Jedro

Če je bil ukrep urbanističnega inšpektorja uporabljen po več letih (21) od pričetka gradnje in že po tem, ko so bila gradbena dela končana, je ukrep ustavitve gradbenih del morda odveč, je pa na mestu ukrep, ki nalaga investitorju, da v določenem roku zahteva izdajo spremenjenega lokacijskega dovoljenja. Zakon ne določa, da bi bilo stanje sanirano oz. legalizirano, če je inšpekcijski organ šele kasneje ugotovil, da je neka zgradba zgrajena v nasprotju z lokacijskim dovoljenjem.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 566/97-13 z dne 15.3.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 14.2.1997. S to odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovi pritožbi zoper odločbo inšpektorja Urbanistične inšpekcije Oddelka za prostor Občine G. z dne 12.10.1994 in sklep istega inšpektorja z dne 17.11.1994, ki je bil izdan v isti inšpekcijski zadevi. Z navedenima odločbo in sklepom je inšpektor ustavil gradnjo stanovanjskega objekta, stoječega na zemljišču s parc. št. 64 in 65 k.o. G. naselje, dokler tožnik ne pridobi spremenjeno lokacijsko dovoljenje (1. točka izreka); tožnik kot investitor mora v roku enega meseca po prejemu odločbe zaprositi za lokacijsko dovoljenje (2. točka izreka), pritožba pa ne zadrži izvršitve odrejenega ukrepa (3. točka izreka).

Sodišče prve stopnje se v izpodbijani sodbi strinja s stališčem tožene stranke, da gre v obravnavanem primeru za ukrep urbanističnega inšpektorja po 75. členu Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86, 43/89 in RS, št. 26/90 in 18/93, v nadaljevanju ZUN), ki je glede na podatke spisa utemeljeno izrekel ukrep, saj je tožnik v nasprotju z lokacijskim dovoljenjem zgradil hišo z večjo tlorisno izmero in štirimi etažami, namesto visokopritlično enostanovanjsko hišo. Zato ne gre za neznatna odstopanja v primerjavi z dovoljenimi gabariti v lokacijskem dovoljenju. Glede na to, da ZUN ne omejuje izrekanja inšpekcijskih ukrepov na čas gradnje objektov, je sodišče zavrnilo tudi tožnikov ugovor, da je bil inšpekcijski ukrep izrečen po 24 letih od izgradnje objekta. Taki ukrepi so dovoljeni, če so skladni s tedaj veljavnimi urbanističnimi predpisi. Tudi Zakon o urbanističnem planiranju (Uradni list SRS, št. 16/67 in 27/72), ki je veljal v času izdaje lokacijskega dovoljenja, v 4. odstavku 41. člena (pravilno: v 41.b členu) določa, da lahko pristojni urbanistični inšpektor izreče ukrep odprave ugotovljenih pomanjkljivosti, če ugotovi, da se gradbena dela izvajajo v nasprotju s pogoji, določenimi v lokacijskem dovoljenju. Vsebino te določbe pa je povzel 1. odstavek 75. člena ZUN, ki je veljal v času izreka ukrepa.

Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in odpravi izpodbijano odločbo tožene stranke oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Ugovarja, da objekt, na katerega se nanaša inšpekcijski ukrep, ne gradi, pač pa je gradnjo končal že leta 1973. O tem ugovoru ni bilo niti v upravnem niti v sodnem postopku rečenega ničesar. Tlorisne izmere odstopajo le za 40 cm, kar je v mejah tolerance. Tudi višinski gabarit je v mejah dovoljenega, saj lokacijsko dovoljenje dovoljuje višino 6 m do kapi, kar je bilo upoštevano, le z razliko, da je tožnik napravil pritlično etažo, etažo prvega nadstropja in etažo neizkoriščenega podstrešja, medtem ko očitane mansarde ni napravil. Vsekakor kapna lega ustreza lokacijskemu dovoljenju. Zato je očitek, da je gradil v nasprotju z lokacijskim dovoljenjem, nepravilen in pomeni napačno uporabo materialnega prava. Sicer pa meni, da inšpekcijska odločba sploh ne bi smela biti izdana. Graditi je končal leta 1973. Tedaj je bil v veljavi Zakon o urbanističnem planiranju (ZUpl) in zato retroaktivna uporaba materialnih predpisov ZUN ni dovoljena. Sicer pa ZUpl ni predvideval vzpostavitve prejšnjega stanja (rušenja), kot to predvideva sedanji zakon. Tudi iz besedila 41. člena ZUpl izhaja, da inšpektor lahko izreka ukrepe, ko se dela izvajajo. Tega ni mogoče razumeti tako, da zakon pooblašča inšpektorja za ukrepanje še 21 let po opravljenem posegu. Inšpekcijskih ukrepov, ki imajo kaznovalni značaj, in predpisov, ki sankcije določajo, nikakor ni mogoče razlagati intenzivno. Opozarja tudi, da ga državni organi neenakopravno obravnavajo in da gre zato za diskriminacijo, ki jo 22. člen Ustave RS ne dovoljuje. Sklicuje se tudi na odločbe Ustavnega sodišča RS, ki je v več primerih ugodilo ustavnim pritožbam zaradi neenakopravnega obravnavanja strank.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi 2. odstavka 85. člena ZUN se inšpekcijski postopki, ki so bili pričeti pred uveljavitvijo tega zakona (22.6.1984), dokončajo po določbah Zakona o urbanističnem planiranju. V obravnavanem primeru se je inšpekcijski postopek začel po uveljavitvi ZUN in se mora zato voditi po tem zakonu (ZUN). Zato je bil ukrep urbanističnega inšpektorja izrečen v skladu z določbo 75. člena ZUN. Iz upravnih spisov namreč izhaja, da je bilo v postopku ugotovljeno, da so bila gradbena dela izvedena v nasprotju s pogoji, določenimi v lokacijskem dovoljenju. Ker so bila gradbena dela na zgradbi že izvedena, je inšpektor izrekel ustavitev nadaljnjih del do pridobitve spremenjenega lokacijskega dovoljenja. Tak ukrep je bil izrečen, ker se že izvedena gradbena dela niso dala uskladiti z veljavnim lokacijskim dovoljenjem.

