Jedro

Z opisom, da sta obsojenca oškodovanko prisilila k spolnemu občevanju tako, da sta ji vsilila spolni odnos, čeprav se je temu upirala z odrivanjem z rokami in z nogami oziroma s kričanjem ter jokanjem, je v zadostni meri opredeljena prisila obsojencev kot znak kaznivega dejanja posilstva po 1. in 2. odstavku 100. člena KZ-77. Ker je sodišče prve stopnje obrazložilo zavrnitev dokaznih predlogov obrambe, sodišče druge stopnje pa je v zvezi s tem poleg ustrezne obrazložitve navedlo še, zakaj izvedba teh dokazov ne bi mogla vplivati na sprejete zaključke glede odločilnih okoliščin, ni bila storjena kršitev 29. člena URS in 17. člena ZKP, ker sodišče ni zaslišalo vseh predlaganih prič.

Izrek

Zahteve zagovornikov obsojencev B.R., B.Š. in D.M. za varstvo zakonitosti se zavrnejo kot neutemeljene.

Obsojenci so dolžni plačati povprečnine, in sicer B.R. 60.000,00 SIT, B.Š. in D.M. pa vsak po 100.000,00 SIT.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 23.04.1998 so bili obsojenci B.R., B.Š. in D.M. spoznani za krive nadaljevanega kaznivega dejanja posilstva po 2. in 1. odstavku 100. člena KZ-77 ter obsojeni, obs. B.R. na dve leti zapora, obs. B.Š. na eno leto in osem mesecev zapora in obs. D.M. na eno leto in šest mesecev zapora.

Odločeno je bilo, da morajo povrniti stroške kazenskega postopka in plačati vsak po 50.000,00 SIT povprečnine. S posebnim sklepom z dne 30.06.1998 je bil po določbi 1. odstavka 50. člena Kazenskega zakona SFRJ (KZJ) obs. B.Š.-ju v izrečeno kazen vštet čas, ki ga je od 06.07.1994 od 13.20 ure in do 26.07.1994 do 16.00 ure prebil v priporu. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 28.06.2000 zavrnilo pritožbe zagovornikov obsojencev in okrožne državne tožilke kot neutemeljene ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojencema B.Š. in D.M. je naložilo plačilo povprečnin, obs. B.R. pa oprostilo povrnitve stroškov pritožbenega postopka.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo so vložili zahteve za varstvo zakonitosti: zagovornica obs. B.R. dne 23.10.2000 po 1., 2. in 3. točki 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) z uveljavljanjem kršitve kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP in drugih kršitev določb kazenskega postopka (17. člen ZKP), ker so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe ter prav tako zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin po določbah 29. in 35. člena v zvezi s 15. členom Ustave Republike Slovenije, zagovornica obs. B.Š. iz razlogov 420. člena ZKP zaradi kršitve kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP ter bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP in 2. odstavka istega člena ter zagovornik obs. D.M. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 1. odstavku 371. člena ZKP in kršitve kazenskega zakona po 2. in 1. točki 1. odstavka 420. člena ZKP. Zagovornica obs. B.R. predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi njeni zahtevi in na podlagi določbe 1. odstavka 426. člena ZKP spremeni pravnomočno sodbo in tega obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa se zavzema za njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje. Zagovornica obs. B.Š. in zagovornik obs. D.M. pa predlagata razveljavitev pravnomočne sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovna državna tožilca svetnik mag. J.F. in svetnik F.M. sta v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP odgovorila na vložene zahteve. Prvi v zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornika obs. D.M. navaja, da bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 9. in 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, kakor jih uveljavlja obsojenčev zagovornik, niso podane. Dejanje obsojenca pa ima vse znake kaznivega dejanja, za katerega je bil obsojen. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil obsojenčev zagovornik, zavrne. Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. pa meni, da zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornic obs. B.R. in obs. B.Š. nista utemeljeni. Navaja glede zahteve zagovornice obs. B.R., da sodišče ni nepravilno kvalificiralo dejanja in prekoračilo obtožbe. Obsojenec je bil obsojen zaradi dejanja, opisanega v obtožbi. Tudi kvalifikacija je ista, čeprav sodišče ni vezano na pravno opredelitev obtožbe. V nadaljevanju zahteva z navajanjem, da sodišče neutemeljeno ni verjelo obsojenčevemu zagovoru in da ni zaslišalo nekaterih prič, izpodbija pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja. Isto velja tudi glede zatrjevanja, da sodišče ni v celoti sledilo mnenju izvedenca ginekološke stroke. V zvezi z zahtevo zagovornice obs. B.Š. pa opozarja, da v bistvu izpodbija pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, čeprav v uvodu navaja, da sta bila kršena materialni in procesni zakon. Tako trdi, da element prisile ali grožnje ni dokazan, da sodišče ni vrednotilo izpovedi priče D.H., ki je za obsojenca ugodna in končno, da je neskladje v izpovedi oškodovankine matere glede ure, ko naj bi bila obvestila policijo o dogodku. Vse to so trditve, s katerimi zahteva napada pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, kar pa ne more biti predmet presoje v tem postopku.

