Jedro

Odločitev o izdaji začasne odločbe mora biti utemeljena z razlogi iz prvega odstavka 221. člena ZUP, ko je torej začasni odvzem otrok nujno potreben zaradi zaščite njihovih koristi. Uporaba te določbe ne pomeni, da je ukrep izrečen na podlagi skrajšanega ugotovitvenega postopka, ampak v okviru ugotovitvenega postopka, pred izdajo (končne) odločbe. Tudi v obravnavanem primeru je (bil) v teku poseben ugotovitveni postopek, odločitev za izdajo začasne odločbe pa temelji na dejstvih zbranih v tem postopku v času izdaje začasne odločbe, ki so utemeljevala uporabo določbe 120. člena ZZZDR.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ, Center za socialno delo A. (v nadaljevanju CSD), je z začasno odločbo odločil, da se materi B.B. odvzame mld. C.C. (1. točka izreka); da se na podlagi odvzema materi in s soglasjem očeta Č.Č., mld. B.B. namesti v Krizni center za mlade D., do namestitve v drugo ustrezno obliko varstva in vzgoje (2. točka izreka); da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (3. točka izreka); da ta odločba velja do izdaje končne odločbe o glavni stvari (4. točka izreka) in da v tem postopku ni bilo stroškov.

2. Postopek odvzema otroka je bil uveden po zaključenem postopku posebnega varstva otrok in mladostnikov - splošni ukrepi, št. 1203-23/2016-273, v katerem je bila ugotovljena visoka stopnja ogroženosti otroka, saj se rizični dejavniki, ugotovljeni že v oceni ogroženosti otroka, št. 1224-196/2016-277 z dne 16. 9. 2016, niso zmanjšali, ampak dodatno povišali. V primeru mld. C.C. je bilo ugotovljeno neustrezno ravnanje staršev, ki ne zadovoljujejo telesnih, psihičnih, čustvenih in razvojnih potreb otroka, oziroma teh potreb ne zadovoljujejo na ustrezen način. Z otrokom starši ne ravnajo njegovi starosti primerno in mu s tem povzročajo škodo.

3. V zadevi je CSD 4. 5. 2017 prejel obvestilo Ministrstva za notranje zadeve, PU Celje, Policijska postaja Žalec, da je bila zoper mater mld. C.C. in očeta njenega bratca podana kazenska ovadba na Okrožno državno tožilstvo v Celju, za kaznivo dejanje zanemarjanja mladoletne osebe in surovo ravnanje, za oba otroka. V postopku ugotavljanja dejanskega stanja je bila imenovana izvedenka, vendar se mati njenemu vabilu ni odzvala, oče pa je izostanek opravičil, zato izvedensko mnenje v roku postavljenem v sklepu, št. 1203-14/2017/37 z dne 5. 5. 2017, ni bilo izdelano. Neodzivnost staršev je center ocenil kot dodaten dejavnik tveganja ogroženosti mld. C.C. Mati deklice je, kot izhaja iz postopkov posebnega varstva otrok in mladostnikov, odklanjala sodelovanje s CSD, ni se odzivala na vabila za pogovor in ni sprejemala ponujene pomoči pri reševanju neustreznih družinskih razmer, ugotovljenih z oceno ogroženosti z dne 16. 9. 2016 in dopolnitvijo ocene ogroženosti z dne 21. 2. 2017. 4. Ugotovljeno je bilo, da se ogroženost mld. C.C. povečuje. Dne 3. 8. 2017 je CSD prejel obvestilo Kriznega centra za mlade v D., da jih je klicala B.B. in prosila, da pridejo po C.C., ker naj bi jo hči tepla. CSD je 8. 8. 2017 s strani Dnevnega centra za otroke in mladostnike E. prejel informacijo, da je B.B. v bolnišnici in da mladoletna C.C., ki je vključena v počitniški program, nima pripravljenih stvari, zato so za deklico v času trajanja počitniškega programa poskrbeli v DCOM E.. Pridobljena je bila tudi informacije Splošne bolnice Celje, da je gospa B.B hospitalizirana in v tej zvezi opravljen obisk delavcev CSD na domu. O odsotnosti matere je bil telefonsko 8. 8. 2017 obveščen tudi oče deklice, Č.Č., s katerim je bilo dogovorjeno, da bo poskrbel za hči, o čemer je bila obveščena mama B.B..

