Jedro

Iz določb 12., 14. in 18. člena ZNNZ po mnenju sodišča izhaja, da pravne narave izvzetja stanovanj iz nacionalizacije ni mogoče enačiti s pravno naravo izvzetja poslovnih prostorov iz nacionalizacije. Izvzetje poslovnega prostora na podlagi 14. člena ZNNZ ne predstavlja dokončnega izvzetja dela podržavljene zgradbe iz nacionalizacije, temveč le začasno zadržanje lastninske pravice prejšnjega (so)lastnika poslovnega prostora zaradi opravljanja dovoljene poslovne dejavnosti, za razliko od izvzetja stanovanja, ki predstavlja ohranitev lastninske pravice dotedanjega lastnika oziroma pridobitev (trajne) lastninske pravice na stanovanju kot neke vrste transformacijo bivše (podržavljene) solastninske pravice na zgradbi v lastninsko pravico na delu zgradbe (primerjaj 1., 3. in 5. odstavek 18. člena cit. zakona). Ni mogoče z vidika določb ZDen enako kot izvzeta stanovanja obravnavati tudi izvzete poslovne prostore, saj je bil lastninskopravni položaj upravičenca v primeru poslovnih prostorov drugačen kot lastninskopravni položaj upravičenca v primeru stanovanja. Glede na določbe 14. člena je namreč lastninska pravica na izvzetem poslovnem prostoru prekarialna, saj je lahko kadarkoli prenehala (ne samo po volji lastnika - na primer z odvzemom dovoljenja za opravljanje dejavnosti). V primeru, ko je bila ta pravica po izvzetju poslovnih prostorov "lastniku" teh prostorov ponovno odvzeta na podlagi 4. odstavka 14. člena ZNNZ, torej ni mogoče šteti, da gre za novo podržavljenje, ampak za posledico prvega podržavljenja (torej ex lege podržavljenja po ZNNZ), kar pa v bistvu pomeni, da je glede denacionalizacije poslovnega prostora, ki je bil "vrnjen" v družbeno lastnino na podlagi navedene zakonske določbe, treba odločati po enakih pravilih kot glede denacionalizacije tistih delov podržavljenega objekta, ki iz nacionalizacije sploh niso bili izvzeti.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za kulturo z dne 16. 3. 2001, odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano delno odločbo je tožena stranka med drugim odločila, da se pri nepremičnini, ki je vknjižena kot družbena lastnina z imetnikom pravice uporabe AAA, vrne upravičenki A.A. v last in posest podržavljena nepremičnina, ki v naravi predstavlja poslovna prostora v pritličju in kleti v izmeri 188 m2 v hiši B. 20 v A., stoječi na parc. št. 204, vl. št. 211 k.o. ..., ter da je zavezanec za vrnitev nepremičnine AAA, kateremu je dolžna upravičenka izplačati odškodnino iz naslova bistveno povečane vrednosti poslovnih prostorov v višini 225.000 DEM pod pogoji, določenimi v izreku odločbe, odločila pa je tudi, da se zahtevi dr. B.B. in C.C. za vrnitev navedenih poslovnih prostorov po deležih, ki so bili določeni pred podržavljenjem, zavrneta.

