Jedro

Predlogu za vse v 86. členu KZ-1 opredeljene načine alternativnega prestajanja kazni zapora je mogoče ugoditi le v primeru, če je obsojencu izrečena kazen zapora in če ni bil obsojen za kaznivo dejanje zoper spolno nedotakljivost. Glede na to, da je bila obsojencu izrečena kazen zapora za kaznivo dejanje spolne zlorabe slabotne osebe po prvem odstavku 172. člena KZ-1, ni izpolnjen navedeni formalni (objektivni) zakonski pogoj in so zato razlogi napadenega sklepa, navedeni v točkah 7 in 8 obrazložitve sklepa, pravilni in povsem razumljivi.

Izrek

I. Pritožba obsojenega A. A. se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sklepom I K 15519/2014 z dne 22. 2. 2018 na podlagi tretjega odstavka 129.a člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in četrtega odstavka 86. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) sklenilo, da se zavržejo predlogi obsojenca z dne 19. 11. 2017 in 14. 12. 2017 za nadomestitev kazni enega leta zapora, ki mu je bila izrečena za kaznivo dejanje spolne zlorabe slabotne osebe po prvem odstavku 172. člena KZ-1 s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru I K 15519/2014 z dne 4. 12. 2015 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru II Kp 15519/2014 z dne 6. 7. 2016 in v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 15519/2014 z dne 18. 1. 2018, z delom v splošno korist ali z zaporom ob koncu tedna.

2. Proti temu sklepu se je pritožil obsojenec zaradi "bistvene kršitve določb zakona o izvrševanju kazenskih sankcij, kršitve Zakona o kazenskem postopku ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja“. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in napadeni sklep spremeni tako, da ugodi predlogu za vikend zapor po 12. členu ZIKS, podredno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po stališču pritožbe je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP s tem, ker je po pritožbi v točkah 7 in 8 napadenega sklepa navedlo nejasne in nerazumljive zaključke.

5. Navedena kršitev ni podana. Razlogi napadenega sklepa v točkah 7 in 8 so povsem jasni in razumljivi. V njih sodišče prve stopnje pravilno razlaga, da upoštevajoč četrti odstavek 86. člena KZ-1 in dejstvo, da je bil obdolženi s pravnomočno sodbo spoznan za krivega kaznivega dejanja spolne zlorabe slabotne osebe po prvem odstavku 172. člena KZ-1, ni izpolnjen formalni pogoj za nadomestitev obsojencu izrečene kazni zapora s predlaganim načinom prestajanja kazni. Predlogu za vse v 86. členu KZ-1 opredeljene načine alternativnega prestajanja kazni zapora je mogoče ugoditi le v primeru, če je obsojencu izrečena kazen zapora in če ni bil obsojen za kaznivo dejanje zoper spolno nedotakljivost. Glede na to, da je bila obsojencu izrečena kazen zapora za kaznivo dejanje spolne zlorabe slabotne osebe po prvem odstavku 172. člena KZ-1, ni izpolnjen navedeni formalni (objektivni) zakonski pogoj in so zato razlogi napadenega sklepa, navedeni v točkah 7 in 8 obrazložitve sklepa, pravilni in povsem razumljivi.

6. Pritrditi ni pritožbi tudi tedaj, ko zatrjuje, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker ni upoštevalo, da je obsojenec prvič obsojen, da nima namena nadaljevati s kaznivimi dejanji, da mora skrbeti za otroka v starosti pet mesecev in za ženo, ki je brez dohodkov in ki nima urejenega stalnega bivanja v Republiki Sloveniji, da ima obsojenec urejeno zaposlitev in da bi s predlaganim načinom izvršitve kazni zapora bili doseženi vsi nameni kaznovanja.

7. Ob dejstvu, da je bila obdolžencu izrečena kazen zapora za kaznivo dejanje zoper spolno nedotakljivost, zaradi česar glede na določbo četrtega odstavka 86. člena KZ-1, te kazni ni mogoče izvršiti na nobenega od v 86. členu KZ-1 navedenih alternativnih načinov izvršitve kazni zapora, je pritožbeno zatrjevanje o zmotni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja neutemeljeno. Sodišče prve stopnje se zaradi tega, ker niso podani objektivni pogoji za vsebinsko presojo obsojenčevih predlogov, v to presojo utemeljeno ni spuščalo.

8. Po obrazloženem je sodišče prve stopnje z napadenim sklepom o prošnjah obsojenca pravilno odločilo. Razlogi napadenega sklepa, navedeni v točki 1, ki temeljijo na drugem odstavku 129.a člena ZKP, sicer niso pravilni, glede na to, da rok za vložitev predloga za alternativno izvršitev kazni zapora iz drugega odstavka 129.a člena ZKP, na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje, velja le v primeru vložitve predloga pred nastopom kazni, ne pa v primeru, ko je obsojenec kazen zapora že nastopil, kot je to v obravnavani zadevi, kar je razvidno iz obsojenčevega pisnega predloga, kjer navaja, da se nahaja v ZPKZ Maribor, vendar je glede na to, da ni izpolnjen objektivni pogoj za predlagani način izvršitve kazni zapora, sodišče prve stopnje tudi glede predloga za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist pravilno odločilo, ko je ta predlog zavrglo.

9. Po obrazloženem je pritožbeno sodišče o pritožbi obsojenca odločilo, kot je razvidno iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).

10. Izrek o oprostitvi plačila sodne takse temelji na določbah prvega odstavka 98. člena in četrtega odstavka 95. člena ZKP ter je posledica dejstva, da se obsojenec nahaja na prestajanju zaporne kazni in nima sredstev, s katerimi bi zmogel plačilo sodne takse.