Jedro

Tožena stranka je dolžna odločiti o stroških nudenja BPP sama, na podlagi lastne presoje, pri čemer pa seveda ne more prezreti razlogov in odločitve sodišča v zadevi, v kateri je bila prosilcu dodeljena BPP, in ki se nanašajo na morebitne nepriznane stroške.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Republike Slovenije, Okrožnega sodišča v Celju, Organa za BPP, št. Bpp 695/2006 z dne 24. 3. 2011 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške upravnega spora v višini 350 EUR, povečane za 20% DDV, v roku 15 dni, do tedaj brez obresti, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom v 1. točki izreka odločila, da se odvetniku A.A. priznajo potrebni izdatki in nagrada v višini 2.647,76 EUR, v presežku pa se zahtevek zavrne kot neutemeljen in v 2. točki izreka odločila, da po pravnomočnosti tega sklepa iz 1. točke izreka izplačan iz proračuna RS na odvetnikov transakcijski račun. Odločitev je utemeljila s podatkom, da je bil odvetnik z odločbo istega organa, Bpp 695/2006 z dne 23. 6. 2006, določen za izvajanje brezplačne pravne pomoči (BPP) prosilki B.B., v pravdni zadevi pred Okrožnim sodiščem v Celju opr. št. P 925/2004. Prav tako je bil določen za izvajanje BPP na podlagi odločb Bpp 1410/2009 z dne 15. 10. 2009 in sicer v zadevi Okrožnega sodišče v Celju opr. št. P 769/2007. Obe zadevi sta bili s sklepom sodišča dne 25. 2. 2011 združeni v enotno zadevo, pod št. Bpp 695/2006. Odvetnik je priglasil stroške pravnega svetovanja in zastopanja v pravdni zadevi P 925/2004, po sodbi z dne 8. 1. 2007, v višini 2.474,19 EUR in v pravdni zadevi opr. št. P 769/2007, v višini 3.705 točk povečano za 20% DDV in kilometrino v znesku 17,76 EUR. Tožena stranka je odločitev sprejela ob upoštevanju določbe 46. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), po kateri je pristojni organ za BPP pri odmeri stroškov vezan na odločbo sodišča, s katero so bili prisojeni stroški v korist prosilke za dodelitev BPP, zato je v pravdni zadevi P 925/2004 odvetniku priznalo priglašene stroške, ki so bili že odmerjeni v sklepu Okrožnega sodišča v Celju opr. št. P 925/2004 z dne 15. 2. 2007 v višini 589,28 EUR. V pravdni zadevi P 769/2007 pa je sodišče odvetniku v skladu z veljavno Odvetniško tarifo priznalo priglašene stroške v višini 1.100 točk za pripravljalno vlogo z dne 14. 1. 2010, 1100 točk z zastopanje na naroku 1. 2. 2010, 50 točk urnine, 40 točk odsotnosti iz pisarne, 825 točk za pripravljalni spis z dne 9. 2. 2010, 550 točk za zastopanje na naroku 18. 10. 2010, 40 točk odsotnost iz pisarne, skupaj 3705 točk, kar ob vrednosti točke 0,459 EUR znaša 1.700,60 EUR povišano za 20% DDV (340,12 EUR) pa 2.040,27 EUR. Odvetnik je priglasil še kilometrino v višini 17,76 EUR na relaciji Šentjur – Celje in nazaj 2 x 24 km x 0,37 EUR/kilometer. Sodišče je odvetniku tako priznalo skupaj 2.647,76 EUR odvetniških stroškov.

