Jedro

Za presojo, kateremu spričevalu v Sloveniji ustreza pridobljeno spričevalo, je odločilno mnenje strokovne komisije.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka nostrificirala tožničino spričevalo o zaključnem izpitu za pridobitev naziva strokovni učitelj na šolah s prilagojenim programom, ki ga je tožnici dne 15.10.1987 izdal predsednik Komisije za zaključne izpite v ZR Nemčiji, ter ugotovila, da končano šolanje za pridobitev naziva strokovni učitelj na šolah s prilagojenim programom ustreza dokončani štiriletni srednji šoli z opravljenim zaključnim izpitom v Republiki Sloveniji. Tožena stranka se v obrazložitvi izpodbijane odločbe sklicuje na mnenje komisije, ki jo je z odločbo imenoval minister za šolstvo in šport. Iz navedenega mnenja izhaja, da glede na trajanje izobraževanja za poklic strokovni učitelj v šolah s prilagojenim programom v ZR Nemčiji,pogoje za navedeno izbraževanje in pravice, ki jih daje končano šolanje za ta poklic v ZR Nemčiji, tožničino spričevalo ustreza končani štiriletni šoli z zaključnim izpitom v Republiki Sloveniji. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se tožena stranka sklicuje na listine, ki so bile podlaga za navedeno mnenje. Tožnica v tožbi navaja, da si je v ZR Nemčiji najprej pridobila srednjo strokovno izobrazbo vzgojiteljice, nato pa nadaljevala izobraževanje za strokovnega učitelja na šolah s prilagojenim programom. Pogoj za to šolanje je bil opravljeni zaključni izpit in osemnajstmesečna praksa. V tožbi navaja, da šolanje za strokovnega učitelja na šolah s prilagojenim programom traja 18 mesecev, lahko pa se skrajša na eno leto, tako kot v njenem primeru. Tožnica meni, da bi ji morala biti priznana višja specialna pedagoška izobrazba. Tožnica še navaja, da je bilo pred spremembo zakona leta 1987 v Nemčiji mogoče opravljati dela strokovnega učitelja samostojno, kot jih je opravljala tudi ona. Šele od spremembe zakona leta 1987 dalje se za samostojno delo na šolah s prilagojenim programom zahteva višja strokovna izobrazba, kot jo ima, zato mnenje nemškega deželnega ministrstva za kulturo ni povsem objektivno. Tožnica predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da tožnica sicer ves čas zatrjuje, da v ZR Nemčiji končano šolanje za strokovnega učitelja ustreza višji izobrazbi, kar iz listinskih dokazov, pridobjenih v postopku ne izhaja. Nasprotno iz pojasnila nemškega deželnega ministrstva za kulturo izhaja, da je izobrazba za strokovnega učitelja na šolah s prilagojenim programom, izobraževanje izven visoke šole. Iz pojasnila navedenega ministrstva tudi ne izhaja da bi se leta 1987 spremenili predpisi glede pravic, ki jih daje tožničina izobrazba. Tožena stranka v odgovoru na tožbo, enako kot v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja listinske dokaze, ki jih je presodila komisija ter povzema ugotovitve komisije in predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je tožena stranka z izpodbijano odločbo nostrificirala tožničino, v ZR Nemčiji izdano spričevalo o zaključnem izpitu za pridobitev naziva strokovni učitelj na šolah s prilagojenim programom ter ugotovila, da navedeno spričevalo ustreza spričevalu štiri letne srednje šole z opravljenim zaključnim izpitom v Sloveniji. Pravna podlaga za odločanje je zakon o nostrifikaciji v tujini prodobljenih šolskih spričeval (Uradni list SRS, št. 42/72 - ZNS). Po določbi 8. člena navedenega zakona se pri odločanju o nostrifikaciji v tujini pridobljenega spričevala upoštevajo naslednje okoliščine: sistem šolanja v državi, v kateri je bilo spričevalo pridobljeno, predmetnik oziroma učni načrt in program šole, na kateri je spričevalo pridobljeno, pogoji za sprejem v šolo, trajanje šolanja, pravice, ki jih daje spričevalo v državi, v kateri je bilo pridobljeno ter druge okoliščine, ki so pomembne za nostrifikacijo. Tožena stranka je zaradi ugotovitve navedenih okoliščin pribavila naslednje listine: pisno pojasnilo ministrstva za kulturo izobraževanju za pridobitev naziva strokovni učitelj na šolah s prilagojenim programom, opis dejavnosti strokovnega učitelja Mestne šole za duševno prizadete I. dokumentacijo o sistemu izobraževanja v Nemčiji in o izobraževanju za pridobitev naziva strokovni učitelj na šolah s prilagojenim programom ter listine, ki dokazujejo tožničino v Nemčiji pridobljeno izobrazbo.

Tožnica je bila z navedenimi listinami seznanjena in v postopku, ko je bila zaslišana, ni imela pripomb na dejstva, ki iz teh listin izhajajo. Tožnica je le zatrjevala, da si je z izobraževanjem za strokovnega učitelja v ZR Nemčiji pridobila višjo izobrazbo, kar utemeljuje s tem, da je poklic strokovni učitelj na šolah s prilagojenim programom enakovreden uradniški službi, kar izhaja iz pojasnila nemškega ministrstva za kulturo. V zvezi z navedenim ugovorom je tožena stranka zato, da bi ugotovila, kateremu spričevalu v Sloveniji ustreza tožničino spričevalo, imenovala strokovno komisijo, ki se po določbi 6. člena zakona o nostrifikaciji v tujini pridobljenih šolskih spričeval imenuje, če šolanja v tujini ni mogoče primerjati s šolanjem v Sloveniji. S sestavo komisije je bila tožnica seznanjena in nanjo ni imela pripomb.

Iz mnenja strokovne komisije, ki je razpolagala z vsemi v postopku pridobljenimi listinami izhaja, da glede na trajanje tožničinega izobraževanja za strokovnega učitelja - 1 leto in pogoje za izbraževanje - dvoletna vzgojiteljska šola brez opravljene mature, ter pravice, ki jih daje sporno spričevalo v Nemčiji, nostrificirano spričevalo ustreza spričevalu štiri letne srednje šole z opravljenim zaključnim izpitom v Sloveniji. Navedeno strokovno mnenje je podprto z dokazi v spisu in tudi sicer ga tožnica ne izpodbija s konkretnimi ugovori. Zato je po oceni sodišča tožena stranka v tem strokovnem mnenju in priloženih listinah imela dovolj zanesljivo podlago za sprejeto odločitev.

V zvezi z ugovorom tožnice, da je bilo pred spremembo zakona v letu 1987 v Nemčiji mogoče samostojno opravljati delo strokovnega učitelja in se šele od spremembe zakona zahteva za samostojno delo eno stopnjo višja izobrazba, kot jo ima tožnica, zaradi česar pojasnilo nemškega deželnega ministrstva za kulturo ni povsem objektivno, sodišče pripominja, da se je navedeno pojasnilo moglo nanašati le na čas, v katerem je bilo dano, ob upoštevanju veljavnih predpisov, zato je tožničin ugovor brezpredmeten.

Glede na navedeno je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena zaradi česar je moralo sodišče tožbo zavrniti na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).