Zahteve za varstvo zakonitosti niso utemeljene.

Kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP uveljavljajo zahteve za varstvo zakonitosti vseh treh zagovornikov. Zagovornica obs. B.R. nasplošno trdi, da obravnavano ravnanje obsojenca nima vseh zakonsko predpisanih znakov kaznivega dejanja po 2. in 1. odstavku 100. člena KZ-77. Po oceni zagovornice obs. B.Š. bistveni element obravnavanega kaznivega dejanja grožnja in prisila nista izkazani, medtem ko zagovornik obs. D.M. meni, da v izreku napadene pravnomočne sodbe sploh ni opisan način prisiljenja kot zakonski znak temu obsojencu očitanega kaznivega dejanja.

Kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP je podana, če je kazenski zakon prekršen v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obtoženec preganja, kaznivo dejanje. To pomeni, da morajo za obstoj določenega kaznivega dejanja biti izpolnjeni poleg elementov splošnega pojma kaznivega dejanja tudi vsi njegovi zakonski znaki. Dejanje obsojencev, kot je opisano v izreku pravnomočne sodbe, ima vse zakonske znake kaznivega dejanja posilstva po 2. in 1. odstavku 100. člena KZ-77. Tudi prisila obsojencev B.Š. in D.M. je z opisom, da sta oškodovanko prisilila k spolnemu občevanju tako, da sta ji vsilila spolni odnos, čeprav se je temu upirala z odrivanjem z rokami in nogami oziroma s kričanjem ter jokanjem (dejanje, opisano pod točko I izreka prvostopne sodbe) ter odrivanjem obsojencev (dejanje, opisano pod točko II izreka prvostopne sodbe) v zadostni meri opredeljeno, v razlogih pravnomočne sodbe pa je tudi zanesljivo ocenjeno, zakaj takšno ravnanje obsojencev predstavlja nasilno in proti oškodovankini volji izvršeno spolno občevanje. Za to kršitev kazenskega zakona, ki jo uveljavljajo zahteve za varstvo zakonitosti, ni podana.

