Jedro

Iz listin upravnega spisa je razvidno, da se zadeva nanaša na dodelitev in izgubo socialnega stanovanja na podlagi stanovanjske pravice ter dalje na sklenitev najemne pogodbe za drugo stanovanje ter sodne spore v zvezi s tem stanovanjem, ki pa so že pravnomočno končani, zato sodišče ni imelo pravne podlage za odstop tožbe splošno pristojnemu sodišču, temveč je presojalo, če so podani pogoji za odločanje na podlagi molka upravnega organa.

V obravnavanem primeru ne gre za molk upravnega organa, ki bi bil po zakonu dolžan izdati upravni akt (ni bila vložena zahteva tožnika), niti ne gre za dejansko stanje, ki je opredeljeno v prvem odstavku 4. člena ZUS-1, v tožbi zgolj naštete ustavne določbe, ki naj bi bile tožniku kršene, pa glede na izkazano dejansko stanje ne zadostujejo za sodno presojo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik v tožbi, ki jo vlaga zaradi molka organa kot toženo stranko navaja Mestno občino Celje (MOC), Župana A.A., Predsednika nadzornega sveta, B. d.o.o., upravitelja z nepremičninami MOC C.C. in zahteva, da toženec izda odločbo o že dodeljenem socialnem stanovanju št. 17/1990 neposredno na tožnikov začasni naslov in en izvod pošlje direktno na Okrajno sodišče v Celju, predsedniku D.D. z opombo na dopolnitev spisa I 1260/1990, ki je skrivnostno izginil. Navaja, da sta župan E.E. in direktor F.F. spisala odločbo o dodelitvi socialnega stanovanja, saj je v tistem času imela tam TO Celje skladišče za svoje potrebe in je bil izdan odlok SO Celje, katerega je podpisal takratni socialistični župan SRS Celje leta 1987. To je ... dvorec, kjer bi moral dobiti stanovanje in katerega bi lahko kupil po Jazbinškovem zakonu, pa ga ni mogel. Kot dokaz navaja številne zadeve obravnavane pod IV U in Bpp. Upoštevati je treba pravice pozitivnega statusa kot so enakost pred zakonom, enako varstvo pravic, pravica do pravnega varstva, pravico do povračila škode, do rehabilitacije in odškodnine, do socialne varnosti, do zdravstvenega zavarovanja, pravico da dobi invalid I. kategorije pravnega strokovnjaka in odvetnika. Te zadeve so tožniku kršene kot človekove pravice in temeljne svoboščine in se med seboj po naravi prepletajo. Nadalje navaja nedotakljivost socialnega stanovanja po odločbi iz leta 2002, ki je izginila iz spisa I 1260/1990. Tožnik ni nikoli sprejel te odločbe, niti ključev o dodeljenem stanovanju v ... dvorcu. Ustava celovito varuje človekovo zasebnost. Pravno in ustavno varstvo zasebnosti se začenja z odločbo številka I-7/1990. Do sedaj ni dobil od Okrožnega sodišča ponovne odločbe. Tožnik ima dodeljeno stanovanje zaradi duševnega zdravja, za kar je pooblaščena G.G. in CSD RS ... V drugem poglavju Ustava vsebuje še več določb o pravici do zasebne lastnine (33. člen), svobodi dela (49. člen), pravici do zdravstvenega varstva (51. člen) in pravicah invalidov (52. člen). Tožnik predlaga, da se pribavi izvedeniško mnenje, ki je zaupne narave in naj bo javnost izključena. Bil je protipravno razlaščen s strani MOC in postavljen na cesto, nikoli ni prejel niti ključev, niti odločbe, zato predlaga, da se te napake nemudoma odpravijo in da se prednostno obravnava, in da se ga pozove na glavno obravnavo.

