Jedro

Pri opisanem stanju stvari je šlo torej za procesni položaj iz drugega odstavka 32. člena ZKP, ki določa pristojnost v primeru vzajemne storitve kaznivih dejanj med obdolžencem in oškodovancem. V takšnih primerih je po petem odstavku 32. člena ZKP izvedba enotnega postopka pravilo, izjema pa je določena v primerih, ko bi enotna izvedba postopka oteževala uspešno izvedbo kazenskega postopka, če bi bilo to nesmotrno ali v nasprotju z drugimi tehtnimi razlogi, med katere sodi tudi različna faza, v kateri se nahajajo posamezni postopki.

Izrek

I.Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II.Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A.

1.Okrajno sodišče na Ptuju je z uvodoma navedeno sodbo obsojenega A. A. spoznalo za krivega storitve dveh kaznivih dejanj grožnje po prvem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo za kaznivo dejanje pod prvo alinejo izreka kazen dva meseca zapora, za kaznivo dejanje pod drugo alinejo izreka kazen tri mesece zapora, nato pa mu je določilo enotno kazen štiri mesece zapora s preizkusno dobo štirih let. Odločilo je o stroških postopka. Višje sodišče v Mariboru je pritožbo obsojenčeve zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojenca je oprostilo plačila sodne takse.

2.Obsojenčeva zagovornica je zoper izpodbijano pravnomočno sodbo vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtožbo zavrne, podrejeno pa, da sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje drugemu pristojnemu sodišču prve stopnje.

3.Vrhovni državni tožilec dr. Jože Kozina je po drugem odstavku 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) odgovoril na zahtevo za varstvo zakonitosti in predlagal njeno zavrnitev.

4.Z odgovorom vrhovnega državnega tožilca sta bila seznanjena obsojenec in njegova zagovornica, ki v svoji izjavi vztraja pri navedbah v zahtevi.

B.

5.Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma pojasnjuje, da je obseg presoje kršitev v postopku z navedenim izrednim pravnim sredstvom strogo omejen z načelom dispozitivnosti. Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 424. člena ZKP omeji izključno na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi, in izpodbijane pravnomočne odločbe ne preizkuša po uradni dolžnosti. Vložnik mora kršitve, na katere se sklicuje, določno označiti in jih konkretizirati tako, da jih je mogoče preizkusiti.1 Po petem odstavku 420. člena ZKP se sme nanje sklicevati samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo. Navedeno pomeni, da mora biti pravno sredstvo tudi vsebinsko (materialno), ne le formalno izčrpano.

6.Vrhovno sodišče glede na navedeno ne more presoditi vložničinih zatrjevanj, da naj bi odvetnik Jerman v obravnavani zadevi zastopal vse tri oškodovance, v drugih postopkih, kjer oškodovanci nastopajo kot obdolženci, pa naj bi zagovarjal enkrat enega, drugič drugega ali pa celo dva hkrati. Teh navedb namreč vložnica ni uveljavljala v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo, kar pomeni, da so materialno neizčrpane, kolikor se nanašajo na procesne dogodke v drugih postopkih, pa tudi nerelevantne. Prav tako ni mogoče presoditi navedb o tem, da obsojenec glede na dogajanje v zadevi I K 33899/2017 Okrožnega sodišča na Ptuju pred sodišči na območju Višjega sodišča v Mariboru ne more biti deležen nepristranskega sojenja, saj so navedbe povsem posplošene, obenem pa prav tako materialno neizčrpane.

7.Tudi navedbe, da se pritožbeno sodišče ni opredelilo do vseh izvedenih dokazov in očitkov pritožbe ter da je brez pritožbene obravnave dopolnjevalo dokazno oceno, so ostale nekonkretizirane, saj vložnica ni pojasnila niti, katero pritožbeno navedbo naj bi sodišče druge stopnje prezrlo, niti, glede katerega odločilnega dejstva naj bi dopolnilo dokazno oceno sodišča prve stopnje. Vložnica povzete trditve navezuje na uveljavljanje kršitve po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jo očita sodišču prve stopnje. Vendar tudi v tem delu zahteve le na abstraktni ravni trdi, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, svoje trditve pa ne napolni z obrazložitvijo, glede katerega odločilnega dejstva sodba nima razlogov. Vložnica ponuja le lastno dokazno oceno izpovedb prič B. B. in C .C., o katerih ima sodba sodišča prve stopnje razloge v 5. točki obrazložitve. To dopolnjuje še s povzemanjem uradnega zaznamka o izjavi A. A. in z navedbo, da je bil obsojenec deležen usklajenih obtožb oškodovancev. Takšne navedbe pa ne pomenijo konkretizacije zatrjevane kršitve po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, pač pa uveljavljanje izpodbojnega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi katerega glede na omejitev iz drugega odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

