Jedro

Tožnica zatrjuje, da je prometno nesrečo povzročil neznani voznik z nepravilnim manevrom. Ob teh trditvah bi morala za uspeh v pravdni dokazati zatrjevano protipravno ravnanje voznika neznanega vozila, nastanek škode in vzročno zvezo med njima.

Policijski zapisnik je javna listina.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za nematerialno škodo zaradi telesnih poškodb, ki naj bi jih tožnica utrpela v škodnem dogodku – prometni nesreči dne 13.2.2008 ter posledično tudi njen zahtevek za povračilo pravdnih stroškov. Ugotovilo je, da tožeča stranka ni uspela dokazati, da je prometno nesrečo povzročil neznani voznik tovornjaka, ki je brez smernika z desnega voznega pasu zapeljal na levega in se tudi ni prepričal, da to lahko stori brez nevarnosti za druge udeležence v prometu.

Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, da višje sodišče prvostopenjsko sodbo razveljavi ter vrne v ponovno odločanje. Meni, da je materialnopravno zmotno stališče, da ni izkazala obstoja škodnega dogodka, ker ni z gotovostjo izkazala, da se je odvijal tako, kot je trdila v tožbi. Prvostopenjsko sodišče bi moralo izvedene dokaze natančno oceniti in se obrazloženo opredeliti komu verjame ter do poteka škodnega dogodka. Ne zadošča zgolj ugotovitev, da se škodni dogodek ni odvijal tako, kot je bilo zatrjevano v tožbi. Svoje ugotovitve je sodišče gradilo le na policijskem zapisniku o ogledu kraja prometne nesreče in izjavi tožnice, ki je priloga zapisnika. Policijski zapisnik v tem primeru ne more biti verodostojen dokaz o poteku in vsebini škodnega dogodka, saj ima številne pomanjkljivosti. Njegovo vsebino je korigiralo že sodišče samo z ugotovitvijo, da je tožnica vozila po levem ne pa po desnem voznem pasu. Verodostojnost policijskemu zapisniku odvzemajo tudi številne formalne pomanjkljivosti pri njegovem pisanju. Policisti so kršili pravila Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ki je pravna podlaga policijskega zapisnika. Obrazec JV/PROM-2, na katerem je zapisan sporen zapisnik, je namenjen izključno policijski postaji, kar pomeni, da ni bil pisan kot nepristranski dokaz v okviru pravdnega postopka, pač pa na način, kot je to presodil policist, da je potrebno. Policisti pa v tem primeru niso ustrezno opravili svojega dela. Iz zapisnika ne izhaja, da je bil osebni avto poškodovan po levi strani, kar je razvidno iz priloženih fotografij. Izjavo na kraju samem je sicer podala, vendar je bila zaradi poškodb šokirana, nekaj trenutkov celo v nezavesti, izjava pa ji ni bila prebrana, zaradi česar prav tako ne more biti podlaga za odločanje v predmetni zadevi. Obdolžilni predlog ne vsebuje vsebine izjave, vsebujejo jo le zapisi, ki so za interno uporabo. Sodišču očita, da se ni opredelilo do izpovedb obeh policistov, zlasti ne do izpovedbe policista S. o tem, da ogled nesreče ni bil zavarovan. Slednje poraja dvom o delu policistov. Delo sta opravila malomarno. Sama pa je o poteku škodnega dogodka prepričljivo izpovedala, potrjujejo pa to tudi fotografije o poškodbah osebnega vozila. Razlogi, ki jih navaja sodišče prve stopnje, da naj bi kazali na nedoslednost med trditvami in izpovedovanjem pritožnice, ne zdržijo resne presoje. Vztraja, da ni ona odprla levih vrat vozila, ampak je morala zlesti skozi desna vrata. Dejstvo, da se ni spomnila, ali je poklicala policijo ali ne, ni relevantno za presojanje njene verodostojnosti. Poudarja, da je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno tudi v delu poškodb vozila na levi strani, saj sodišče prve stopnje ni ugotavljalo vzroka za poškodbe na levem delu vozila.

Na vročeno pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Materialnopravno podlago obravnavanega spora predstavljajo (poleg določb 34. in 39. čl. Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu - ZOZP) določbe Obligacijskega zakonika (OZ); o odgovornosti pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila, to je 154. čl. OZ, glede na trditveno podlago njegov 1. odst. Sodišče je namreč vezano na trditveno podlago strank, saj morata pravdni stranki skladno s 7. in 212. čl. ZPP navesti vsa dejstva na katerih temeljita svoj zahtevek ali s katerimi izpodbijata navedbe nasprotnika. Tožnica zatrjuje, da je prometno nesrečo povzročil neznani voznik z nepravilnim manevrom. Ob teh trditvah bi morala za uspeh v pravdni dokazati zatrjevano protipravno ravnanje voznika neznanega vozila, nastanek škode in vzročno zvezo med njima (1. odst. 154. čl. v zvezi s 1. odst. 131. čl. OZ).