Tožena stranka je posredovala odgovor B. d.o.o. Celje v obliki vloge z dne 23. 5. 2012, ki je že bila poslana pooblaščenki tožnika G.G. V njem navaja, da je bilo H.H. z odločbo Občine Občine Celje - Občinski komite za urejanje prostora in varstvo okolja z dne 24. 8. 1990, dodeljeno stanovanje po takrat veljavni zakonodaji kot najnujnejši prostori ob razvezi zakonske zveze in sicer na prošnjo I.I., njegove bivše soproge. Za najnujnejše prostore na naslovu ... najemne pogodbe ni imel, ker se leta 1990 po takrat veljavni zakonodaji najemne pogodbe niso sklepale, ampak so se stanovanja uporabljala na podlagi odločbe o dodelitvi stanovanjske pravice. V teh prostorih naj bi prebival do poplave leta 1991, ki jih je popolnoma uničila, sam pa je bil zaradi bolezni dalj časa odsoten. Po vrnitvi iz zdravljenja mu je bilo na podlagi sklepa z dne 20. 7. 1995 oddano v najem neprofitno stanovanje na naslovu ... v Celju, za katerega je dne 8. 8. 1995 tudi sklenil najemno pogodbo. Že 15. 2. 2008 je H.H. po odvetniku poslal na Mestno občino zahtevo za sklenitev najemne pogodbe za stanovanje v ..., na katero so odgovorili 31. 3. 2008 in odvetniku pojasnili dejansko stanje ter njegov zahtevek za sklenitev najemne pogodbe zavrnili, ker je imel takrat sklenjeno veljavno najemno pogodbo za stanovanje na naslovu ..., Celje. Najemna pogodba za to stanovanje mu je bila s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Celju, št. P 546/2006 z dne 26. 9. 2008, odpovedana iz krivdnih razlogov (neplačevanje najemnine). Na podlagi sodbe je bil izdan Sklep o izvršbi z deložacijo, oktobra 2009 pa je bil na željo H.H. z njim sklenjen sporazum o preložitvi deložacije, v katerem se je zavezal obročno poravnati svoj dolg, ki je ob sklenitvi poravnave znašal 4.294,41 €. Na podlagi sklenjene poravnave so sodnemu izvršitelju predlagali začasni odlog izvršbe, v poravnavi pa so se tudi zavezali izvršbo dokončno preklicati po plačilu celotnega dolga. H.H. se zavez, sprejetih v poravnavi ni držal, zato so sodnemu izvršitelju predlagali nadaljevanje izvršbe. Zoper nadaljevanje izvršbe je H.H. vložil ugovor, ki ga je sodišče s sklepom zavrnilo, deložacija pa je bila 8. 12. 2010 dokončno opravljena. Vsa zgoraj navedena pojasnila so v preteklosti že posredovali H.H. in njegovim vsakokratnim pooblaščencem, med drugim odvetniku J.J. in odvetniku K.K. iz Celja, vendar H.H. vedno znova najde pooblaščence, ki od njih zahtevajo pojasnila o eni in isti zadevi, tako da v bodoče takšnih pojasnil ne nameravajo več posredovati.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sodišče kot toženo stranko navedlo samo Mestno občino Celje, glede na to, da so vse nadaljnje tožene stranke v neposredni povezavi z MOC, ker gre za dodelitev stanovanja od leta 1990 dalje, ko so se takratni upravitelji občinskih stanovanj v okviru MOC večkrat, v skladu z veljavno stanovanjsko zakonodajo, menjavali.

Molk upravnega organa določa 222. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki določa rok za izdajo odločbe upravnega organa prve stopnje, ki v četrtem odstavku določa, da če pristojni organ zoper katerega odločbo je dovoljena pritožba, ne izda odločbe in je ne vroči stranki v predpisanem roku, ima stranka pravico do pritožbe kot da bi bil njen zahtevek zavrnjen. Pogoj za odločanje v upravnem postopku je torej vložen zahtevek v upravni stvari, kar pa v obravnavanem primeru ni izkazano.

Določba 4. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), določa v prvem odstavku, da v upravnem sporu odloča sodišča tudi o zakonitosti posameznih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Iz listin v upravnem spisu Mestne občine Celje z nazivom: stanovanje v na naslovu ... in iz vloge B. d.o.o. je razvidno, da gre za dodelitev in izgubo socialnega stanovanja (najpotrebnejši prostori) na podlagi stanovanjske pravice s strani Občine Celje ter nadalje za sklenitev najemne pogodbe za stanovanje na naslovu ... in za sodne spore v zvezi s tem stanovanjem, ki so že pravnomočno končani. Glede na to, da gre za pravnomočno končane civilno sodne spore, sodišče ni imelo pravne podlage za odstop tožbe splošno pristojnemu sodišču, temveč je presojalo, če so podani pogoji za odločanje na podlagi molka upravnega organa.

Po 2. členu ZUS-1 v upravnem sporu sodišče odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerim se posega v pravni položaj tožnika. Če upravni organ tudi v primeru, ko mora izdati odločbo, te ne izda, ima stranka na voljo ustrezna pravna sredstva (molk organa). Sodišče ugotavlja, da v tem primeru ne gre za molk upravnega organa, ki bi bil po zakonu dolžan izdati upravni akt (ni bila vložena zahteva tožnika), niti ne gre za dejansko stanje, ki je opredeljeno v prvem odstavku 4. člena ZUS-1, v tožbi zgolj naštete ustavne določbe, ki naj bi bile tožniku kršene, pa glede na izkazano dejansko stanje, ne zadostujejo za sodno presojo.

Glede na navedeno, sodišče tudi ni ugotavljalo ali je podana procesna predpostavka za vložitev tožbe zaradi molka organa po določbi 28. člena ZUS-1 in je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi smiselne uporabe prvega odstavka 69. člena ZUS-1.