Zahtevi zagovornikov obsojencev B.R. in D.M. uveljavljata bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 9. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Po stališču obeh zahtev je sodišče s kršitvijo določbe 1. odstavka 354. člena ZKP prekoračilo obtožbo. Spremenjena obtožba je očitala obsojencem kaznivo dejanje posilstva po 2. in 1. odstavku 100. člena KZ-77 z opisom njihovega ravnanja, iz katerega je razvidno, da so obsojenci nasilno spolno občevali z oškodovanko S.P., najprej v osebnem avtomobilu in nato še na travniku. Sodišče prve stopnje je glede na ugotovljena dejstva in njihovo oceno ter oceno zagovorov zaključilo, da so obsojenci v prvem primeru storili kaznivo dejanje posilstva v njegovi temeljni obliki po 1. odstavku 100. člena KZ-77 in nato še v kvalificirani obliki po 2. odstavku navedene določbe. Nato je dejanje obsojencev pravno opredelilo kot kaznivo dejanje posilstva po 2. in 1. odstavku 100. člena KZ-77. S takšnim postopanjem sodišče ni kršilo določbe 1. odstavka 354. člena ZKP. Med obtožbo in sodbo je podana objektivna identiteta. Sodišče je pri svoji odločitvi ostalo v okvirih v obtožbi navedene dejstvene podlage. Pri tem je izhajalo iz tega, da je obtožba dejansko bremenila obsojence storitve kaznivega dejanja posilstva po 2. odstavku 100. člena KZ-77 v nadaljevanju. To pomeni, da jim je očitala, da so v obeh primerih delovali z zavestjo, da izvršujejo kaznivo dejanje posilstva nad oškodovanko drug za drugim, torej kot več oseb zaporedoma. Glede na to z navedeno razmejitvijo sodišče ni preseglo meje opisa ravnanja obsojencev, kot jih je vsebovala obtožba. Tudi ne v delu, v katerem je ugotovilo način delovanja obsojencev, potem ko je obs. B.R. oškodovanko odvlekel iz avta na travnik. Navedba, da so vsi trije obsojenci proti oškodovankini volji z njo spolno občevali na travniku, je bila vsebovana v spremenjeni obtožbi. Zato v izreku pravnomočne sodbe opisanega načina oškodovankinega odpora ni mogoče oceniti kot bistven poseg v obtožbo. Posebej še, ker je njen odpor bil zlomljen z ravnanjem obs. B.R. v osebnem avtomobilu. Po navedenem sodišče ni prekoračilo obtožbe in zato tudi ni kršilo določbe 9. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Zagovornici obs. B.R. in obs. B.Š. uveljavljata bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Po oceni obeh napadena pravnomočna sodba nima vseh razlogov o odločilnih dejstvih, po mnenju zagovornice obs. B.R. pa je njena obrazložitev sama s seboj v nasprotju glede posameznih okoliščin ter v nasprotju z listinskimi dokazi v spisu, prav tako so nasprotja med razlogi in vsebino listin ter zapisnikov o zaslišanjih, v sodbi sodišča druge stopnje pa ni razlogov o vseh odločilnih dejstvih, na katera je obs. B.R. opozarjal že v pritožbi. Zagovornica obs. B.Š. tudi opozarja, da sodišče druge stopnje v zvezi s pomanjkljivimi razlogi ni preizkusilo prvostopne sodbe, s čimer je kršilo določbe 1. in 2. točke 1. odstavka 383. člena ZKP.

Zahteva zagovornice obs. B.R. za varstvo zakonitosti v obrazložitvi ne pojasni, o katerih odločilnih dejstvih pravnomočna sodba nima razlogov, prav tako ne navaja, kateri razlogi so glede odločilnih dejstev v precejšnji meri s seboj v nasprotju in s katerimi listinskimi dokazi ter tudi ne, katerih odločilnih pritožbenih navedb ni presodilo sodišče druge stopnje. Zato je v tem delu ni mogoče preizkusiti.