Naloga pravdnih strank je torej, da navedejo dejstva, za katera menijo, da so odločilna in predlagajo dokaze za njihovo dokazovanje; naloga sodišča pa je, da izvede predlagane dokaze o pravno odločilnih dejstvih (213. čl. ZPP) in za odločitev relevantne dokaze tudi dokazno oceni. Navedeno je prvostopenjsko sodišče storilo. Niso namreč vsa v tej pravdi zatrjevana dejstva odločilna za razsojo. Glede na trditveno in materialnopravno podlago predmetne zadeve, bi morala tožeča stranka za uspeh po temelju dokazati, da je nesrečo povzročil voznik tovornjaka, ki je zapeljal na levi vozni pas ne da bi to predhodno nakazal s smernikom in ne da bi se prepričal, da lahko to stori brez nevarnosti za druge udeležence v prometu. Teh ključnih dejstev pa tožeča stranka ni uspela dokazati.

Pravilno je namreč stališče prvostopenjskega sodišča, da morata stranki dejstva, ki jih zatrjujeta, da jih lahko sodišče vzame za podlago svoje odločitve, dokazati stopnjo gotovosti. Tisti, ki nosi dokazno breme, v pravdni uspe, če svoje trditve o dejstvih dokaže do stopnje, da o resničnosti teh trditev ne dvomi noben razumen, v življenjskih zadevah izkušen človek. Višje sodišče pritrjuje dokazni oceni prvostopenjskega, ki je skladna 8. čl. ZPP in tudi ustrezno obrazložena. Prvostopenjsko sodišče se je opredelilo do vseh relevantnih dokazov ter na podlagi celostne dokazne ocene pravilno ocenilo, da tožeča stranka svojega dokaznega bremena ni zmogla.

Svoje odločitve ni gradilo le na policijskem zapisniku o ogledu kraja prometne nesreče in izjavi tožnice, ki je priloga tega zapisnika, saj je upoštevalo tudi ostale izvedene dokaze. Res pa je, da sta v okviru celostne dokazne ocene prav navedena dokaza bistveno prispevala k ugotovitvi dejanskega stanja. Materialnopravno pravilen je zaključek prvostopenjskega sodišča, da je policijski zapisnik javna listina. Ena od nalog policije je tudi preiskovanje prekrškov (3. čl. Zakona o policiji – ZPol; Ur. l. RS št. 49/1998 s spremembami in dopolnitvami). Zakon o varnosti cestnega prometa (ZVCP –1; Ur. l. RS št. 83/2004 s spremembami in dopolnitvami) v 136. čl. policistom nalaga, da morajo priti na kraj prometne nesreče, če je kdo poškodovan (prometne nesreče II. - IV. kategorije; 2. odst. 134. čl. ZVCP -1) in opraviti ogled. V obravnavanem primeru je šlo za nesrečo s telesnimi poškodbami, torej so policisti morali napraviti ogled in napisati zapisnik. Slednji je zapisan na obrazcu. Listina, ki jo v predpisani obliki izda državni organ v mejah svoje pristojnosti, pa je glede na določila 224. čl. ZPP javna listina, ki dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa; dovoljeno pa je dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena ali da je sama listina nepravilno sestavljena. Tožnica, na kateri je dokazno breme izpodbijanja v javni listini ugotovljenih dejstev, je sicer predlagala dokaze, s katerimi je ta dejstva skušala izpodbiti, vendar pa se pritožbeno sodišče pridružuje prvostopenjskemu, da ji na podlagi izvedenih dokazov ni uspelo ovreči zakonske domneve o resničnosti v javni listini zapisanih dejstev. Izpodbila je le ugotovitev iz zapisnika, da je vozila po desnem voznem pasu, ostalih ugotovitev pa ne. Iz policijskega zapisnika in obdolžilnega predloga izhaja, da je do nesreče prišlo, ker tožnica ni vozila s prilagojeno hitrostjo. Šteje se torej, da je vzrok nesreče v neprilagojeni hitrost tožničine vožnje. Za razsojo bistvene vsebine policijskega zapisnika in obdolžilnega predloga, pa z ostalimi dokazi ni uspela ovreči in z gotovostjo dokazati, da je bil vzrok prometne nesreče protipravno ravnanje voznika neznanega tovornjaka. Prvostopenjsko sodišče je ocenilo izvedene dokaze in se obrazloženo opredelilo komu od zaslišanih kaj verjame. Do poteka škodnega dogodka pa se mu ni bilo potrebno opredeliti več kot se je; namreč ali je prometno nesrečo povzročil neznani voznik tovornjaka. Ni pa se bilo potrebno sodišču opredeliti do samega poteka prometne nezgode: kam in kdaj je trčilo vozničino vozilo itd. Tekom postopka na prvi stopnji je tožnica podala navedbe in predlagala dokaze le v smeri, da vsebina policijskega zapisnika ni pravilna. Da ima zapisnik tudi formalne pomanjkljivosti, pa je prvič obrazloženo navajala šele v pritožbi. Glede na določila 337. čl. ZPP gre za nedopustne pritožbene novote, saj pritožba ne pojasni, zakaj dejstev v smeri formalne pomanjkljivosti zapisnika ni podala že tekom postopka na prvi stopnji. Zato pritožbene navedbe o tem, da policijski zapisnik ni sestavljen v skladu z določbami Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) ne terjajo odgovora pritožbenega sodišča. Kljub temu pa pripominja, da ogled prometne nesreče ni upravni postopek in zanj ne veljajo določila ZUP.

