Jedro

Upravni organ ni razpisal glavne obravnave in tudi ni ugotavljal zatrjevanih velikih vlaganj tožene stranke. Ni bil naveden izračun vrednosti nepremičnin. Zato je sodišče izpodbijano odločbo odpravilo, ker dejanske okoliščine niso bile popolno ugotovljene in ker niso bila upoštevana pravila postopka.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano z dne 20.10.1992.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Sekretariata za kmetijstvo, prehrano in gozdarstvo občine. Ta je odločil, da je upravičenka do vrnitve nepremičnine parc. št. 381/46 Š.R., da je zavezanec Kmetijski kombinat, ki je na navedeni parceli imetnik pravice uporabe in da se bo po pravnomočnosti odločbe vknjižila solastninska pravica do 33767/267520 na upravičenko. Odločil je tudi, da najemna razmerja ostanejo v veljavi in da bo Geodetska uprava po prenehanju najemnega razmerja odmerila pripadajočo parcelo v deležu do celote, ki bo izročena v posest upravičenki. Enoti temeljnega sodišča je bilo naročeno, da po pravnomočnosti odločbe opravi vpis solastninske pravice po uradni dolžnosti. Izplačane odškodnine prvostopni upravni organ ni upošteval, ker je znašala samo 11,12 % realne vrednosti. Tožena stranka je odločbo oprla na 2. odstavek 27. člena zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91, ZDEN). Ugotovila je, da za denacionalizirano zemljišče ni bilo dano drugo nadomestno zemljišče. Ugovori tožeče stranke v zvezi z odškodnino so neutemeljeni, ker izplačana odškodnina ne presega 30 % vrednosti nepremičnin, ki so postale družbena lastnina in se takšna odškodnina po 1. odstavku 72. člena ZDEN ne upošteva. Po 2. odstavku 19. člena ZDEN se pri vračanju kmetijskih zemljišč iz funkcionalnih kompleksov ne upošteva določba 4. točke navedenega člena, temveč 27. člen. Glede na ugovore v zvezi z 20. in 21. členom tožeča stranka ni izkazala, da so bila v zemljišče vložena velika sredstva, da bi z vrnitvijo bila bistveno okrnjena ekonomska oziroma tehnološka funkcionalnost kompleksov in da bi zato prišlo do motenj v poslovanju. Zato niso izkazane okoliščine iz 2. odstavka 21. člena ZDEN.

V tožbi je tožeča stranka predlagala, da sodišče odpravi (razveljavi) izpodbijano odločbo, da se pripadajoči delež denacionaliziranega zemljišča vpiše nanjo in da arondacijska odločba z dne 9.5.1963 nadomešča kupoprodajno pogodbo. Upravičenka je dobila izplačano denarno odškodnino. Odločbe, katerih podlaga je bil doseženi sporazum, so nadomestile kupoprodajne pogodbe. To dokazujejo kupoprodajne pogodbe med zasebniki, v katerih so cene primerljive z izplačano odškodnino. Za usposobitev zemljišč je tožeča stranka vložila velika sredstva z najemanjem kreditov. Odločitev tožene stranke je v nasprotju s 27. členom ZDEN, ker se zemljišča vrnejo le, če se s tem ne okrni funkcionalnih kompleksov. Vsaka vknjižba lastninske pravice bi pomenila zmanjšanje kompleksov tožeče stranke. Izpodbijana odločba je tudi v nasprotju z 21. členom ZDEN. Pridelava hrane je edina dejavnost tožeče stranke in bi z odvzemom kmetijskih površin bila prisiljena zmanjšati proizvodnjo.

Tožena stranka je poslala upravne spise in predlagala zavrnitev tožbe.

Prizadeta stranka na tožbo ni odgovorila.

Tožba je utemeljena.

Zakon o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91, ZDEN) določa postopek za denacionalizacijo v 61. in naslednjih členih. Po 2. odstavku 6. člena ZDEN se v postopku za uveljavljanje pravic po tem zakonu uporablja zakon o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86, ZUP), če ta zakon ne določa drugače. ZUP se na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) uporablja kot republiški predpis.

Glede na določbo 65. člena ZDEN bi moral prvostopni upravni organ razpisati glavno obravnavo po določbah 149. in naslednjih členov ZUP. Iz predloženih upravnih spisov ni razvidno, da bi bila navedena pravila postopka upoštevana. Poročilo v zvezi z denacionalizacijskim postopkom mora vsebovati ugotovljeno dejansko stanje in pravno stanje (2. odstavek 65. člena ZDEN). Tožeča stranka je že v postopku na prvi stopnji (zapis razgovora z dne 21.4.1992) uveljavljala velika vlaganja v zemljišča, vendar dokazov ni ponudila. Upravni organ bi moral tožečo stranko glede tega ustrezno poučiti (14. člena ZUP). Trditev v zvezi z vlaganji prvostopni upravni organ ni obravnaval in nanje ni odgovoril. Tega ni storila tudi tožena stranka, čeprav je tožeča stranka v pritožbi ponovno trdila, da je v zemljišča vložila znatna materialna sredstva.

V poročilu z dne 24.6.1992 prvostopni upravni organ ni navedel načina izračuna vrednosti nepremičnin (list 14 spisa, listina nima datuma), zaradi česar se tožeča stranka ni mogla izreči o teh pomembnih okoliščinah za odločitev. ZDEN v 66.členu določa vsebino odločbe o vrnitvi premoženja. V zvezi s tem tožena stranka v izpodbijani odločbi ni opozorila na izrek odločbe prve stopnje, ki vsebuje tudi vprašanje v zvezi z obstoječimi najemnimi razmerji in odločitev, da mora geodetska uprava opraviti izmere po prenehanju najemnih razmerij, kot je prvostopni upravni organ odločil v 3. točki izreka odločbe.

Tožeča stranka je že v zapisu razgovora z dne 21.4.1992, nato pa v pritožbi zoper prvostopno odločbo in tudi v tožbi, trdila, da je v zemljišča vložila znatna denarna sredstva, ki jih je pridobila s krediti. Čeprav zneskov vloženih sredstev ni navedla, ni pa tudi navedla, ali se vlaganja nanašajo na zemljišče, ki je predmet tega postopka, kar je bistveno, kaže, da tožeča stranka uveljavlja bistveno povečanje vrednosti zemljišča. Po 2. odstavku 25. člena ZDEN so v primeru, če se je vrednost nepremičnin zaradi novih investicij bistveno povečala, določene različne možnosti v zvezi z uveljavljanjem pravic upravičenca. Glede na trditve tožeče stranke o znatnih vlaganjih v zemljišča, bi moral že prvostopni upravni organ na podlagi 159. člena in 1. odstavka 160. člena ZUP zahtevati od stranke, da predloži dokaze o dejstvih, ki jih zatrjuje. Te dokaze bi moral oceniti in ugotoviti, ali je treba pri odločitvi uporabiti 2. odstavek 25. člena ZDEN.

Sodišče po obrazloženem ugotavlja, da so dejanske okoliščine v upravnih spisih nepopolno ugotovljene in da v postopku niso bila dovolj upoštevana pravila postopka, kar bi lahko vplivalo na odločitev v zadevi, zato je na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih (Uradni list SFRJ, št. 4/77, 60/77, v zvezi z navedeno določbo ustavnega zakona) tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo.