Jedro

Napačno navedena rojstni datum in EMŠO tako predstavljata zgolj očitno pisno pomoto, ki ne povzroča nerazumljivosti izreka sodbe niti ne onemogoča njegovega preizkusa. Zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka zato ni podana. Bo pa moralo sodišče prve stopnje ugotovljeno neskladnost odpraviti po določbi 365. člena ZKP z izdajo posebnega sklepa o popravi sodbe.

Izrek

I.Pritožba pooblaščenke zasebne tožilke A. A. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Zasebna tožilka A. A. je dolžna plačati 360,00 EUR sodne takse kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Okrajno sodišče na Ptuju (v nadaljevanju sodišče prve stopnje) je obdolženo B. B. po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe storitve kaznivega dejanja razžalitve po prvem odstavku 158. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po tretjem odstavku 96. člena ZKP je odločilo, da mora zasebna tožilka povrniti stroške kazenskega postopka v znesku 3,70 EUR, stroške, o katerih bo sodišče odločilo s posebnim sklepom, ko bo njihova višina stroškov, sodno takso po tarifni številki 7.2.1 v zvezi z 7212 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) v znesku 300,00 EUR in potrebne izdatke ter nagrado njenega zagovornika.

2.Zoper sodbo sodišča prve stopnje se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje pooblaščena odvetnica zasebne tožilke (v nadaljevanju pritožnica), ki predlaga njeno spremembo tako, da se obdolženo spozna za krivo očitanega kaznivega dejanja ter kaznuje po predlogu zasebne tožilke, podanem v zasebni tožbi in na glavni obravnavi, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Obenem priglaša stroške pritožbenega postopka in postopka pred sodiščem prve stopnje.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Pritožnica uvodoma uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Navaja, da sta v izreku izpodbijane sodbe pri osebnih podatkih obdolženke pomotoma navedena rojstni datum in EMŠO zasebne tožilke, zaradi česar naj obdolženke ne bi bilo mogoče zanesljivo identificirati. Nima prav. Iz celotne vsebine izpodbijane sodbe in podatkov kazenskega spisa namreč nedvomno izhaja, zoper koga je tekel kazenski postopek in kdo je bil z izpodbijano sodbo očitkov obtožbe oproščen. Napačno navedena rojstni datum in EMŠO tako predstavljata zgolj očitno pisno pomoto, ki ne povzroča nerazumljivosti izreka sodbe niti ne onemogoča njegovega preizkusa. Zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka zato ni podana. Bo pa moralo sodišče prve stopnje ugotovljeno neskladnost odpraviti po določbi 365. člena ZKP z izdajo posebnega sklepa o popravi sodbe.

5.V nadaljevanju pritožnica opozarja, da je obrazložitev izpodbijane sodbe sama s seboj v nasprotju. Izpostavlja, da je sodišče prve stopnje obdolženo oprostilo po 3. točki 358. člena ZKP, hkrati pa navajalo, da se obdolžena ni zavedala žaljive vsebine svojih izjav oziroma da v njenem ravnanju niso podani znaki kaznivega dejanja zoper čast in dobro ime. Vendar navedena terminološka nedoslednost ob celovitem branju razlogov izpodbijane sodbe ne ustvarja nasprotja, ki bi onemogočalo njen pritožbeni preizkus. Iz razlogov izpodbijane sodbe je namreč razvidno, da med procesnimi udeleženci ni bilo sporno, da je obdolžena inkriminirane izjave kot priča v zadevi I Kpd 7248/2024 pred Okrajnim sodiščem na Ptuju podala, temveč je bilo bistveno vprašanje, ali je bilo po opravljeni glavni obravnavi dokazano, da jih je podala z zahtevanim subjektivnim odnosom, torej z zavestjo in voljo razžaliti zasebno tožilko. Prav glede tega pa je sodišče prve stopnje ostalo v razumnem dvomu in zato ustrezno uporabilo pravilo in dubio pro reo ter obdolženo oprostilo očitkov zasebne tožbe po 3. točki 358. člena ZKP.

6.Neutemeljeni so pritožbeni pomisleki, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do objektivne žaljivosti inkriminiranih izjav, da je zasebna tožilka želela "potegniti denar" oziroma da je "izkoriščevalski tip", zaradi česar naj izpodbijana sodba ne bi imela razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje je namreč meritorno odločitev tehtno oprlo na ugotovitev, da po celostno izvedenem postopku dokazovanja ni bilo zanesljivo dokazano, da je obdolžena inkriminirane izjave podala z namenom razžalitve zasebno tožilko. Ob takšnem zaključku se prvostopenjskemu sodišču ni bilo treba posebej opredeljevati do posameznih zakonskih znakov obravnavanega kaznivega dejanja. Ne glede na navedeno in navkljub drugačnemu mnenju pritožbe pa iz razlogov izpodbijane sodbe vendarle povsem jasno izhaja, da (in kako) je sodišče prve stopnje presojalo vsebino inkriminiranih izjav obdolžene ter okoliščine, v katerih so bile podane, zato očitana odsotnost razlogov o odločilnih dejstvih ni podana.

