Jedro

Pri oceni izgubljenega dobička se upošteva dobiček, ki bi ga bilo utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari ali glede na posebne okoliščine, ki pa ga zaradi oškodovalčevega dejanja ali opustitve ni bilo mogoče doseči. Izgubljeni dobiček je razlika med tistimi prihodki, ki bi jih oškodovanec ustvaril, če škodnega dogodka ne bi bilo, in tistimi odhodki, ki bi v zvezi s temi prihodki nastali. Trditveno in dokazno breme tako glede prihodkov, odhodkov kot tudi obstoja posebnih okoliščin je na tožeči stranki.

Izgubljenega dobička se ne enači s pojmom izgubljenega prihodka ter se ga razlaga kot prihodke, ki bi jih tožeča stranka dosegla ob normalnem teku stvari, če škodnega dogodka ne bi bilo, zmanjšane za odhodke oziroma stroške, ki bi ji nastali v zvezi s temi prihodki, pri čemer v obseg stroškov, ki se odštejejo od prihodkov spadajo le variabilni stroški poslovanja tožeče stranke, ne pa tudi fiksni.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v I. točki izreka zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo v višini 817.000,00 EUR in na povrnitev pravdnih stroškov postopka, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v II. točki izreka pa ji je naložilo, da plača toženi stranki stroške pravdnega postopka v višini 11.454,95 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se je pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka in predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodi v celoti skupaj s stroški, podrejeno pa, da zadevo vrne v ponovno sojenje na prvo stopnjo. Priglasila je tudi stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki je nanjo pravočasno odgovorila in predlagala, da jo višje sodišče v celoti zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je neutemeljena.

5. Za obstoj odškodninske odgovornosti morajo biti izpolnjeni štirje elementi: protipravno ravnanje, odgovornost za nastalo škodo, pravno priznana škoda in vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in nastalo škodo. Kadar ni podan eden izmed elementov, je zahtevek neutemeljen. Tožeča stranka mora zatrjevati vse elemente in če ji to ne uspe, je toženi zahtevek nesklepčen ter ga je potrebno zavrniti.

6. Iz pritožbe izhaja, da se pritožnica pritožuje glede tega, da ji je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo odškodnino za škodo v obliki izgubljenega dobička.

7. Določba tretjega odstavka 168. člena Obligacijskega zakonika (OZ) določa, da se pri oceni izgubljenega dobička upošteva dobiček, ki bi ga bilo utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari ali glede na posebne okoliščine, ki pa ga zaradi oškodovalčevega dejanja ali opustitve ni bilo mogoče doseči. Sodna praksa je pri ugotavljanju izgubljenega dobička jasna(1). Najprej je potrebno ugotoviti obseg poslovanja (poslov), ki bi ga oškodovanec dosegel, če škodnega dogodka ne bi bilo. Izgubljeni dobiček je razlika med tistimi prihodki, ki bi jih oškodovanec ustvaril, če škodnega dogodka ne bi bilo, in tistimi odhodki, ki bi v zvezi s temi prihodki nastali. Trditveno in dokazno breme tako glede prihodkov, odhodkov kot tudi obstoja posebnih okoliščin je na tožeči stranki. Sodna praksa(2) je zavzela stališče, da se v primeru, ko se je tožeča stranka že pred škodnim dogodkom ukvarjala z enako dejavnostjo, obseg izgubljenega dobička ugotavlja na podlagi podatkov o preteklem poslovanju.

8. Višje sodišče se v celoti strinja z razlogi sodišča prve stopnje glede nesklepčnosti zahtevka tožeče stranke glede višine škode. Nastalo škodo je potrebno zatrjevati tako, da je mogoč sodni preizkus glede tega, ali je sploh nastala in če da, v kakšni višini je nastala. Tožnici to ni uspelo. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev materialno pravno pravilno utemeljilo na podlagi določb 3. odstavka 168. člena OZ ter stališčih pravne teorije in sodne prakse. Izgubljenega dobička se ne enači s pojmom izgubljenega prihodka ter se ga razlaga kot prihodke, ki bi jih tožeča stranka dosegla ob normalnem teku stvari, če škodnega dogodka ne bi bilo, zmanjšane za odhodke oziroma stroške, ki bi ji nastali v zvezi s temi prihodki, pri čemer v obseg stroškov, ki se odštejejo od prihodkov spadajo le variabilni stroški poslovanja tožeče stranke, ne pa tudi fiksni.(3)

9. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da se strinja z razlogi sodišča prve stopnje glede razlikovanja med izgubljenim prihodkom in izgubljenim dobičkom ter da je tekom celotnega postopka zatrjevala izgubljeni dobiček. Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje in kot izhaja iz spisa, to ne drži. Tožeča stranka je tekom postopka namreč navajala, da njen izgubljeni dobiček predstavlja neto razlika v ceni (ki jo nepravilno poimenuje tudi dobiček) med kupljenim blagom pri toženi stranki in ceni prodaje blaga kupcem tožeče stranke, ni pa podala nobenih konkretnih trditev glede fiksnih in variabilnih stroškov poslovanja (šele v pritožbi pavšalno brez konkretnih izračunov omenja stroške nakupa, uvoza, skladiščenja in prodaje končnim kupcem). Iz spisa izhaja, da je tožeča stranka v vlogi z dne 1. 12. 2011 le pavšalno navedla, da bo škoda dokazana kot razlika v ceni (dobiček), z upoštevanjem odbitkov vseh stroškov, ki pa jih nikoli ni navedla po vrsti niti specificirala po višini.

10. Tožeča stranka je bila s strani tožene stranke v odgovoru na tožbo in pripravljalnih vlogah opozorjena, da njen predpravdno angažirani izvedenec v svojem mnenju pri izračunu nastale škode ni upošteval konkretnih fiksnih in variabilnih stroškov poslovanja. Njene navedbe glede zatrjevane škode so bile po mnenju toženke presplošne. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnica ni podala ustrezne trditvene podlage glede višine škode, česar z izvedbo dokazov (npr. z izvedencem ekonomske stroke) ne more nadomestiti, saj bi šlo za nedovoljen informativni dokaz. Pritožnica tako ne more uspeti z vztrajanjem pri tem, da bo izvedenec izračunal škodo ter da je sama ni mogla (konkretneje) navesti in predložiti zaradi izjemno velike količine dokumentacije, s katero razpolaga.

11. Kor že rečeno bi bilo dokazovanje z izvedencem nedovoljeno, saj bi se s tem izvajal informativni dokaz, ki ne more in ne sme nadomestiti trditvene podlage, ki je ni pravočasno zagotovila tožeča stranka sama. Pritožnici bi morala biti osnovna dejstva o okvirnih stroških njenega poslovanja znana, (iz npr. osnovnih bilanc podjetja ipd.) in so se tako nahajala znotraj njenega zaznavnega polja, prav tako pa je bila že s strani tožene stranke korektno opozorjena na dolžnost njihove navedbe.(4)

12. Določba prvega odstavka 337. člena ZPP določa, da stranka v pritožbi ne sme navajati novih dejstev, če bi jih lahko do prvega naroka za glavno obravnavo, če obenem ne izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogla pravočasno navesti. Tako se kot prepozne (in ponovno pavšalne) izkažejo pritožbene navedbe, da bi pritožnica z odbitjem vseh stroškov v letu 2005 ustvarila razliko v ceni (dobiček) v znesku 577.314,00 EUR. Glede trditve, da je rabat v višini 40.000,00 EUR čisti dobiček, ker ni stroškov, pa gre v delu glede stroškov za prepozno navedbo, za katero ni pojasnila, zakaj je do prvega naroka ni mogla podati in jo prvič navaja šele v pritožbi.

13. Glede na to, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ni pravilno zatrjevan eden izmed nujnih elementov za utemeljen odškodninski zahtevek, to je višina pravno priznane škode, ni bilo potrebe po tem, da bi ugotavljalo, ali je bil odstop tožene stranke od pogodbe o prodaji in distribuciji blaga dopusten ali ne (protipraven). Ker je bila odločitev sodišča prve stopnje glede nesklepčnosti tožbenega zahtevka tožeče stranke pravilna, se je pritožbeno sodišče skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP opredelilo le do navedb pritožnice, ki so odločilnega pomena.

14. Sodišče je glede na navedeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj pritožbeni razlogi niso podani, niti ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (353.čl. ZPP).

15. Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje pritožbene stroške (1. odst. 165. čl. v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP). Pritožbeno sodišče ocenjuje, da odgovor na pritožbo ni bistveno pripomogel k odločitvi v zadevi, zato stroški odgovora na pritožbo niso stroški, ki bi bili za pravdo potrebni (prvi odstavek 155. čl. ZPP). V odgovoru na pritožbo pritožnica namreč ni podala nobenih pomembnih dejstev in naziranj, s katerimi se pritožbeno sodišče ne bi seznanilo že iz podatkov spisa ter s katerimi bi pripomogla k rešitvi pritožbe.

(1) Primerjaj Sodba VSRS II Ips 107/2011, III Ips 111/2011. (2) Sodba VSRS II Ips 102/2011, II Ips 300/2006. (3) Obligacijsko pravo splošni del. Plavšak, Juhart, Vrenčur. GV Založba, Ljubljana 2009. Str. 622-627; VSL sodba II Cp 1672/2014. (4) Glej VSRS sodba in sklep VIII Ips 125/2013 z dne 10. 2. 2014.