Jedro

Iz podatkov v spisu, ki niso sporni, izhaja, da je tožnik (kot mladoleten) skupaj z družino zapustil Slovenijo leta 1994 zaradi posledic izbrisa in od tedaj dalje živi v Srbiji. Tožnik je postal polnoleten leta 2000. Upravni organ je zato pravilno štel, da se tožniku zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva (dne 26. 2. 1992), kot obdobje upravičene odsotnosti prizna petletno obdobje od njegove zapustitve Slovenije, to je obdobje od sredine leta 1994 do sredine leta 1999. Pravilno je tudi štel, da tožnik za nadaljnje petletno obdobje po obdobju petletne upravičene odsotnosti, to je za obdobje od sredine leta 1999 do sredine leta 2004 (vmes je leta 2000 postal polnoleten), ni izkazal nobenih konkretnih ravnanj, da bi se skušal v Slovenijo vrniti. Njegove posplošene navedbe, da se je o vrnitvi v Slovenijo zanimal na Veleposlaništvu RS v Beogradu in da ni imel možnosti, da bi mu kdo v Sloveniji izdal garantno pismo za pridobitev vizuma za vstop v Slovenijo, brez navedbe kakšnih konkretnih ravnanj, da se je skušal vrniti, so po mnenju sodišča premalo, da bi z njimi izkazal razlog upravičene odsotnosti.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ zavrnil tožnikovo prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, ki jo je tožnik vložil na podlagi prvega odstavka 1. člena Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v RS (ZUSDDD). Ugotovil je, da je bil tožnik na dan 25. 6. 1991 državljan druge republike nekdanje SFRJ in je imel na dan 23. 12. 1990 v RS prijavljeno stalno prebivališče na naslovu A., Kranj, zato bi moral izkazati, da od 23. 12. 1990 dalje v RS tudi dejansko živi. Glede na tožnikovo izjavo in k izjavi priložena dokazila, organ ugotavlja, da je tožnik leta 1994 zapustil Slovenijo zaradi posledic izbrisa, tako da je tega leta (1994) še končal 6. razred OŠ v Sloveniji, septembra pa že pričel hoditi v OŠ B. v Srbiji. Tožnik oziroma njegovi starši so leta 1997 zaprosili za pridobitev oz. sprejem v slovensko državljanstvo, vendar je bila njihova vloga zavrnjena. Glede na navedeno je organ tožnikovo odsotnost v obdobju petih let, od sredine leta 1994 do sredine leta 1999, štel za tožnikovo upravičeno odsotnost, za obdobje nadaljnjih 5 let, to je od sredine leta 1999 do sredine leta 2004, pa organ ugotavlja, da tožnik za to obdobje poskusov vrnitve v Slovenijo in nadaljevanja dejanskega življenja v Sloveniji, ni izkazal, saj v tem času ni hodil v Slovenijo. Tožnik za svoje navedbe, da je leta 2000 in 2004 odšel na Veleposlaništvo RS v Beogradu in se pozanimal o možnosti vrnitve v Slovenijo, dokazov nima; kot tudi ne o tem, da ni imel možnosti vložitve vloge za pridobitev vizuma, ker ni mogel dobiti garantnega pisma. Tožnik se je nato prvič vrnil v Slovenijo leta 2012. Po tako izvedenem postopku organ zaključuje, da tožnik ni izkazal pogoja dejanskega življenja v RS od 23. 12. 1990 dalje in da zato ne izpolnjuje pogojev za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje.

2. Drugostopenjski organ je pritožbo tožnika zavrnil. Meni, da je prvostopenjski organ zaradi posledic izbrisa tožniku upravičeno priznal odsotnost za obdobje prvih petih let, za nadaljnje obdobje petih let pa je pravilno ocenil, da tožnik poskusov vračanja in nadaljevanja dejanskega življenja v Sloveniji ni izkazal. V tem obdobju ni vložil prošnje za izdajo dovoljenja za začasno ali stalno prebivanje. Prav tako ni predložil dokazov o tem, da si je v tem obdobju poskušal pridobiti vizum z namenom vrnitve v RS.V zvezi s pritožbenimi navedbami organ odgovarja, da tožnik v življenjepisu in svojih izjavah ni navedel nobene priče v zvezi z njegovimi prizadevanji za vrnitev v Slovenijo. Ker tožnik pogoja dejanskega življenja v Sloveniji ne izpolnjuje, tudi ne izpolnjuje pogojev za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje.

