Jedro

Pravdni stroški so izdatki, ki nastanejo med postopkom ali zaradi postopka (prvi odstavek 151. člena ZPP). Po ZOPNI je postopek za odvzem premoženja nezakonitega izvora razdeljen v dva dela. Predhodna faza je finančna preiskava, tej pa sledi pravdni postopek. Nobenega dvoma zato ne more biti, da so stroški, ki stranki nastanejo v fazi finančne preiskave, stroški, ki so nastali zaradi (kasneje) uvedenega pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje je zato o teh stroških utemeljeno odločilo kot o delu pravdnih stroškov. Nobenega dvoma tudi ni, da gre za potrebne stroške v smislu 155. člena ZPP, saj so nastali zaradi uresničitve pravice do izjave, ki jo tožencema daje ZOPNI v 17.a členu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zaradi umika tožbe s sklepom dne 2. 10. 2018 ustavilo postopek, z izpodbijanim sklepom pa je odločilo o stroških postopka. Tožnici je naložilo, da prvemu tožencu povrne 3.638,59 EUR, drugi toženki pa 3.067,41 EUR stroškov s pripadki.

2. Tožnica zoper tako odločitev vlaga pritožbo. Meni, da se odločitve v pogledu nekaterih postavk ne da preizkusiti in je zato podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženima strankama je sodišče med drugim priznalo 160 točk za udeležbo pri preiskovalnih dejanjih in na naroku pri Specializiranem državnem tožilstvu (v nadaljevanju SDT) pred vložitvijo tožbe; 50 točk urnine za isti narok; prvemu tožencu pa tudi 1000 točk za sestavo pisne izjave o ugotovitvah finančne preiskave. Glede prve in tretje postavke sodišče ne navede na podlagi katerih določb Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT) ju je priznalo. Za tretjo postavko pa je mogoče iz njene višine sklepati, da je bila priznana na podlagi 10. odstavka 8. člena OT, ni pa to iz razlogov razvidno. Sodišče tudi ni obrazložilo, zakaj te stroške, ki so nastali pred začetkom pravde, šteje za stroške, ki so nastali med ali zaradi pravdnega postopka. Meni, da je bil zmotno uporabljen 155. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), določbe 151. člena ZPP pa sodišče sploh ni uporabilo. Predlaga spremembo izpodbijane odločitve tako, da pritožbeno sodišče teh stroškov ne prizna, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Toženca na pritožbo nista odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da je o pritožbi odločala sodnica posameznica, saj vrednost, ki jo tožnica izpodbija, glede posameznega toženca ne presega 800 EUR1 (glej 7. alinejo drugega odstavka 366a člena ZPP).

6. Drži, da sodišče prve stopnje v sklepu, pri priznani nagradi za udeležbo pri preiskovalnih dejanjih in naroku pred SDT ter pri nagradi za sestavo pisne izjave, ni navedlo pravne podlage, na podlagi katere je nagrado priznalo, a to pritožbenega preizkusa ne onemogoča. Sodišče prve stopnje je namreč v razlogih pojasnilo, da je odločilo na podlagi OT in specificiranega stroškovnika. V stroškovniku prvega toženca in stroškovniku druge toženke pa je (tudi) pri teh postavkah navedena tarifna številka OT, kar upoštevajoč ustaljeno sodno prakso, zadostuje.

7. Kot pritožnica sama opozarja, so pravdni stroški izdatki, ki nastanejo med postopkom ali zaradi postopka (prvi odstavek 151. člena ZPP). Po Zakonu o odvzemu premoženja nezakonitega izvora (v nadaljevanju ZOPNI) je postopek za odvzem premoženja nezakonitega izvora razdeljen v dva dela. Predhodna faza je finančna preiskava, tej pa sledi pravdni postopek. Nobenega dvoma zato ne more biti, da so stroški, ki stranki nastanejo v fazi finančne preiskave, stroški, ki so nastali zaradi (kasneje) uvedenega pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje je zato o teh stroških utemeljeno odločilo kot o delu pravdnih stroškov. Nobenega dvoma tudi ni, da gre za potrebne stroške v smislu 155. člena ZPP, saj so nastali zaradi uresničitve pravice do izjave, ki jo tožencema daje ZOPNI v 17a členu.