Svojo odločitev je tožena stranka utemeljila z dejanskimi in pravnimi razlogi glede pravočasnosti vloženih zahtev za vrnitev spornih poslovnih prostorov oziroma drugih podržavljenih delov navedene hiše ter glede stvarne pristojnosti tožene stranke. V nadaljevanju obrazložitve odločbe tožena stranka navaja, da je bil celotni vložek št. 211 k.o. ... pred podržavljenjem solastnina A.A. do 35/ 60-tin, dr. BB do 3/10-tin ali 18/60-tin in CC do 7/60-tin, ter da so bile nepremičnine iz tega vložka podržavljene na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (v nadaljevanju: ZNNZ, Uradni list FLRJ, št. 52/58) in da je pravni temelj pravice do vrnitve s tem podan v 9. točki 1. odstavka 3. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen, Uradni list RS, št. 24/91-I, 56/92-odl. US RS, 13/93-odl. US RS, 31/93, 24/95-odl. US RS, 20/97-odl. US RS, 23/97-odl. US RS, 65/98 in 76/98-odl. US RS, 66/00, 66/00-obv.razl. in 11/01-odl. US RS in 54-I/02-odl. US RS). Dalje tožena stranka ugotavlja, da je upravičenka dr. BB iz nacionalizacije izvzela v navedeni hiši sobo s kuhinjo v 2. nadstropju, sobo s pomožnim prostorom v 2. nadstropju, sobo z zasilno kuhinjo v 3. nadstropju in sobo v 3. nadstropju, upravičenka CC pa dvosobno stanovanje v 2. nadstropju in enosobno stanovanje v 2. nadstropju. A.A. pa je iz nacionalizacije izvzela petsobno stanovanje s kabinetom v 1. nadstropju in poslovni prostor v pritličju (sedaj gostilna V.). Tožena stranka meni, da iz listin, ki so v upravnih spisih, izhaja, da je le A.A. upravičenka do vrnitve spornih poslovnih prostorov. Poslovna prostora sta bila namreč izločena iz nacionalizacije v korist A.A. z odločbo Komisije za nacionalizacijo pri Občinskem ljudskem odboru A. z dne 6. 1. 1961, ki je bila izvedena v zemljiškoknjižnem vložku št. 211 k.o. ... z vknjižbo, da je lastnica obeh poslovnih prostorov A.A. in da je odtujitev poslovnih prostorov prepovedana, kakor je bilo po ugotovitvi tožene stranke skladno s 5. členom ZNNZ odločeno v navedeni nacionalizacijski odločbi. Kasneje sta bila po ugotovitvah izpodbijane odločbe sporna poslovna prostora A.A. ponovno podržavljena z odločbo Skupščine občine A., Oddelka za finance z dne 15. 10. 1963, po kateri sta prešla v upravo Občine A. Le-ta ju je s kupoprodajno pogodbo z dne 18. 1. 1966 prenesla na novega imetnika pravice uporabe AAA. Ker je bila v času tega (drugega) podržavljenja lastnica spornih poslovnih prostorov A.A., in sta ji bila podržavljena na podlagi 9. točke 1. odstavka 3. člena ZDen, je po mnenju tožene stranke A.A. upravičenka do njune vrnitve. Odločitev glede obveznosti poplačila odškodnine tožena stranka utemeljuje s poravnavo, ki sta jo zavezanec in upravičenka sklenila 21. 5. 1996 in delno spremenila 22. 3. 2001. Zavrnilnega dela izpodbijane odločbe tožena stranka izrecno ne obrazlaga.

Tožnik v tožbi uveljavlja, da je izpodbijana delna odločba nezakonita, ker je tožena stranka dejansko odločila o vprašanju, ki ne more biti predmet odločanja v upravnem postopku. To stališče utemeljuje z ugotovitvijo, da je bila celotna nepremičnina iz vl. št. 211 k.o. ... z odločbo Komisije za nacionalizacijo OLO A. z dne 14. 10. 1959, podržavljena vsem trem solastnicam, in na podlagi te odločbe nepremičnina v celoti vknjižena kot družbena lastnina v upravi Občine A. Kasnejše upravne odločbe o izvzemanju delov nepremičnine iz nacionalizacije niso mogle in ne morejo predstavljati določitve deležev solastnic na nepremičnini v naravi. Določitev deležev v naravi je možna le sporazumno med solastniki oziroma v nepravdnem sodnem postopku. Zgolj dejstvo, da je A.A. v času nacionalizacije "obratovala" gostilno v sicer solastnem spornem poslovnem prostoru, A.A. ne upravičuje, da v postopku denacionalizacije pridobi izključno lastnino na tem poslovnem prostoru, ne glede na to, da se v odločbi z dne 15. 