Jedro

Preložitev naroka ni obligatorna. Predstavlja izjemo, saj utegne nekritično prelaganje narokov ogroziti pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, kar sodišču nalaga določba prvega odstavka 11. člena ZPP.

Sodišče lahko preloži narok v primeru zdravstvenih težav stranke le v primeru, če je to potrebno za izvedbo dokazov ali če so za to drugi upravičeni razlogi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Toženi stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 31034/2010 z dne 22. 4. 2010 ostane glede druge tožene stranke in tretje tožene stranke v prvem in tretjem odstavku v veljavi tako, da sta druga in tretja tožena stranka dolžni solidarno, v 15 dneh od dneva prejema te sodbe, plačati tožeči stranki znesek 50.968,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 50.355,00 EUR od dne 27. 2. 2010 dalje in od zneska 613,04 EUR od dne 8. 3. 2010 dalje in znesek izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 5. 2010 dalje (točka I. izreka izpodbijane sodbe). Navedeni sklep o izvršbi pa je glede druge in tretje tožene stranke razveljavilo v prvem in tretjem odstavku izreka glede plačila zakonskih zamudnih obresti od zneska 613,04 EUR od dne 27. 2. 2010 do dne 8. 3. 2010 in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo (točka II. izreka izpodbijane sodbe). Drugi in tretji toženi stranki je obenem naložilo solidarno plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 2.166,19 EUR, in sicer v roku 15 dni od prejema sodbe, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III. izreka izpodbijane sodbe).

2. Zoper sodbo sta se v celoti pritožili druga in tretja tožena stranka. Sodišču druge stopnje sta predlagali, da pritožbi ugodi in razveljavi oziroma spremeni izpodbijano sodbo.

3. Toženi stranki sta v pritožbi v uvodu navedli, da sodbo sodišča prve stopnje izpodbijata v celoti. Vendar je sodišče druge stopnje po pregledu vsebine pritožbe ugotovilo, da sta se dejansko pritožili samo zoper del sodbe, s katerim je bilo tožbenemu zahtevku ugodeno.

4. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Tožeča stranka je od toženih strank zahtevala plačilo zneska 50.968,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 2. 2010 do plačila. Plačilo je zahtevala na podlagi Kreditne pogodbe št. 56606864 (v nadaljevanju Kreditna pogodba), ki so jo dne 21. 12. 2009 sklenile tožeča stranka kot kreditodajalec oziroma banka, prva tožena stranka kot kreditojemalec, ter druga in tretja tožena stranka kot poroka in plačnika (solidarna poroka).

7. Nad prvo toženo stranko se je tekom pravdnega postopka začel stečajni postopek. Terjatev tožeče stranke je bila v stečajnem postopku v celoti priznana, zaradi česar je sodišče v skladu z osmim odstavkom 301. člena ZFPPIPP(1) s sklepom XIII Pg 1743/2011 z dne 4. 10. 2013 sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 31034/2010 z dne 22. 4. 2010 glede prve tožene stranke razveljavilo v prvem in tretjem odstavku izreka in tožbo zoper njo v celoti zavrglo. Sklep je postal pravnomočen dne 25. 10. 2013. 8. Preostali toženi stranki sta v ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine zahtevku tožeče stranke ugovarjali popolnoma pavšalno, brez navajanja kakršnihkoli razlogov. Branili sta se s trditvami, s katerimi bi bilo možno ugovarjati vsakemu tožbenemu zahtevku, ne glede na njegovo dejansko in pravno podlago. Tudi po tem, ko je tožeča stranka s pripravljalno vlogo z dne 26. 11. 2012 tožbo dopolnila, toženi stranki nanjo nista odgovorili. Vloga jima je bila namreč vročena po pooblaščencu dne 5. 12. 2012. 9. Iz pritožbenih navedb toženih strank izhaja, da se ne strinjata z ravnanjem sodišča, ki je sodbo izdalo na podlagi dokumentacije, ki jo je predložila tožeča stranka in po izvedbi naroka, na katerem toženi stranki nista bili prisotni. Ne strinjata se tudi s stališčem sodišča, ki je svojo odločitev glede zavrnitve dokaza z zaslišanjem toženih strank utemeljilo z navedbo, da opravičilo stranke, ki ima v postopku pooblaščenca, ni razlog za preložitev naroka.

10. Preložitev naroka ZPP ureja v 115. členu. Ta že v prvem odstavku določa, da lahko sodišče preloži narok, če je to potrebno za izvedbo dokazov ali če so za to drugi upravičeni razlogi. Če stranka, zakoniti zastopnik, pooblaščenec, priča ali izvedenec ne pride na narok zaradi zdravstvenih razlogov, lahko sodišče narok preloži le, če je bolezen ali poškodba nenadna in nepredvidljiva ter ji onemogoča prihod na sodišče ali sodelovanje na naroku (prva poved drugega odstavka 115. člena ZPP). Iz navedenih določb torej izhaja, da preložitev naroka ni obligatorna. Preložitev naroka predstavlja izjemo, saj utegne nekritično prelaganje narokov ogroziti pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, kar sodišču nalaga določba prvega odstavka 11. člena ZPP. Sodišče zato lahko preloži narok, če je to potrebno za izvedbo dokazov, ali če so za to drugi upravičeni razlogi. Tudi drugi odstavek 115. člena ZPP je potrebno razlagati v zvezi z navedenim členom. Sodišče torej lahko preloži narok tudi v primeru zdravstvenih težav stranke le v primeru, če je to potrebno za izvedbo dokazov ali če so za to drugi upravičeni razlogi.