8. Sodišče prve stopnje je vse v pritožbenem postopku sporne nagrade tudi po višini odmerilo pravilno.

Glede na to, da je bila tožba v tej zadevi vložena 10. 4. 2018, pravno podlago za odmero predstavlja OT (glej njen 20. člen). Ker pa ta tarifa storitev, ki jih za stranko opravi odvetnik v fazi finančne preiskave, ne vrednosti posebej, je treba nagrado, ob upoštevanju šestega odstavka 4. člena OT, odmeriti s primerjavo podobnih storitev, ki so v tarifi ovrednotene in sicer ob upoštevanju posebnega dela tarife in meril iz 3. člena (to je strokovne zahtevnosti, odgovornosti, vrednosti predmeta, specialističnega znanja, znanja s področja drugih strok, časa in drugih tam naštetih meril). Glede na to, da se v postopku finančne preiskave smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja kazenski postopek, če zakon ne določa drugače (glej prvi odstavek 9. člena ZOPNI), je po mnenju pritožbenega sodišča nagrade za ta del postopka treba odmeriti ob upoštevanju (oziroma s primerjavo) nagrad, ki jih OT določa za odvetnikove storitve v kazenskem postopku.

Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko je sledilo zahtevi obeh tožencev in jima, tako kot sta zahtevala, za udeležbo pri preiskovalnih dejanjih in udeležbo na naroku pri SDT priznalo nagrado po tarifni št. 9 OT, ki se nanaša na zagovor ali zastopanje v predhodnem postopku. Gre namreč za primerljivo storitev, glede na prej našteta merila, pa je primerna tudi nagrada v višini 160 točk. Ker se urnina na podlagi 6. člena OT priznava tudi za zastopanje v predhodnem (kazenskem) postopku, je bila tožencema pravilno priznana nagrada za porabljen čas v višini 50 točk. Narok pred SDT je namreč trajal več kot eno uro (glej zapisnik A9). Prvemu tožencu je sodišče prve stopnje priznalo še nagrado za sestavo pisne izjave o ugotovitvah finančne preiskave in sicer, kot izhaja iz stroškovnika prvega toženca, na podlagi tar. št. 46/1 OT. Glede na to, da je izjava toženca, ki jo predvideva 17a člen ZOPNI, primerljiva z vlogo, ki vsebuje pisni zagovor, je po presoji pritožbenega sodišča za odmero nagrade bolj primerno uporabiti 11. točko tar. št. 8 v zvezi z tarifno št. 10, ki razpon nagrad določa med 200 in 1000 točkami. Ob upoštevanju, da je finančna preiskava v konkretni zadevi tekla za odvzem premoženja v vrednosti preko 1.000.000 EUR, da je moral pooblaščenec pred sestavo izjave pregledati obsežno listinsko dokumentacijo, kar je terjalo veliko časa in da je šlo za postopek, ki je zaradi še neustaljene sodne prakse strokovno zahteven, je nagrada, ki jo je sodišče priznalo, tudi po višini ustrezna. Primerljiva je tudi z nagrado, ki se odvetniku, ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta, prizna po 3. točki tarif. št. 19 (tretja in nadaljnje obrazložene vloge) v pravdnem postopku.

9. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere mora v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje na podlagi 2. točke 365. člena ZPP potrdilo.

1 Izpodbijani del stroškovne odločitve, ki se nanaša na prvega toženca, znaša 691,13 EUR, izpodbijani del, ki se nanaša na drugo toženko, pa 119,95 EUR.