Jedro

S strani tožnika zvišana vrednost spornega predmeta na glavni obravnavi pred začetkom obravnavanja glavne stvari, na vprašanje dovoljenosti revizije ne vpliva, razen če je pravilnost te vrednosti ob pogojih in na način po določbi 40/3 čl. ZPP preizkusilo sodišče.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožnica lastnica stanovanjske hiše, vpisane pri vložku št. 208 k.o. do 1/8. Pritožbo tožeče stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, naj jo revizijsko sodišče skupaj s sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje prvostopnemu sodišču. Ne strinja se z oceno, da je v stanovanjsko hišo in ohišnico tako malo vlagala, da ni mogla prispevati k ustvarjanju nove vrednosti. V zakonsko zvezo, ki jo je sklenila s pokojnim A. C., je prinesla toliko premoženja, da se je hiša in ohišnica renovirala. K temu je prispevala tudi s svojim delom in gospodarjenjem ter varčnostjo.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni dovoljena.

V premoženjsko pravnih sporih je dopustnost revizije pogojena z vrednostnim kriterijem glede na določbo 2. in 3. odstavka 382. člena ZPP. Kadar se tožbeni zahtevek ne tiče denarnega zneska, je odločilna vrednost spornega predmeta, ki jo je tožnik navedel v tožbi (2. odstavek 40. člena ZPP).

Postopek se je v tem primeru začel s tožbo, ki je bila vložena dne 4.2.1991. Vrednost spornega predmeta je tožnik opredelil z zneskom 300,00 din (sedanjih SIT). Postopek se je torej začel (185. člen ZPP) v času veljavnosti novele zakona o pravdnem postopku iz leta 1990, v zvezi s 1. odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS 1/91-I), ki velja od 21.4.1990 dalje (Uradni list SFRJ, št. 20/90). Za presojo dovoljenosti obravnavane revizije je zato treba upoštevati mejno vrednost spornega predmeta v znesku tedanjih 8.000,00 din (SIT). Zneska 8.000,00 din (SIT), ki je po veljavnih določbah ZPP pogoj za dovoljenost revizije v premoženjsko pravnih sporih, vrednost spornega predmeta, navedena v tožbi, ne presega.

Tožnik je sicer pred začetkom obravnavanja glavne stvari na glavni obravnavi vrednost spornega predmeta zvišal na vrednost, ki bi pravico do revizije dovoljevala, vendar pa tudi v takšnih okoliščinah zvišana vrednost spornega predmeta na vprašanje dovoljenosti revizije ne vpliva, razen če je pravilnost te vrednosti ob pogojih in na način po določbi 3. odstavka 40. člena ZPP preizkusilo sodišče. V zapisniku o glavni obravnavi je protokolirana le ugotovitev, da tožeča stranka zvišuje vrednost spornega predmeta. Sodišče ni storilo ničesar v smeri preizkusa pravilne vrednosti spornega predmeta (3. odstavek 40. člena ZPP). Le odločitev sodišča zaradi prepričanja o pravilnosti navedene vrednosti spornega predmeta lahko vpliva na vprašanje dovoljenosti revizije. Ker takšne odločitve v obravnavanem primeru ni, revizijsko sodišče šteje za odločilno vrednost spornega predmeta tisto, ki jo je tožnik navedel v tožbi. Takšna vrednost pa ne pogojuje dovoljenosti revizije glede na določbo 382. člena ZPP. Zato je bilo treba revizijo v skladu z določbo 3. odstavka 382. člena in na podlagi 392. člena ZPP zavreči.