8.Vložnica sodiščema prve in druge stopnje očita še bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 2. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ki naj bi jo zagrešili s tem, da obravnavane zadeve nista združili z zadevama I K 15416/2022 in I Kpr 26113/2022. Iz vložničinih mestoma nestrukturiranih navedb je mogoče razbrati njeno stališče, da bi sodišče navedene postopke moralo združiti, saj izvirajo iz istega historičnega dogodka, katerega udeleženci v različnih postopkih nastopajo enkrat v vlogah obdolžencev in drugič v vlogah oškodovancev. Tako naj bi po vložničinih navedbah najprej prišlo do groženj, ki so bile predmet odločanja v obravnavani zadevi, približno sedem minut kasneje pa do lahke telesne poškodbe in nato še do ropa, kjer pa obsojenec v obravnavani zadevi nastopa kot oškodovanec. V nadaljevanju vložnica po vsebini nasprotuje sklepu z dne 3. 8. 2022, s katerim je bil zavrnjen njen predlog za združitev obravnavane zadeve z zadevo I K 15416/2022. V slednjem obsegu je vložnica zatrjevano kršitev uveljavljala tudi pred pritožbenim sodiščem in le v tem obsegu je lahko predmet preizkusa pred Vrhovnim sodiščem.

9.Iz podatkov spisa izhaja, da je pred Okrajnim sodiščem na Ptuju v teku kazenski postopek I K 15416/2022 zaradi kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 122. člena KZ-1 na škodo obsojenca, v katerem kot obdolženka med drugim nastopa oškodovanka v obravnavani zadevi, C. C. Iz podatkov spisa izhaja tudi, da se je ta postopek v času sojenja v obravnavani zadevi nahajal še v fazi posameznih preiskovalnih dejanj, zaradi česar ga sodišče prve stopnje ni združilo z obravnavano zadevo.2

10.Pri opisanem stanju stvari je šlo torej za procesni položaj iz drugega odstavka 32. člena ZKP, ki določa pristojnost v primeru vzajemne storitve kaznivih dejanj med obdolžencem in oškodovancem. V takšnih primerih je po petem odstavku 32. člena ZKP izvedba enotnega postopka pravilo, izjema pa je določena v primerih, ko bi enotna izvedba postopka oteževala uspešno izvedbo kazenskega postopka, če bi bilo to nesmotrno ali v nasprotju z drugimi tehtnimi razlogi, med katere sodi tudi različna faza, v kateri se nahajajo posamezni postopki.3 Neupoštevanje pravil o združitvi postopka očitno ne more pripeljati do bistvene kršitve postopka, ki jo z zahtevo uveljavlja vložnica, lahko pa bi šlo za drugo kršitev določb kazenskega postopka iz 3. alineje prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi s petim odstavkom 32. člena ZKP.

11.Vložnica bi z zatrjevanjem te kršitve uspela, če bi najprej izkazala, da sodišče ni imelo tehtnih razlogov za uporabo izjeme iz petega odstavka 32. člena ZKP, nato pa še, da je takšna kršitev vplivala na zakonitost sodbe. Tega vložnica ni storila, saj se v zahtevi ni konkretizirano in argumentirano soočila z razlogi nižjih sodišč o nesmotrnosti izvedbe enotnega postopka, predvsem pa ni obrazložila vpliva zatrjevane kršitve na zakonitost sodbe. Slednje v pritožbi sploh ni zatrjevala, v zahtevi za varstvo zakonitosti pa je nepopolne pritožbene navedbe dopolnila s trditvami, ki so po vsebini ponovno usmerjene v izpodbijanje pravnomočno ugotovljenega dejanskega stanja.

C.

12.Vrhovno sodišče je ugotovilo, da zatrjevane kršitve zakona niso podane, zahteva za varstvo zakonitosti pa je bila deloma vložena zaradi izpodbojnega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in deloma materialno neizčrpana, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 425. člena ZKP.

13.Vrhovno sodišče je obsojenca glede na njegove premoženjske razmere, ugotovljene v sodbah sodišč prve in druge stopnje, na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP v zvezi z 98.a členom ZKP oprostilo plačila sodne takse.

14.Odločitev je bila sprejeta soglasno.

-------------------------------

1Prim. sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 2907/2010 z dne 22. 3. 2012, I Ips 273/2009 z dne 1. 7. 2010, I Ips 38/2009 z dne 28. 5. 2009, I Ips 346/2008 z dne 23. 10. 2008 in številne druge.

26. točka razlogov sklepa z dne 3. 8. 2022.

3Prim. Š. Horvat: Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 76.

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 32, 32/2, 32/5

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.