11. Stališče sodišča prve stopnje, da opravičilo stranke same, ki ima v postopku pooblaščenca, ni razlog za preložitev naroka (prva poved 5. točke obrazložitve izpodbijane sodbe), resda ni popolnoma pravilno. V tem delu torej očitek tožene stranke drži. Presoja sodišča, ali je narok potrebno preložiti, namreč ne more biti odvisna zgolj od tega, ali ima stranka pooblaščenca. Sodišče mora presoditi, kakšen vpliv ima odsotnost stranke na možnost izvedbe dokazov, oziroma mora presoditi, ali obstajajo kakšni drugi upravičeni razlogi.

12. Vendar s tem, ko sodišča prve stopnje naroka v obravnavani zadevi ni preložilo ter je narok izvedlo in zaključilo, v tej konkretni zadevi ni kršilo določb pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje na navedenem naroku ni zaslišalo drugo in tretje tožene stranke, vendar pa ni zaslišalo niti tožeče stranke. Pri tem je potrebno upoštevati tudi obrazloženost trditev oziroma ugovorov, ki sta jih pravdni stranki podali v svojem ugovoru, oziroma dejstvo, da na popolnoma obrazloženo pripravljalno vlogo tožeče stranke oziroma dopolnjeno tožbo nista odgovorili(2). Zato kljub predloženemu zdravniškemu opravičilu druge tožene stranke (slednje je bilo predloženo na z zakonom predpisanem obrazcu), sodišče prve stopnje ob upoštevanju trditev pravdnih strank ni imelo nobenega upravičenega razloga za preložitev naroka za glavno obravnavo. Tudi sicer pa je pravica toženih strank do izjavljanja na naroku za glavno obravnavo bila zagotovljena s tem, ko je bil na narok povabljen tudi njun pooblaščenec. Pravdna dejanja, ki jih opravi pooblaščenec v mejah pooblastila, imajo namreč enak pravni učinek, kakor če bi jih opravila sama stranka (92. člen ZPP). Vendar pooblaščenec toženih strank na narok ni pristopil, svojega izostanka pa tudi ni opravičil. Glede na navedeno sodišče prve stopnje s tem, ko toženih strank ni zaslišalo, zagotovo ni kršilo določbe 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, oziroma ni zagrešilo niti relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

13. Zgolj to, da sta toženi stranki prejeli vabilo na zaslišanje, pa še samo po sebi ne pomeni, da je njuno zaslišanje tudi potrebno. To velja celo, v kolikor bi sodišče prve stopnje sprejelo dokazni predlog, da se izvede dokaz z zaslišanjem toženih strank. Sodišče namreč na svoj dokazni sklep ni vezano (četrti odstavek 287. člena ZPP).

14. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče za neprerekane štelo trditve tožeče stranke v dopolnitvi tožbe. Sodišče prve stopnje sicer ni navedlo podlage, zakaj neprerekanih dejstev ni ugotavljalo. Vendar implicitno iz obrazložitve izhaja, da je v skladu z drugim odstavkom 214. člena ZPP dejstva, ki jih je zatrjevala tožeča stranka, pravilno štelo za priznana. Priznanih dejstev, oziroma dejstev, ki se štejejo za priznana, pa v skladu s prvim odstavkom 214. člena ZPP ni potrebno dokazovati.

15. V izogib ponavljanju in upoštevajoč dejstvo, da toženi stranki pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja ne izpodbijata, se sodišče druge stopnje v celoti sklicuje na neprerekana dejstva, ki jih je sodišče povzelo v 9. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Glede na ta dejstva je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, in sicer določbo 1065. člena ZOR(3).

16. Pritožbeni razlogi, ki sta jih uveljavljali toženi stranki, niso podani. Sodišče druge stopnje pa tudi v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ni zasledilo nobenih kršitev (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožbo toženih strank je zato zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

17. Toženi stranki s pritožbo nista uspeli, zato sami krijeta stroške, ki so jima nastali s pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

(1) Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Uradni list RS, št. 13/14 - uradno prečiščeno besedilo).

(2) Pri tem je potrebno upoštevati dejstvo, da se je obravnavani postopek začel na podlagi predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine, ki je upoštevajoč določbe ZPP (180. člen) nujno nepopoln in kot tak neprimeren za obravnavanje v pravdnem postopku. ZIZ namreč v 41. členu za popolnost predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine ne predvideva tovrstnih pogojev, kot ZPP za tožbo. Argumentirano nasprotovanje tožbenemu zahtevku se zato lahko praviloma vzpostavi šele po tem, ko tožeča stranka svojo tožbo v nadaljevanju postopka, to je v pravdnem delu postopka, ustrezno dopolni.

(3) Zakon o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78, 39/85, 2/89, 45/89, 57/89, Uradni list RS, št. 88/99 - ZRTVS-B, 83/01 - OZ, 30/02 - ZPlaP in 87/02 – SPZ).