3. Tožnik se s takšno odločitvijo tožene stranke ne strinja. V tožbi navaja, da je z navedeno odločbo tožene stranke prišlo do kršitve z Ustavo RS zagotovljene človekove pravice do sodnega varstva, enakega varstva iz 22. člena Ustave RS, pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS in tudi do kršitve pravic iz 8. in 13. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP). Nejasno je, zakaj tožena stranka ne verjame njegovi izjavi glede njegovih poskusov vračanja. Nedvomno je, da je družina C. zapustila Slovenijo zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, vojnih razmer v Sloveniji in diskriminacije državljanov drugih republik nekdanje SFRJ. Vse to je pripeljalo do njegovega odhoda v Srbijo in njegovega obveznega šolanja v Srbiji. Opozarja na odločbo Evropskega sodišča v Strasbourgu v zadevi Kurić, v kateri je sodišče v primeru Č.Č. ugotovilo, da je slednji odšel iz območja RS pred 26. 2. 1992, pa je kljub temu imel center življenjskih interesov v Sloveniji. Navaja, da si je večkrat poskušal urediti status v Sloveniji in je v zvezi s tem pokazal dovolj interesa za stalno prebivanje v Sloveniji. To je pojasnil tudi na zaslišanju. Preverjal je možnosti za ureditev statusa preko Veleposlaništva RS in preko sorodnikov v Velenju, drugih dokazov o poskusih vračanja pa nima. Tožnik in njegova družina so dokazali objektivne in subjektivne razloge za začasni odhod iz Slovenije. Perioda izbrisa je bila zelo dolga, zato se tožnik ni poskušal formalno vrniti nazaj vse do implementacije odločbe Ustavnega sodišča RS 2003 in leta 2010 sprejetega ZUSDDD. Upravni organ tudi ni preveril, katero državljanstvo je tožnik imel. Tožnik je rojen v Sloveniji in ni imel državljanstva SR Srbije, kot to navaja upravni organ. Podal je tudi vlogo za državljanstvo RS, ampak odgovora ni prejel. Glede na navedeno tožnik sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo UE Ljubljana odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek. Zahteva tudi vrnitev stroškov postopka.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo sodišču predlaga, da tožbo tožnika kot neutemeljeno zavrne.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Po določbi 1. člena ZUSDDD je bila omogočena pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje tako tistim državljanom drugih republik SFRJ, ki so na dan 23. 12. 1990 imeli na območju RS prijavljeno stalno prebivališče in so od tega dne dalje v Republiki Sloveniji (RS) tudi dejansko živeli, kot tudi tistim državljanom drugih republik, ki niso imeli prijavljenega stalnega prebivališča, so pa na dan 25. 6. 1991 prebivali v RS in od tega dne dalje v njej tudi dejansko neprekinjeno živeli.

7. Po prvem odstavku 1. č člena ZUSDDD dejansko življenje v RS po tem zakonu pomeni, da ima posameznik v RS središče življenjskih interesov, ki se presoja na podlagi njegovih osebnih, družinskih, ekonomskih, socialnih in drugih vezi, ki kažejo, da med posameznikom in RS obstajajo dejanske in trajne povezave. Upravičena odsotnost iz RS zaradi razlogov iz tretjega odstavka tega člena ne pomeni prekinitve dejanskega življenja v RS.