7.Pritožnica sodišču prve stopnje očita, da ni obrazložilo, od kod je obdolžena pridobila podatke, ki jih je kot priča posredovala sodišču, niti se ni opredelilo do razlik v njenih navedbah glede izvora teh informacij. Po njenem mnenju bi navedene okoliščine morale voditi do zaključka o obstoju naklepa razžaliti zasebno tožilko. Vendar ji ne gre pritrditi. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje sprejelo zagovor obdolžene, da je informacije izvedela predvsem od nekdanjega izvenzakonskega partnerja zasebne tožilke C. C., čigar izpovedbi je v tem delu tudi dosledno sledilo. Čeprav izpodbijana sodba ne vsebuje podrobnejše presoje vseh razlik v obdolženkinih navedbah glede izvora posameznih informacij, navedeno ne vpliva na pravilnost sprejete meritorne odločitve. Sama okoliščina, da je obdolžena v dveh različnih (pred)kazenskih postopkih različno pojasnjevala izvor posameznih podatkov, namreč še ne omogoča zaključka, da je obenem vedela za njihovo neresničnost oziroma da je dne 12. 4. 2024 izpovedovala z namenom razžalitve zasebno tožilko. Pritožba tako uveljavlja zgolj drugačno dokazno oceno, s katero pa pritožbeno sodišče ne soglaša.

8.Nazadnje pritožnica izpostavlja, da pričanje pred sodiščem ne pomeni absolutne izključitve kazenske odgovornosti za kazniva dejanja zoper čast in dobro ime. Navaja, da sporne izjave niso bile pomembne za razjasnitev (pred)kazenske zadeve Okrajnega sodišča na Ptuju I Kpd 7248/2024, v kateri je obdolžena imela procesno vlogo priče, saj predmet tiste obravnave ni bilo ravnanje zasebne tožilke, temveč kaznivo dejanje grožnje. Meni, da obdolžena ni pojasnila razlogov za podane navedbe, zaradi česar smatra kot očitno, da je ravnala z namenom zaničevanja in diskreditacije zasebne tožilke. Ob izpostavljanju izpovedi priče D. D. opozarja na njun siceršnji medsebojni odnos in opozarja, da naj bi obdolžena zasebno tožilko tudi sicer negativno predstavljala po vasi. V posledici povzetega pogreša prvostopenjske razloge prav glede medsebojnega odnosa med obdolženo in zasebno tožilko.

9.Pritožbeno sodišče se strinja, da dejstvo, da je posameznik v določeni (pred)kazenski zadevi izpovedal v svojstvu priče, samo po sebi ne izključuje njegove kazenske odgovornosti za kazniva dejanja zoper čast in dobro ime. Varstvo, ki ga uživa priča pri izpolnjevanju zakonske dolžnosti pričanja, namreč ni neomejeno in ne zajema primerov, ko bi posameznik svoj procesni položaj zavestno izrabil za osebno obračunavanje oziroma nedovoljeno diskreditacijo druge osebe. Vendar pa v obravnavani kazenski zadevi takšno ravnanje ni bilo dokazano z zahtevano stopnjo gotovosti. Kakor je bilo že ugotovljeno, ni nobenega dvoma, da je obdolžena inkriminirane izjave podala v okviru zaslišanja pred Okrajnim sodiščem na Ptuju dne 12. 4. 2024. Prav tako ni sporno, da so bile za zasebno tožilko žaljive. Odločilno vprašanje v obravnavani kazenski zadevi pa je, ali je bilo dokazano, da jih je obdolžena podala z zavestjo in voljo razžaliti zasebno tožilko. Tega izvedeni dokazni postopek ni potrdil z gotovostjo, potrebno za obsodilno sodbo. Ne gre namreč prezreti dejstva, da je obdolžena inkriminirane izjave podala v okviru pričanja, potem ko je bila predhodno pravilno opozorjena na dolžnost govoriti resnico in na posledice krive izpovedbe. Prav tako ni moč zanemariti pojasnila obdolžene, da z izpovedanim ni imela namena žaliti zasebne tožilke in da je povedala samo resnico ter da je povedala to, kar je izvedela od C. C.. Prav zato pritožbeno sodišče ne more zaobiti vsebine izpovedi slednjega. Čeravno pritožnica ne pripisuje nikakršne teže dejstvu, da je priča C. C. zagovor obdolžene v tem delu potrdil ter izrecno poudaril, da je od njega izvedela to, kar je povedala samo na sodišču, da je po njegovi oceni takrat govorila resnico, kot tudi, da zasebna tožilka in obdolžena nista bili v dobrih odnosih, tudi ta okoliščina sama po sebi ne omogoča zaključka, da je obdolžena inkriminirane izjave podala z namenom poseči v čast in dobro ime zasebne tožilke.

10.Tudi pritožbeni poudarek, da posamezne navedbe obdolžene morda niso bile nujne za razjasnitev tedaj obravnavane kazenske zadeve oziroma da se kasneje niso izkazale kot pravilne, sam po sebi ne pomeni, da je obdolžena ravnala z naklepom razžalitve zasebne tožilke. Za obsodilno sodbo bi moralo biti namreč zanesljivo dokazano, da je svoj položaj priče izkoristila za nedopusten poseg v osebnostne pravice zasebne tožilke, česar pa na podlagi izvedenih dokazov ne gre zaključiti.

11.Po obrazloženem, in ker pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe v skladu s prvim odstavkom 383. člena ZKP pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

12.Izrek o stroških pritožbenega postopka je posledica neuspešne pritožbe. Ker zasebna tožilka s pritožbo ni uspela, je dolžna na podlagi prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 96. člena ZKP plačati sodno takso za pritožbeni postopek, odmerjeno po Zakonu o sodnih taksah (ZST-1). Višina sodne takse je bila odmerjena po tar. št. 7222 Taksne tarife ZST-1.