Tožnik odločitvi tožene stranke oporeka. S to tožbo izpodbija sklep z dne 24. 3. 2011 v 1. točki izrek, zaradi zmotne uporabe materialnega prava in napačne ugotovitve dejanskega stanja. Tožniku so bili priznani izdatki in nagrada v višini 2.647,76 EUR, v presežku pa je bil njegov zahtevek zavrnjen kot neutemeljen. Tožeča stranka nasprotuje stališču tožene stranke, ki ga je zavzela v zvezi s priznanjem stroškov, ki so nanašali na pravdo opr. št. P 925/2004 in je oprta na določba 46. člena ZBPP. Tožena stranka je prezrla, da je pravdno sodišče tudi o stroški postopka v zadevi P 925/2004 odločalo na podlagi presoje o tem, kateri stroški so bili za zastopanje utemeljeni in na tej podlagi nato glede na uspeh v pravdi končno določilo sorazmerno višino stroškov. Končni znesek prisojenih stroškov v znesku 589,28 EUR, je bil torej posledica deljenega uspeha v pravdi. Iz tega razloga je po presoji tožnika treba določilo 46. člena ZBPP razumeti drugače. Smisel določila 46. člena ZBPP je v tem, da je Organ za BPP pri odločanju o višini priznanih stroškov in nagrade vezan na presojo utemeljenosti stroškov, ki jo je opravilo sodišče v konkretnem sodnem postopku, da bi se na ta način preprečilo različno priznavanje stroškov in nagrade s strani dveh organov. Tožeča stranka uveljavlja, da je tožnik upravičen do povrnitve stroškov postopka za tisti obseg odvetniških storitev, ki jih je priznalo pravdno sodišče, ta opravila pa je tožnik za prosilko v pravdi opravil in jih je kot takšna tudi že upoštevalo pravdno sodišče v zadevi P 925/2004, torej je upravičen do povrnitve 2.170 točk plus 20% DDV, kar znaša 1.195,24 EUR. Če bi obveljalo napačno stališče tožene stranke, potem izvajalcu do BPP v primeru neuspešnega pravdanja ne bi bilo treba priznati nobene nagrade. Še več, v konkretnem primeru je tožena stranka za zastopanje v ponovljenem postopku pod opr. št. P 769/2007 priznala dejansko izvršene storitve, čeprav je prosilka v pravdi nazadnje popolnoma propadla. Tožnik sodišču predlaga, da izpodbijani sklep v 1. točki spremeni tako, da tožniku prizna potrebne izdatke in nagrado še v višini 605,96 EUR, skupaj torej 3.253,72 EUR in predlaga povrnitev stroškov postopka upravnega spora, podredno pa predlaga, da se izpodbijani sklep odpravi in zadeva vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu upravnemu organu. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka je sodišču poslala spise. Odgovora na tožbo ni poslala.

K 1. točki izreka: Tožba je utemeljena.

Plačilo stroškov odvetniku, ki je izvajal BPP ureja 40. člen ZBPP. Ta določa, da je izvajalec BPP dolžan napotnico po končani opravi storitve pravne pomoči predložiti strokovni službi za BPP, k napotnici, ki jo predloži zaradi obračuna porabljenih stroškov, pa morajo biti priloženi stroškovniki. Organ za BPP odloči o stroških nudenja BPP s sklepom najkasneje v roku 15 dni od prejema popolne napotnice (šesti odstavek 40. člena ZBPP). Naloga organa za BPP torej je, da po prejemu napotnice s priloženimi stroškovniki odloči o stroških nudenja BPP, kar v sporni zadevi pomeni, da tožena stranka odločitve o stroških nudenja BPP ne bi smela vezati na Sklep Okrožnega sodišča v Celju, opr. št. P 925/2004 z dne 15. 2. 25. 7. 2007. Po vpogledu v listine priloženega spisa sodišče namreč ugotavlja, da gre za sklep, s katerim je bil popravljen izrek o stroški postopka iz sodbe P 925/2004 z dne 8. 1. 2007, in v katerem je pravdno sodišče, ob upoštevanju koliko stroškov je treba plačati tožeči stranki direktno in koliko za BPP, upoštevalo še uspeh v tej pravdi. Po presoji sodišča je torej tožena stranka dolžna odločiti o stroških nudenja BPP sama, na podlagi lastne presoje, pri čemer pa seveda tudi po presoji sodišča ne more prezreti razlogov in odločitve sodišča v katerem je bila prosilcu dodeljena BPP, in ki se nanašajo na morebitne nepriznane stroške. V zvezi z navedenim, je torej tožena stranka v sporni zadevi uporabila nepravilno pravno podlago za odločanje o stroških odvetnika, zato je moralo sodišče izpodbijani sklep, na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), odpraviti. Zadevo je vrnilo toženi stranki v postopek ponovnega odločanja, v katerem bo morala sprejeti odločitev ob upoštevanju pravnega mnenja sodišča glede uporabe materialnega prava.

K 2. toči izreka: Sodišče je zahtevku tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka ugodilo v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 in na tej podlagi izdanega Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, ki v drugem odstavku 3. člena določa, da se tožniku, če je bila zadeva rešena na seji in ga je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, priznajo stroški v višini 350,00 EUR povečani za 20% DDV.