10. 1963, ugotavlja, da je sporni poslovni prostor (gostilna V) prešel kot nacionaliziran v družbeno lastnino od A.A. Po mnenju tožnika je namreč A.A. s prenehanjem gostinske dejavnosti izgubila upravičenje do izvzetja poslovnih prostorov od denacionalizacije, saj iz navedene odločbe izhaja, da se izrecno ugotavlja brezpredmetnost 2. točke odločbe z dne 6. 1. 1961, kar pa pomeni, da se je upravni postopek glede spornega poslovnega prostora vrnil v stanje pred izdajo odločbe o izvzetju, torej v stanje, kakršno je bilo ob nacionalizaciji stavbe. Iz tega razloga tožnik meni, da je tudi glede poslovnih prostorov treba ob denacionalizaciji vzpostaviti solastninsko stanje, kakršno je bilo ob podržavljenju. Dalje navaja, da bi imela na podlagi izpodbijane odločbe sicer A.A. skupaj z že izvzetimi stanovanjskimi prostori v lasti bistveno več, kot je znašal njen solastninski delež na podržavljeni nepremičnini, kar je nedopustno, saj bi ob upoštevanju dejanske izmere poslovnih prostorov (cca 215 m2) ter površine izvzetega stanovanja pridobila v naravi v last cca 400 m2, torej najmanj polovico površine nepremičnine, vrednostno pa še bistveno večji delež, kajti vrednost poslovnih prostorov je dejansko skoraj enaka vrednosti vse preostale nepremičnine. Takšen način vračanja ni v skladu z namenom ZDen, saj v bistvu pomeni odločanje v zadevi iz sodne pristojnosti, s čemer so bila kršena pravila upravnega postopka, le-ta pa so bila kršena tudi s tem, da tožnik ni bil vabljen na narok z dne 22. 3. 2001, na katerem je bila sklenjena v izpodbijani odločbi upoštevana poravnava. Po vsem navedenem tožnik predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravne spise.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije je v tem sporu pravočasno prijavilo svojo udeležbo kot zastopnik javnega interesa.

Prizadeta stranka A.A. na tožbo ni odgovorila, prosila pa je za pospešitev postopka. Tožba je utemeljena. Ključno vprašanje, glede katerega zastopata v tem upravnem sporu tožnik in tožena stranka različno stališče, je vprašanje, ali je treba odločbo z dne 6. 1. 1961, s katero je postala lastnica spornih poslovnih prostorov A.A., obravnavati v pravnem pogledu enako kot odločbe nacionalizacijskih organov, s katerimi so bila iz nacionalizacije nepremičnine vl. št. 211 k.o. A. izvzeta stanovanja v korist posamezne od treh solastnic te nepremičnine. Tožena stranka očitno meni, da je izvzetje poslovnih prostorov po pravnih učinkih enako kot izvzetje stanovanj, saj šteje odločbo z dne 15. 10. 1963, s katero sta poslovna prostora ponovno prešla v družbeno lastnino, za akt, s katerim sta bila poslovna prostora podržavljena samo A.A., in ta akt šteje kot podlago za odločitev o tem, da je upravičenka za denacionalizacijo poslovnih prostorov samo A.A., ne pa tudi ostali dve nekdanji solastnici (tudi) teh poslovnih prostorov. Tožnik na drugi strani meni, da gre ob takšnem pravnem naziranju v bistvu za predrugačenje razmerij med solastniškimi deleži v naravi, kar je predmet sodnega odločanja, po vsebinski strani pa za napačno pojmovanje pomena navedene druge nacionalizacijske odločbe, saj ta po njegovem predstavlja v bistvu le neke vrste akt o delni vrnitvi lastninskega stanja v stanje, ki je nastalo s prvo odločbo po nacionalizaciji. Iz določb 12., 14. in 18. člena ZNNZ po mnenju sodišča izhaja, da pravne narave izvzetja stanovanj iz nacionalizacije ni mogoče enačiti s pravno naravo izvzetja poslovnih prostorov iz nacionalizacije.