5. Dne 9. 8. 2017 je podal izjavo Č.Č., ki je povedal, da je deklica 8. 8. 2017 šla domov po svoje stvari. Povedal je tudi, da je za deklico pri njemu doma poskrbljeno in dal soglasje, da gre za C.C. v Križni center za mlade v D. sama, če se bo s tem strinjala. CSD je ocenil, da oče zaradi družinske situacije ne more v celoti prevzeti skrbi za vzgojo, varstvo in oskrbo mladoletne hčere. Ocenil je tudi, da mld. C.C. v domačem okolju nima zagotovljenih ustreznih pogojev za zdrav psihofizični razvoj, zato je ogrožen njen telesni, psihični in kognitivni razvoj, telesno in duševno zdravje, oblikovanje njene identitete in samopodobe ter vzpostavljanje in vzdrževanje njenih odnosov z drugimi ljudmi. Trenutno ji je treba zagotoviti varno okolje in ustrezne pogoje varstva, vzgoje in oskrbe, medtem pa nadaljevati postopek, v katerem bo sprejeta dokončna odločitev glede odvzema otroka. Dolžnost ukrepanja je podana zaradi zaščite koristi mladoletne C.C..

6. V nadaljevanju se je CSD A. oprl na določbe Konvencije o otrokovih pravicah, ter določbi 53. in 54. člena Ustave RS. Pojasnil je tudi, da opredeljuje otrokovo korist določba 5.a člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) in ugotovil, da je država dolžna zagotoviti mld. C.C. varstvo v smislu določbe 6. člena ZZZDR. V nadaljevanju je pojasnil pravno podlago za odvzem otroka staršem iz 119. in 120. člena ZZZDR ter se oprl na ugotovitev, da odločanje poteka skladno z določbami Zakona o socialnem varstvu (v nadaljevanju ZSV) ter določbami Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Slednji predpis v določbi četrtega odstavka 221. člena določa pogoj za izdajo začasne odločbe, ki jo je bilo treba, glede na zbrane podatke v konkretni zadevi, izdati zaradi takojšnje zaščite mld. C.C..

7. Drugostopenjski organ, Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, je pritožbo B.B., zoper prvostopenjsko odločbo zavrnil ter povzel dejanske ugotovitve, na katerih temelji odločitev prvostopenjskega upravnega organa ter pravne podlage relevantne za odločitev. Zavrnil je pritožbene ugovore, da je bila mladoletna deklica odvzeta na podlagi skrajšanega ugotovitvenega postopka, saj je v zadevi tekel posebni ugotovitveni postopek, na podlagi 120. člena ZZZDR ter pojasnil, da dolžnost ukrepanja državnega organa temelji na ustavnih, konvencijskih in zakonskih določilih o varovanju koristi otroka, ki imajo prednost pred pravicami staršev. Gre izključno za zaščito otrokovih koristi in se v tem postopku ne ugotavlja krivda staršev. Kot neutemeljeno je ocenil pritožbeno navedbo glede kolizije interesom med interesi matere in otroka ter zavrnil pritožbene navedbe, da materi ni bila dana možnost sodelovanja v postopku, kar dokazujejo listine prvostopenjskega spisa.

8. Tožnica v tožbi navaja, da je bil postopek, ki ga je vodil CSD enostranski, pomanjkljiv, zmoten in napačen in da je povzročil veliko škodo. Predlagala je odpravo izpodbijanega akta in vrnitev zadeve v ponovno obravnavo. V spisni dokumentaciji je veliko gradiva, ki dokazuje škodljivost postopka. Veliko je zmotnih in pomanjkljivih ugotovitev, tudi neresničnih. Sodišču je tožnica posredovala dokazila, ki mu bodo omogočila vpogled v dejansko stanje, na podlagi katerega bo lahko ugotovljeno nepravilno in pomanjkljivo vodenje postopka pred CSD. Pričakuje tudi, da ji bo sodišče dalo dovolj časa, da si bo v tem upravnem sporu pridobila brezplačno pravno pomoč.

9. Navaja, da je bila mld. C.C. odvzema na podlagi neresničnih trditev delavcev CSD. Ni res, da za hči v času njene hospitalizacije ni bilo poskrbljeno, prav tako je laž, da hči v času počitniških dejavnosti ni imela malice. Za C.C. je F.F.jev oče vestno poskrbel. Tudi ne drži, da F.F.jev oče deklice ni hotel spustiti v stanovanje. Sklicuje se na Anastazijinega pediatra, ki je bil zgrožen nad trditvami CSD A., da je deklica presuha. Prav tako ne drži trditev, da je deklica bila zvečer pred zaklenjenimi vrati in pred blokom. Vse navedeno dokazuje, da je bila C.C. odvzeta brez razumnega razloga. Tožnica se sklicuje na vsebino pritožbe za mladoletnega F.F.. Navaja, da se z dejstvi, na katera je odločitev oprta, ne strinja.

10. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise in v odgovoru na tožbo predlagala, da iz razlogov navedenih v začasni odločbi Centra za socialno delo A., št. 1203-14/2017-237 z dne 9. 8. 2017 in v odločbi drugostopenjskega organa, tožbo zavrne.

11. Stranka z interesom, Č.Č., odgovora na tožbo ni podal. 12. Tožba ni utemeljena.

13. Po presoji sodišča je odločba tožene stranke pravilna in zakonita, izhaja iz podatkov v upravnih spisih ter ima oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicuje. Prvostopenjski organ je v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedel utemeljene razloge za svojo odločitev, te pa je v obrazložitev svoje odločitve povzel tudi upravni organ druge stopnje. Sodišče zato v celoti sledi njuni obrazložitvi (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sodišču - v nadaljevanju: ZUS-1). V zvezi s tožničinimi navedbami pa še dodaja:

14. V obravnavani zadevi je sporna, v postopku vodenem na podlagi 120. člena ZZZDR, izdana začasna odločba, ki jo je prvostopenjski organ izdal na podlagi prvega odstavka 221. člena ZUP in s katero je bila tožnici odvzeta mld. Anastazija Arzenšek in na tej podlagi, s soglasjem očeta Sebastjana Juvana, nameščena v Krizni center za mlade Celje, do namestitve v drugo ustrezno obliko varstva in vzgoje.

15. 8. poglavje ZZZDR določa ukrepe centra za socialno delo, katerega dolžnost je, da stori vse tiste ukrepe, ki jih zahtevata vzgoja in varstvo otroka ali varstvo njegovih premoženjskih ter drugih pravic in koristi (119. člen). Določba 120. člena zakona določa, da sme CSD odvzeti otroka staršem in ga dati v vzgojo in varstvo drugi osebi ali zavodu, če so starši zanemarili otrokovo vzgojo in varstvo ali če je to iz drugih pomembnih razlogov v otrokovo korist. Gre za ukrep, ki ga pod določenimi pogoji izreče CSD tudi začasno, na podlagi prvega odstavka 221. člena ZUP. Slednji določa, da se v primeru, ko je glede na okoliščine primera neogibno potrebno, da se še pred koncem postopka začasno uredijo posamezna vprašanja ali razmerja, mogoče izdati začasno odločbo, na podlagi takrat obstoječih podatkov.

16. Ker je v obravnavani zadevi tožena stranka vodila postopek v interesu vzgoje in varstva mld. otroka, je izdaja začasne odločbe glede na naravo vodenega postopka, utemeljena takrat, ko je glede na ugotovljene okoliščine to nujno, zaradi zaščite koristi mladoletnih otrok. Pred uveljavitvijo Družinskega zakonika (15. 4. 2017), je moral postopek odločanja na podlagi določbe 120. člena ZZZDR temeljiti na podlagi postopka predpisanega v 88. členu Zakona o socialnem varstvu (v nadaljevanju ZSV), torej izvedenega posebnega ugotovitvenega postopka, v katerem je bilo pred odločitvijo pridobljeno mnenje strokovne komisije in razpisana ustna obravnava, vendar v zadevah vzgoje in varstva otroka na podlagi 120. člena ZZZDR, ne zakon, ne sodna praksa, izdaje začasne odločbe na podlagi prvega odstavka 221. člena ZUP, nista pogojevala s pridobitvijo mnenja strokovne komisije ali razpisom ustne obravnave.

17. Odločitev o izdaji začasne odločbe mora biti torej utemeljena z razlogi iz prvega odstavka 221. člena ZUP, ko je torej začasni odvzem otrok nujno potreben zaradi zaščite njihovih koristi. Uporaba te določbe ne pomeni, da je ukrep izrečen na podlagi skrajšanega ugotovitvenega postopka, ampak v okviru ugotovitvenega postopka, pred izdajo (končne) odločbe. Tudi v obravnavanem primeru je (bil) v teku poseben ugotovitveni postopek, odločitev za izdajo začasne odločbe pa temelji na dejstvih zbranih v tem postopku v času izdaje začasne odločbe, ki so utemeljevala uporabo določbe 120. člena ZZZDR.

18. Iz podatkov spisa je razvidno, da je CSD A. najprej vodil postopek posebnega varstva otrok in mladostnikov - splošni ukrepi, v katerem je bila ugotovljena visoka stopnja ogroženosti otroka. Na podlagi teh ugotovitev je pri navedenem CSD v teku postopek posebnega varstva otrok in mladostnikov - odvzem otroka.

19. Izpodbijana odločba je torej oprta na dejstva, ugotovljena v posebnem ugotovitvenem postopku, v katerem je bila imenovana izvedenka. Prav tako je bila v posebnem ugotovitvenem postopku imenovana strokovna komisija. Sodišče nadalje ugotavlja, da pred izdajo začasne odločbe izvedeniško mnenje ni bilo izdelano, ker se mati mld. C.C. vabilu izvedenke ni odzvala, oče pa je izostanek opravičil. Nadalje listine upravnega spisa, povzete v obrazložitev odločbe prvostopenjskega organa in odločbe drugostopenjskega organa, povzemajo ugotovitev, da deklica živi v stanovanju z materjo in mlajšim polbratom, in da je v stanovanju večkrat prisoten dečkov oče. Ocena ogroženosti temelji na ugotovitvi, da deklica živi v neurejenih razmerah, da je prisotna pri konfliktih matere s sosedi, da je pozno zvečer zaklenjena iz stanovanja in da ji v času materine odsotnosti (bolnišnica) ni bila zagotovljena vzgoja, varstvo in oskrba. Prav tako ocena ogroženosti in posledično razlogi za izdajo začasne odločbe temeljijo na ugotovitvi, da oče deklice za njeno varstvo in vzgojo ni mogel prevzeti skrbi in da se je strinjal z njeno namestitvijo v krizni center. Kot dejavnik tveganja je bila po presoji sodišča pravilno upoštevana tudi nepripravljenost sodelovanja matere s CSD, kar dokazujejo vabila in zaznamki o ustni komunikaciji z dekličino materjo.

20. Na podlagi navedenih ugotovitev je prvostopenjski organ ocenil, sodišče pa se s to oceno v celoti strinja, da mld. C.C. niso zagotovljeni ustrezni pogoji za zdrav psihofizični razvoj v domačem okolju, zato je posledično ogrožen njen telesni, psihični in kognitivni razvoj, telesno in duševno zdravje, oblikovanje njene identitete in samopodobe ter vzpostavljanje in vzdrževanje njenih odnosov z drugimi ljudmi, zato je bila izdaja začasne odločbe po prvem odstavku 221. člena ZUP nujna.

21. Tožnica s tožbenimi navedbami v tem upravnem sporu ne more biti uspešna, saj z njimi drugačnega dejanskega stanja, na katerem temelji izpodbijana odločba ni uspela dokazati, zgolj nestrinjanje ali zavračanje ugotovitev na katerih temelji začasna odločba, pa na drugačno odločitev ne more vplivati. CSD namreč pri odločanju zavezuje določba 5.a člena ZZZDR, ki določa, da morajo starši, druge osebe, državni organi ter nosilci javnih pooblastil, v vseh dejavnostih in postopkih v zvezi z otrokom, skrbeti za otrokovo korist. Starši delajo v otrokovo korist, če zadovoljujejo njegove materialne, čustvene in psihosocialne potrebe z ravnanjem, ki ga okolje sprejema in odobrava in ki kaže na njihovo skrb in odgovornost do otroka ob upoštevanju njegove osebnosti in želja in določba 6. člena ZZZDR, ki določa, da država zagotavlja varstvo mladoletnim otrokom vselej, kadar je ogrožen njihov zdrav razvoj in kadar to zahtevajo druge koristi otrok. Da naj bodo pri vseh dejavnostih v zvezi z otroki glavno vodilo otrokove koristi, izhaja tudi iz 3. člena Konvencije Organizacije združenih narodov o otrokovih pravicah, ki se v skladu z 8. členom Ustave Republike Slovenije uporablja neposredno, po presoji sodišča pa je bila otrokova korist v spornem postopku v celoti vodilo za izdajo začasne odločbe.

22. Glede na navedeno je sodišče zaključilo, da je tožba ni utemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Ker v tožbi niso navedena nova dejstva in dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev, je sodišče, skladno z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.