Z navedbo, da je sklicevanje sodišča, da je med drugim tudi z izvedenskim mnenjem izvedenca ginekološke stroke dokazana verodostojnost oškodovankine izpovedbe in s tem obsojenčeva krivda, v nasprotju s podatki spisa, zagovornica obrazlaga očitek, da je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi zapisniki. Sodišče je v zvezi z oceno verodostojnosti oškodovankine izpovedbe presodilo, da je ob ostalih dokazih sprejemljivejša domneva izvedenca ginekološke stroke mag. dr. V.I., da so na oškodovankinem spolovilu ugotovljene poškodbe nastale zaradi nasilnega spolnega odnosa, od drugih nakazanih možnosti. Vsebina mnenja izvedenca ginekološke stroke v obrazložitvi sodbe ni povzeta v nasprotju z njegovim pisnim mnenjem in dopolnitvijo, podano na glavni obravnavi dne 14.04.1998. Z zavrnitvijo ostalih v izvedenskem mnenju navedenih možnosti, sodišče ni storilo zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka, temveč je ta dokaz ocenilo drugače, kot ga ocenjuje vložnica zahteve za varstvo zakonitosti.

Zagovornica obs. B.R. tudi meni, da je sodišče kršilo določbe 27. in 29. člena Ustave Republike Slovenije, ker ni upoštevalo, da mora biti vsakemu v kazenskem postopku zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist in ker ni bila spoštovana domneva nedolžnosti. S prvo kršitvijo povezuje tudi kršitev določb 17. člena ZKP. Navaja, da je sodišče imelo na razpolago več dokazov, s katerimi bi bilo dolžno preveriti navedbe oškodovanke in obsojenca, pa tega ni storilo, predvsem pa ni ugotovljalo dejstev, ki bi lahko bila v korist obsojencu. S tem je grobo kršilo ustavne določbe in določbe ZKP, kar je vplivalo na zakonitost sodbe. 27. člen Ustave Republike Slovenije je po stališču zahteve kršen zato, ker izvedenec psihiatrične stroke svoje zaključke izpeljuje iz domneve, da je obsojenec očitano mu dejanje storil in svoje mnenje utemeljuje z zaključki, ki jih izpeljuje iz nedokazane vsebine. S temi očitki zahteva za varstvo zakonitosti v bistvu napada pravilnost podanega izvedenskega mnenja in pravilnost njegove ocene. Glede na to in glede na izvedeni kazenski postopek ni mogoče zaključiti, da je sodišče kršilo določbo 27. člena Ustave Republike Slovenije in 3. člena ZKP.

Iz obrazložitve zahteve za varstvo zakonitosti je mogoče povzeti, da kršitev 29. člena Ustave Republike Slovenije in 17. člena ZKP ter v zvezi s tem določbe 2. odstavka 371. člena ZKP vidi zahteva zagovornice obs. B.R. v dejstvu, da sodišče ni zaslišalo vseh predlaganih prič, tudi tistih, ki bi lahko potrdile obsojenčeve navedbe glede dejanske količine popitih alkoholnih pijač. Po načelu proste presoje dokazov, ki je uzakonjeno v določbi 1. odstavka 18. člena ZKP, sodišče prosto odloča, katere predlagane dokaze bo izvedlo in katerih ne. V obravnavani zadevi je zagovornica obs. B.R. na glavni obravnavi dne 14.04.1998 predlagala, da sodišče zasliši v zvezi z ugotavljanjem obsojenčeve vinjenosti priči J.B. in M.T. Na glavni obravnavi dne 23.04.1998 (l. št. 311) pa je predlagala, da sodišče odredi drugega izvedenca psihiatrične stroke. Dokazna predloga je sodišče zavrnilo in takšno odločitev tudi obrazložilo. V razlogih sodbe sodišča prve stopnje, katere je povzelo tudi sodišče druge stopnje, je zavrnitev dokaznih predlogov prav tako ustrezno obrazložena, navedeni pa tudi razlogi o tem, zakaj izvedba teh dokazov ne bi mogla vplivati na sprejete zaključke glede odločilnih okoliščin. Zato zatrjevane kršitve niso podane.