Komu je namenjen obrazec JV/PROM-2, na katerem je zapisan sporen policijski zapisnik, ni relevantno. Kot je bilo že obrazloženo, gre za javno listino po 224. čl. ZPP, ki opredeljuje njeno dokazno moč v pravdnem postopku. Sicer pa zapisnik očitno ni namenjen izključno policijski postaji, saj je bil na podlagi Zakona o zavarovalnicah (ZOZP), Zakona o varstvu osebnih podatkov ter Zakona o evidencah s področja javne varnosti poslan Slovenskemu zavarovalnemu biroju, skladno z Zakonom o prekrških pa kot priloga obdolžilnemu predlogu tudi sodniku za prekrške. Izjava, ki jo je tožnica dala policistu, sama zase ni javna listina in jo je potrebno oceniti v okviru proste ocene dokazov kot vsak drug listinski dokaz. Iz vsebine obrazložitve izpodbijane sodbe pa izhaja, da je prvo sodišče to tudi storilo.

Do izpovedb obeh policistov se je sodišče opredelilo. Navedbe, da ogled nesreče ni bil zavarovan, pa je tožeča stranka prvič podala šele v pritožbi, brez obrazložitve zakaj ne prej, zato niso upoštevne (337. čl. ZPP). Ker ni relevantno kam in kako je trčila tožnica oz. kakšne so bile poškodbe na avtomobilu, pač pa le, ali je do njih prišlo zaradi protipredpisne vožnje voznika neznanega tovornjaka, same fotografije o poškodbah vozila ničesar ne potrjujejo. Zanašati po cestišču, v posledici česar je lahko trčila z levim in desnim delom svojega vozila, je tožnico lahko začelo, ker je vozila z neprilagojeno hitrostjo. Same poškodbe na vozilu torej ne dokazujejo vzroka prometne nesreče. Tega, da sodišče ni angažiralo izvedenca, pa pritožba ne graja.

Izpovedba tožnice ni bila tako prepričljiva, kot meni pritožba, saj je pravilna ugotovitev prvostopenjskega sodišča o obstoju nedoslednosti med trditveno podlago in izpovedbami tožnice. Zato je utemeljeno prvostopenjsko sodišče verjelo policistoma, da je bilo v izjavi tožnice zapisano to, kar je povedala po nesreči. Tudi do tega zaključka je sodišče prišlo s celostno dokazno oceno, ki ji pritožbeno pritrjuje. Strinja pa se višje sodišče s pritožbo glede domnevno odprtih levih vrat tožničinega avtomobila: lahko jih je odprl kdo drug in ne tožnica. Vendar pa navedeno na pravilnost dokazne ocene ni vplivalo, saj so ostali zaključki prvostopenjskega sodišča dovolj za oceno izpovedbe tožnice kot ne povsem prepričljive. V detajlih namreč ni bila konsistentna.

Uveljavljani pritožbeni razlogi torej niso podani, drugostopenjsko sodišče pa tudi ob preizkusu izpodbijane sodbe z vidika uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev in pravilnosti uporabe materialnega prava (2. odst. 350. čl. ZPP) nepravilnosti nii zasledilo, zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Izrek o stroških temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP. Tožnica sama nosi pritožbene stroške, ker s pritožbo ni uspela (1. odst. 154. čl. ZPP).