje s tem v zvezi tudi pravilno poudarja, da v osnovno oskrbo, v smislu 31. člena ZSVarPre, spadajo le stroški, ki so neposredno vezani na preživetje oziroma stroški za zadovoljevanje minimalnih življenjskih potreb, ne pa drugi stroški, kot jih npr. uveljavlja tožnik. Enako stališče je pritožbeno sodišče že zavzelo v drugi podobni zadevi (Psp 262/2019).

15.Glede doplačevanja zdravil v ZPKZ Dob, pa je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da za odločitev v tej zadevi omenjeni dokazi niso relevantni, saj se ne nanašajo na obdobje, ki je bilo odločilno za presojo te zadeve. Okoliščine se namreč lahko po izdaji izpodbijane dokončne odločbe spremenijo in v takem primeru ima tožnik pravico, da kasneje vloži novo zahtevo za priznanje pravic iz javnih sredstev.

16.S pravico do denarne socialne pomoči je povezana tudi pravica do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje in pravica do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev. Kot je to obrazložilo že sodišče prve stopnje, je v 29. členu Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (v nadaljevanju: ZUPJS)10 določeno, da imajo pravic do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev zavarovanci in po njih zavarovani družinski člani na podlagi upravičenja do denarne socialne pomoči oziroma do izpolnjevanja pogojev za pridobitev denarne socialne pomoči. V 30. členu ZUPJS pa je določeno, da so državljani Republike Slovenije upravičeni do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje, če so upravičeni do denarne socialne pomoči ali izpolnjujejo pogoje za pridobitev denarne socialne pomoči, pri čemer se krivdni razlogi ne upoštevajo in imajo stalno prebivališče v Republiki Sloveniji ter niso zavarovane osebe iz drugega naslova, določenega z zakonom, ki ureja zdravstveno zavarovanje.

17.V obravnavani zadevi je bil tožnik kot pripornik vključen v zavarovanje po 22. točki prvega odstavka 15. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju: ZZVZZ)11. Skladno z drugim odstavkom 24. člena ZZVZZ, ki je veljav v času odločanja toženca, je Republika Slovenija iz proračunskih sredstev zagotavljala razliko do polne vrednosti zdravstvenih storitev iz 2. do 6. točke 23. člena tega zakona. Prav tako tudi niso izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do plačila prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje, kot so določeni v prvem odstavku 30. člena ZUPJS. Tožnik namreč ne izpolnjuje pogojev za pridobitev denarne socialne pomoči. Razen tega pa je bil zavarovan iz drugega naslova, in sicer kot pripornik po določbi 22. točke prvega odstavka 15. člena ZZVZZ, kot to pravilno pojasnjuje že sodišče prve stopnje.

18.Glede na navedeno so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da je sodišče preozko tolmačilo določbo 8. člena ZSVarPre. Kot je že bilo pojasnjeno, je potrebno upoštevati namen denarne socialne pomoči, kot je določen v 4. členu ZSVarPre. Tožnik je imel celotno oskrbo zagotovljeno s strani ZPKZ Ljubljana. Sodišče tudi ni kršilo načela kontradiktornosti, saj se je opredelilo do vseh predloženih dokazov, odločitev pa je jasna in preverljiva. Glede na vse navedeno sodba tudi ni v nasprotju z ustavnimi in konvencijskimi standardi varstva človekovega dostojanstva ter pravice do družinskega in zasebnega življenja in so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.

19.Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

-------------------------------

1Ur. l. RS, št. 61/2010 s spremembami.

2Glej U-I-41/23.

3Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami.

4Ur. l. RS, št. 2/2004.

5Glej VIII Ips 233/2017 z dne 24. 4. 2018.

6Opredeljeno v drugem odstavku 120. člena Ustave RS.

7Glej sodba Psp 3/2020 z dne 27. 2. 2020.

8Ur. l. RS, št. 36/99 s spremembami.

9Ur. l. RS, št. 8/2012 s spremembami.

10Ur. l. RS, št. 62/2010 s spremembami.

11Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o socialno varstvenih prejemkih (2010) - ZSVarPre - člen 4, 4/1, 4/2, 8, 31, 31/1, 31/1-2, 31/3 Zakon o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (2010) - ZUPJS - člen 29, 30, 30/1 Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (1992) - ZZVZZ - člen 15, 15/1, 15/1-2, 23, 23-2, 23-3, 23-4, 23-5, 23-6, 24, 24/2 Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 120, 120/2

Podzakonski akti / Vsi drugi akti

Pravilnik o izvrševanju pripora (1999) - člen 50, 50/5 Pravilnik o načinu ugotavljanja premoženja in njegove vrednosti pri dodeljevanju pravic iz javnih sredstev ter o razlogih za zmanjševanje v postopku dodelitve denarne socialne pomoči (2012) - člen 12, 12/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.