Z navedbami, da v napadeni pravnomočni sodbi ni podana celovita ocena mnenja izvedenca ginekološke stroke mag. dr. V.I. ter izpovedb prič H.D. in J.P., zahteva zagovornice obs. B.Š. za varstvo zakonitosti utemeljuje očitek o pomanjkanju razlogov o vseh odločilnih dejstvih in s tem uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. V zvezi z izvorom poškodb na oškodovankinem spolovilu je sodišče ocenilo tudi mnenje navedenega izvedenca ginekološke stroke ter ga sprejelo v delu, v katerem je dopustil možnost, da je bila oškodovanka poškodovana pri posilstvu. Z razlogi, s katerimi je utemeljilo to odločilno okoliščino, je dejansko zaključilo, da ostale možnosti nastanka poškodb, ki jih je navedel izvedenec, niso verjetne. Glede okoliščine, na kakšen način je bila oškodovanka odpeljana, je sodišče navedlo dokaze, na katere se je pri tem oprlo ter podalo njihovo izčrpno oceno. Če pri tem ni upoštevalo delov izpovedb prič H.D. in J.P., na katere se sklicuje zahteva, in ki glede na ostalo vsebino njunih izpovedb o nasilnem spravljanju oškodovanke v osebni avtomobil niso odločilne, ni utemeljena trditev, da ni navedlo razlogov o vseh odločilnih dejstvih.

Sodišče je ugotovilo, da je kazensko ovadbo podala oškodovanka sama dne 11.07.1991 ob 13.00 uri potem, ko je njena mati odšla v službo. Pri tem se je sklicevalo na podatke kazenske ovadbe, kot sprejemljiv pa ocenilo del izpovedbe oškodovankine matere M.P., v katerem je pojasnila, da je izvedela, kaj se je oškodovanki zgodilo po prihodu iz službe domov, kjer je naletela na policiste in da je bila na UNZ šele naslednjega dne. S temi razlogi je sodišče utemeljilo zaključek, s katerim je zavrnilo trditev, da si je oškodovanka izmislila posilstvo, ker je hotela na tak način opravičiti pred domačimi prepozno vrnitev domov. O okoliščinah, kdaj je bila podana kazenska ovadba in kdaj je M.P. izvedela za dejanje, ni takšnega nasprotja med navedbami v obrazložitvi pravnomočne sodbe in zapisniki o njenem zaslišanju ter s podatki ovadbe, da bi to predstavljalo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Sicer pa v zvezi s to kršitvijo zahteva zagovornice obs. B.Š. prikazuje, da je vprašljiva verodostojnost oškodovankine izpovedbe, s čimer izraža dvom v pravilnost njene ocene. S tem pa uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, zaradi katere ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Po stališču te zahteve je sodišče druge stopnje prekršilo določbe 1. in 2. točke 1. odstavka 383. člena ZKP, ker ni opravilo preizkusa sodbe sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti. Kot je razvidno iz obrazložitve sodbe, je sodišče druge stopnje ugotovilo, da uveljavljanje pritožbenega razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka po zagovornikih obsojencev B.R. in D.M. po vsebini predstavlja izpodbijanje pravilnosti na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Izrecno pa je s sklicevanjem na določbe 1. odstavka 383. člena ZKP navedlo, da je prvostopno sodbo preizkusilo tudi po uradni dolžnosti in da pri tem ni zasledilo kršitev zakona. Postopalo je v skladu z zahtevami navedenih določb in jih zato ni kršilo.

Zagovornica obs. B.R. v zahtevi za varstvo zakonitosti z navedbami, s katerimi opozarja na pomanjkljivosti izvedenskega mnenja psihiatra dr. M.P. in izraža dvom v njegovo pravilnost, graja pa tudi po sodišču sprejeto oceno tega mnenja, uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Glede na določbo 2. odstavka 420. člena ZKP pa tega ni mogoče storiti z vložitvijo tega izrednega pravnega sredstva.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicujejo vložniki zahtev. Zato je zahteve zagovornikov obsojencev B.R., B.Š. in D.M. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljene (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a) člena in 3. odstavka 92. člena ZKP. Višina povprečnin je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti zadeve in premoženjskih razmer obsojencev.