Glede izvzetja stanovanj iz nacionalizacije namreč ZNNZ določa samo materialne pogoje za izvzetje, glede nadaljnje usode lastnine, ki so jo z izvzetjem prejšnji lastniki obdržali na stanovanju oziroma (v primeru 18. člena) prejšnji solastniki pridobili na izvzetem stanovanju kot posameznem delu stavbe (glej 67. člen ZNNZ), pa zakon ne določa nobenih časovnih ali vsebinskih omejitev. Nasprotno pa ZNNZ v 14. členu izvzetje poslovnih prostorov pogojuje z dovoljeno dejavnostjo lastnika poslovnega prostora ter s tem, da izvzetega poslovnega prostora lastnik ne more odtujiti, dalje pa tudi s tem, da po prenehanju poslovne dejavnosti lastnika (oziroma njegovih zakonitih dedičev, kar je ta za primer irelevantno) postane družbena lastnina. Izvzetje poslovnega prostora na podlagi 14. člena ZNNZ torej ne predstavlja dokončnega izvzetja dela podržavljene zgradbe iz nacionalizacije, temveč le začasno zadržanje lastninske pravice prejšnjega (so)lastnika poslovnega prostora zaradi opravljanja dovoljene poslovne dejavnosti, za razliko od izvzetja stanovanja, ki predstavlja ohranitev lastninske pravice dotedanjega lastnika oziroma pridobitev (trajne) lastninske pravice na stanovanju kot neke vrste transformacijo bivše (podržavljene) solastninske pravice na zgradbi v lastninsko pravico na delu zgradbe (primerjaj 1., 3. in 5. odstavek 18. člena cit. zakona). Izvzetje stanovanja po določbah ZNNZ namreč z vidika določb ZDen po obstoječi sodni praksi pomeni, da v obsegu izvzetega dela zgradbe do nacionalizacije zgradbe sploh ni prišlo. Ni pa mogoče z vidika določb ZDen enako kot izvzeta stanovanja obravnavati tudi izvzete poslovne prostore, saj je bil lastninskopravni položaj upravičenca v primeru poslovnih prostorov drugačen kot lastninskopravni položaj upravičenca v primeru stanovanja. Glede na določbe 14. člena je namreč lastninska pravica na izvzetem poslovnem prostoru prekarialna, saj je lahko kadarkoli prenehala (ne samo po volji lastnika - na primer z odvzemom dovoljenja za opravljanje dejavnosti). V primeru, ko je bila ta pravica po izvzetju poslovnih prostorov "lastniku" teh prostorov ponovno odvzeta na podlagi 4. odstavka 14. člena ZNNZ, torej ni mogoče šteti, da gre za novo podržavljenje (iz česar bi v spornem primeru izhajalo to, kar je glede upravičenca za denacionalizacijo odločila tožena stranka), ampak za posledico prvega podržavljenja (torej ex lege podržavljenja po ZNNZ), kar pa v bistvu pomeni, da je glede denacionalizacije poslovnega prostora, ki je bil "vrnjen" v družbeno lastnino na podlagi navedene zakonske določbe, treba odločati po enakih pravilih kot glede denacionalizacije tistih delov podržavljenega objekta, ki iz nacionalizacije sploh niso bili izvzeti. Da je bila "vrnitev" izvzetih poslovnih prostorov v družbeno lastnino obravnavana kot vzpostavitev stanja, kakršno je oziroma bi bilo, če do izvzetja ne bi prišlo, je razvidno tudi iz izreka odločbe Oddelka za finance SO A. z dne 15. 10. 1963. Drugi odstavek izreka se namreč glasi: "Ugotavlja se, da je s to odločbo postala brezpredmetna druga točka izreka odločbe Komisije za nacionalizacijo pri OBLO A. z dne 6. 1. 1961", kar po mnenju sodišča pomeni, da je bila s tem II. točka izreka odločbe z dne 6. 1. 1961 razveljavljena. Razveljavitve odločbe o izvzetju poslovnih prostorov, do katere je prišlo zato, ker pogoj za izvzetje ni več obstajal, po presoji sodišča v spornem primeru tudi iz tega razloga ni mogoče šteti za novo podržavljenje spornih poslovnih prostorov.

Iz navedenega sledi, da je tožena stranka v izpodbijani odločbi materialno pravo uporabila nepravilno, zaradi česar je odločba nezakonita in jo je bilo treba odpraviti na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) ter zadevo vrniti toženi stranki v ponovni postopek.