Jedro

Večinsko stališče sodne prakse je, da dokazni predlogi strank, da se zaslišijo posamezne priče ali stranke, še ne pomenijo zahteve za izvedbo naroka, saj ni nujno, da bo sodišče takšnemu dokaznemu predlogu ugodilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 52352/2015 z dne 7. 5. 2015 ohranilo v veljavi v delu, v katerem je bilo dolžniku naloženo, da poravna v predlogu navedeno terjatev, ter v delu glede stroškov upnika (I. točka izreka) in toženi stranki naložilo, da v 8 dneh tožeči stranki plača nadaljnje stroške tega postopka v višini 348,99 EUR, po preteku izpolnitvenega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka, ki višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov postopka.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da višje sodišče pritožbo zavrne. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. O pritožbi zoper sodbo je na podlagi petega odstavka 458. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) odločala sodnica posameznica, saj gre za spor majhne vrednosti, zadeva pa ni zapletena glede pravnih ali dejanskih vprašanj in od odločitve o pritožbi ni mogoče pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja, kar bi opravičevalo odločitev, da se zadeva odstopi v reševanje senatu.

6. Sodba v sporu majhne vrednosti (spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, prvi odstavek 495. člena ZPP) se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja torej ni pravno upošteven pritožbeni razlog in je pritožbeno sodišče vezano na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje.

7. Iz sodnega spisa izhaja, da je po razveljavitvi sklepa o izvršbi v delu, v katerem je dovoljena izvršba, in odstopu zadeve v pravdni postopek, tožeča stranka dne 22. 9. 2015 tožbo dopolnila (pripravljalna vloga na red. št. 11, list. št. 31 spisa). Sodišče prve stopnje je z dopisom z dne 24. 9. 2015 (list. št. 36 spisa) toženo stranko pozvalo, naj na vlogo odgovori in pri tem navede vsa dejstva in ponudi vse dokaze, hkrati pa ji je vročilo tudi dopolnitev tožbe tožeče stranke. Tožena stranka na poziv sodišča ni odgovorila.

8. Tožena stranka v pritožbi smiselno uveljavlja kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Trdi namreč, da dejstvo, da v postopku ni bil opravljen narok, predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj toženi stranki ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem.

9. Vendar so bili v postopku izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 454. člena ZPP, po katerem sodišče lahko brez razpisa naroka izda odločbo o sporu, če po prejemu odgovora na tožbo oziroma pripravljalnih vlog ugotovi, da je o spornem dejanskem stanju mogoče odločiti že na podlagi predloženih pisnih dokazov, nobena stranka pa izvedbe naroka v tožbi, odgovoru na tožbo oziroma v pripravljalnih vlogah iz 452. člena tega zakona ni zahtevala. Tožena stranka se pri tem neutemeljeno sklicuje na predlog po zaslišanju svojega zakonitega zastopnika. Večinsko stališče sodne prakse je namreč, da dokazni predlogi strank, da se zaslišijo posamezne priče ali stranke, še ne pomenijo zahteve za izvedbo naroka, saj ni nujno, da bo sodišče takšnemu dokaznemu predlogu ugodilo(1). Tožena stranka pa v ugovoru zoper sklep o izvršbi, ki je bil edina vloga tožene stranke v tem postopku, take zahteve ni podala, niti tega ne trdi v pritožbi.

10. Višje sodišče zgolj še dodaja, da se pritožnica neutemeljeno sklicuje na to, da bi z zaslišanjem svojega zakonitega zastopnika lahko obrazložila, da sta stranki sklenili dogovor o odložitvi plačila zaradi postopka prestrukturiranja. Tožena stranka v ugovoru zoper sklep o izvršbi takih trditev ni podala, temveč je, kot je pravilno navedlo tudi sodišče prve stopnje, le pavšalno trdila, da je svojim dobaviteljem predstavila željo po prestrukturiranju obveznosti, slednji pa so predlog v večini akceptirali. Pritožbene trditve o dogovoru med strankama zato predstavljajo tudi nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP).

11. Drugih pritožbenih razlogov tožena stranka ni navedla, in ker torej pritožba ni utemeljena, podani pa niso niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je višje sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Odgovor na pritožbo pa ni v ničemer prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča, zato stroškovno ni bil potreben (155. člen ZPP). Posledično tudi tožeča stranka sama krije stroške, ki so ji z njim nastali.

Op. št. (1): Tako sodna praksa v VSL sodba II Cpg 756/2014 z dne 25.9.2014, VSL Sklep I Cpg 159/2010 z dne 15.4.2010, VSL sodba I Cpg 1256/2012 z dne 13.9.2013 in VSL sodba I Cpg 135/2013 z dne 7.10.2013. Prim. tudi Betetto, N., v Ude, L. in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2009, str. 722.