8. Po presoji sodišča je upravni organ (tako prvostopenjski, kakor tudi drugostopenjski za njim) pravilno ugotovil, da je bil tožnik državljan druge republike nekdanje SFRJ, ki je imel na dan 23. 12. 1990 v RS prijavljeno stalno prebivališče in bi zato moral izkazati, da je od tega dne dalje v RS tudi dejansko živel. 9. Po drugem odstavku 1. č člena citiranega zakona je pogoj dejanskega življenja v RS izpolnjen, če je oseba zapustila RS in odsotnost v neprekinjenem trajanju ni trajala dlje kot leto dni, ne glede na razlog odsotnosti. Po tretjem odstavku istega člena pa je pogoj dejanskega življenja v RS izpolnjen tudi v primeru, če je odsotnost trajala več kot leto dni in gre za upravičeno odsotnost iz naslednjih razlogov: če je oseba zapustila RS zaradi posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva; če je oseba zapustila RS, ker jo je poslala na delo, študij ali na zdravljenje pravna oseba iz RS ali v primeru mladoletne osebe njeni starši oziroma skrbniki ali če je bila zaposlena na ladji z matično luko v RS za čas napotitve na delo, študij ali zdravljenje oziroma za čas zaposlitve na ladji; če je oseba zapustila RS, ker ni mogla pridobiti dovoljenja za prebivanje v RS zaradi neizpolnjevanja pogojev in ji je bila prošnja za izdajo dovoljenja zavrnjena, zavržena ali je bil postopek ustavljen; če se oseba ni mogla vrniti v RS zaradi vojnih razmer v drugih državah naslednicah nekdanje SFRJ ali iz zdravstvenih razlogov; če je bila oseba prisilno odstranjena iz RS na podlagi 28. člena Zakona o tujcih ali 50. člena ZTuj, razen če je bila prisilno odstranjena zaradi izrečene stranske kazni izgona tujca iz države zaradi storjenega kaznivega dejanja ali če je bil osebi zavrnjen vstop v RS, razen v primeru, če je bil vstop zavrnjen zaradi izrečene stranske kazni izgona tujca iz države zaradi storjenega kaznivega dejanja ali zaradi razlogov iz prve, druge ali šeste alineje prvega odstavka 9. člena Zakona o tujcih ali iz razlogov iz prve, druge, pete ali sedme alineje 10. člena Zakona o tujcih ali iz razlogov iz točke d) ali e) prvega odstavka 5. člena Uredbe (ES) št. 562/2006 Evropskega parlamenta in sveta z dne 15. 3. 2006 o Zakoniku skupnosti o pravilih, ki urejajo gibanje oseb prek meja. Po četrtem odstavku istega člena pa se v primeru, da je odsotnost zaradi razlogov iz prejšnjega odstavka, razen iz druge alineje, trajala več kot 5 let, šteje, da je bil pogoj dejanskega življenja izpolnjen za obdobje petih let, v nadaljnjem obdobju petih let pa samo, če ravnanja osebe kažejo na to, da se je v času odsotnosti oseba poskušala vrniti v RS in nadaljevati z dejanskim življenjem v RS.

10. Ob upoštevanju navedenih zakonskih določb in podatkov v spisu, je odločitev upravnega organa po presoji sodišča pravilna in zakonita. Pravilnost odločitve upravnega organa namreč podatki v spisu potrjujejo. Iz podatkov v spisu, ki niso sporni, izhaja, da je tožnik (kot mladoleten) skupaj z družino zapustil Slovenijo leta 1994 zaradi posledic izbrisa in od tedaj dalje živi v Srbiji. Tožnik je postal polnoleten leta 2000. Upravni organ je zato pravilno štel, da se tožniku zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva (dne 26. 2.1992), kot obdobje upravičene odsotnosti prizna petletno obdobje od njegove zapustitve Slovenije, to je obdobje od sredine leta 1994 do sredine leta 1999. Pravilno je tudi štel, da tožnik za nadaljnje petletno obdobje po obdobju petletne upravičene odsotnosti, to je za obdobje od sredine leta 1999 do sredine leta 2004 (vmes je leta 2000 postal polnoleten), ni izkazal nobenih konkretnih ravnanj, da bi se skušal v Slovenijo vrniti. Njegove posplošene navedbe, da se je o vrnitvi v Slovenijo zanimal na Veleposlaništvu RS v Beogradu in da ni imel možnosti, da bi mu kdo v Sloveniji izdal garantno pismo za pridobitev vizuma za vstop v Slovenijo, brez navedbe kakšnih konkretnih ravnanj, da se je skušal vrniti, so po mnenju sodišča premalo, da bi z njimi tožnik izkazal razlog upravičene odsotnosti za nadaljnje petletno obdobje.