V odločbi o lokacijskem dovoljenju je bilo med drugim določeno, da se na parcelah, št. 64 in 65 k.o. G. naselje, sme zgraditi visokopritlična stanovanjska hiša, pri čemer je kota pritličja maksimalno 1,5 m nad terenom, kapna lega pa mora biti okoli 6 m iznad terena. Tožnik je nesporno zgradil, poleg pritlične etaže, še stanovanjsko etažo v prvem nadstropju, nad njo pa še betonsko ploščo za podstrešje, kar je tudi po presoji pritožbenega sodišča v nasprotju s pogoji lokacijskega dovoljenja, ne glede na to, koliko centimetrov je večja tlorisna površina objekta. Glede na navedeno pritožbeno sodišče nima razloga dvomiti v pravilnost ugotovitve izpodbijane odločbe, da je tožnik zgradil objekt v nasprotju z lokacijskim dovoljenjem. Zato sta tudi po presoji pritožbenega sodišča odločba tožene stranke, s katero je bila zavrnjena pritožba zoper odločbo in popravni sklep organa prve stopnje, pravilna in zakonita.

Pritožbeno sodišče zavrača tudi pritožbene ugovore, da se inšpekcijska odločba nanaša na že zgrajeni objekt, katerega gradnja je bila zaključena pred več kot 20 leti in da zato ukrep urbanističnega inšpektorja sploh ne bi smel biti izrečen. Izdaja inšpekcijske odločbe ni vezana na rok od začetka gradnje in samo zaradi tega odločba še ni nezakonita, če so inšpekcijski organi za dejansko stanje vedeli že več let oziroma odločbo izdali po več letih od postavitve objekta. Zakon ne določa, da bi bilo stanje sanirano oziroma legalizirano, če je inšpekcijski organ zaznal ali bi lahko ugotovil, da je neka zgradba zgrajena v nasprotju z lokacijskim dovoljenjem, pa ni takoj ukrepal. V tem primeru, če je bil navedeni inšpekcijski ukrep, glede na tožbene in pritožbene navedbe, uporabljen morda res po tem, ko so bila vsa gradbena dela zaključena, je ustavitev gradbenih del sicer lahko odveč, nujen pa je še vedno ukrep, ki investitorju nalaga, da v določenem roku zahteva izdajo spremenjenega lokacijskega dovoljenja. V ZUN namreč ni podlage za ugovor, ki meri na to, da urbanistični inšpektor po končanih gradbenih delih ne bi več smel ukrepati in terjati, da investitor zaprosi za spremembo lokacijskega dovoljenja. Po presoji pritožbenega sodišča se lahko le s spremenjenim lokacijskim dovoljenjem doseže legalizacija izvedenih del, ki jih je izvedel tožnik kot investitor, in pri tem kršil pogoje lokacijskega dovoljenja. Zato tožnik ne more uspeti s pritožbenimi ugovori.

Pritožbeno sodišče zavrača tudi pritožbeni ugovor, da so bile tožniku kršene človekove pravice. Ker tožnik s svojo tožbo ni uspel v upravnem sporu in ker drugim graditeljem, ki domnevno gradijo v nasprotju s predpisi, (še) ni bil izrečen podoben ukrep, zgolj zaradi tega in zaradi narave teh dogodkov po prepričanju pritožbenega sodišča ne morejo biti tudi kršene njegove človekove pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS) v tem postopku.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.