11. Glede na navedeno je odločitev upravnega organa pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni. Tožnik se ne more uspešno sklicevati na sodbo ESČP v zadevi Kurić, glede na to, da ESČP v tej zadevi ni presojalo skladnosti ZUSDDD z EKČP, pač pa se je o tem že izreklo Ustavno sodišče, ki je sprejelo stališče, da je ZUSDDD, kakršen je bil pred sprejetjem novele ZUSDDD-B, ki predstavlja pravno podlago za odločitev v obravnavani sporni zadevi, sprejet prav na podlagi ugotovitve Ustavnega sodišča Republike Slovenije, da je ZUSDDD, kakršen je bil v veljavi pred sprejetjem novele, neustaven, ker določenim državljanom drugih republik nekdanje SFRJ, ki so bili 26. 2. 1992 izbrisani iz registra stalnega prebivalstva, od navedenega dne ne priznava stalnega prebivanja in ne ureja možnosti pridobitve dovoljenja za stalno prebivanje. Takrat veljavni 1. člen ZUSDDD pa je bil po mnenju Ustavnega sodišča Republike Slovenije neustaven, ker ni določno opredeljeval meril za ugotavljanje izpolnjevanja pogoja dejanskega življenja za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje (1., 2. in 3. točka izreka odločbe št. U-I-246/02-28 z dne 3. 4. 2003). Omenjeno neskladje zakona z ustavnimi določbami je zakonodajalec odpravil prav z novelo ZUSDDD-B, ki je v skladu s stališči Ustavnega sodišča Republike Slovenije, med drugim, določneje opredelila nedoločen pravni pojem dejanskega življenja v Republiki Sloveniji (1.č člen ZUSDDD). To je novela ZUSDDD-B storila tako, da je določila kriterije za določitev tega pojma, opredelila pa je tudi primere upravičene odsotnosti iz Republike Slovenije ter upravičen čas trajanja teh odsotnosti. Ti kriteriji (ob upoštevanju razlage Ustavnega sodišča RS v navedeni odločbi, predvsem točke B-V in B-VI) so bili v obravnavanem primeru, kot rečeno, upoštevani pravilno, tako za obdobje od sredine leta 1994 do sredine leta 1999, kot tudi za obdobje od sredine leta 1999 do sredine leta 2004. Neupoštevna je namreč tožbena navedba, da je svoje poskuse vračanja pojasnil na zaslišanju, saj iz podatkov upravnega spisa izhaja, da v postopku ni bil zaslišan, temveč je v postopku samo podal svojo izjavo. V izjavi pa je navedel, kot je navedeno zgoraj, da se je o možnosti vrnitve v Slovenijo pozanimal leta 2004 na Veleposlaništvu RS v Beogradu in preko sorodnikov v Velenju ter da drugih dokazov o poskusu vračanja nima. Tožnik tudi ne more uspeti z navedbo, da upravni organ ni preveril njegovega državljanstva. Iz izpodbijane odločbe sicer res ne izhaja, da je imel tožnik na dan 25. 6. 1991 državljanstvo Srbije, je pa to razvidno iz podatkov v spisu, čeprav je sicer res rojen v Sloveniji. Tudi ne more biti upoštevna tožnikova navedba, da je zaprosil za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije in da odgovora ni prejel, saj iz podatkov v spisu izhaja, da je bila zavrnilna odločba v zvezi s pridobitvijo državljanstva RS izdana dne 10. 12. 1997 in tožniku vročena dne 26. 1. 1998. Tožnik zato s svojimi tožbenimi navedbami pravilnosti odločitve upravnega organa ne more omajati.

12. Ker je odločitev upravnega organa po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno. Sodišče ob ugotovitvi, da je odločitev upravnega organa pravilna in zakonita, ni moglo slediti pavšalni tožbeni navedbi, da je z izpodbijano odločbo prišlo do kršitve njegovih navedenih ustavnih pravic, in da je izpodbijana odločba v nasprotju z 8. in 13. členom EKČP. 13. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, v skladu z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.