Jedro

Ker stranke zaradi nepravilne uporabe materialnega prava v upravnem postopku niso imele možnosti dokazovanja zakoniti domnevi nasprotnega dejanskega stanja, sodba Upravnega sodišča RS ne more, brez izvedbe pripravljalnega postopka, ugotoviti, da je bilo dejansko stanje v upravnem postopku pravilno in popolno ugotovljeno.

Izrek

Pritožbi se ugodi, razveljavi se sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 722/97-12 z dne 12.11.1999 in se zadeva vrne temu sodišča, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Upravno sodišče je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97-ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 28.2.1997. Z njo je tožena stranka združila pritožbena postopka v zvezi z ugotovitvijo državljanstva T. in J.S. in zavrnila njegovi pritožbi zoper odločbi Oddelka za notranje zadeve občine R. ob D. z dne 2.9.1994. Z navedenima odločbama je bilo ugotovljeno, da T.S. ob smrti dne 2.12.1989 ni bil državljan SR Slovenije in SFRJ in da J.S. ni državljanka Republike Slovenije. Dalje je ugotovil, da se T.in J.S. po predpisih, ki so na območju Republike Slovenije veljali od 28.8.1945 dalje, nista štela za jugoslovanska državljana.

Upravno sodišče navaja, da je upravni organ prve stopnje izvedel postopek ugotavljanja državljanstva skladno z 39. členom Zakona o državljanstvu RS (Uradni list RS, št. 1/91-1, 30/91-1, 38/92 in 13/94-ZDRS), po katerem je za državljanstvo posameznika v določenem časovnem obdobju odločilen predpis, ki je v tistem obdobju urejal pravno vez posameznika do države. Retroaktivno uporabo določbe 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list DFJ, št. 64/45 in Uradni list FLRJ, št. 54/46, 104/47, 88/48 in 105/48) narekuje sama vsebina določbe, v kontekstu časa in razmer, v katerih je navedeno besedilo nastalo in v okviru tedanje ustave. Po presoji sodišča je upravni organ pravilno ugotovil, da sta se T. in J.S. dne 4.12.1948 (na dan uveljavitve novele Zakona o državljanstvu FLRJ, Uradni list FLRJ 105/48) nahajala v tujini (to je razvidno iz potrdila občine A. z dne 30.6.1994, iz katerega izhaja, da sta bila T. in J.S. od 1.2.1946 prijavljena na naslovu R. v A.), poleg tega sta bila člana Kulturbunda, v seznamu navedena pod št. ZA 450/422, 423. J.S. je lastnoročno izjavila, da je bila članica Kulturbunda in da je dobila rdečo izkaznico leta 1941, T.S. pa je izjavil, da je rdečo izkaznico prejel januarja leta 1944. Članstvo v Kulturbundu in imetništvo rdeče izkaznice potrjuje njuno nemško narodnost. Glede tožbenih navedb o neverodostojnosti uporabljenih dokazov arhivskega gradiva, iz katerih izhaja članstvo v Kulturbundu in imetništvo rdeče izkaznice, sodišče pripominja, da bi moral tožnik neverodostojnost uporabljenega arhivskega gradiva dokazati z nasprotnimi dokazi. Ker nasprotnih dokazov ni predložil, so njegove navedbe za sodišče neupoštevne.

Tožnik vlaga pritožbo iz razlogov napačne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je stališče sodišča prve stopnje glede vprašanja retroaktivne uporabe določbe 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ napačno in v nasprotju z ustavo FLRJ. Drugi odstavek 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ je bil sprejet šele z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o državljanstvu FLRJ z začetkom veljavnosti dne 4.12.1948. Upravni organi bi morali upoštevati državljanstvo na dan 6.4.1941, takrat pa sta imenovana nedvomno imela domovinsko pristojnost na območju tedanje Jugoslavije. Ponavlja tožbene navedbe, da sklicevanje na arhivsko gradivo Ministrstva za notranje zadeve ni zadosten dokaz o nemški narodnosti imenovanih, kakor tudi ne morebitna uvrstitev na seznam nemških zaupnikov in pripadnikov organizacije Kulturbund. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe, odpravo odločb tožene stranke ter izdajo novih, za tožnika ugodnih odločb oziroma podrejeno vrnitev zadeve v novo sojenje.

Tožena stranka in Državni pravobranilec Republike Slovenije na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba je utemeljena, vendar ne zaradi razlogov, ki jih navaja.

Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-23/93 z dne 20.3.1997 (Uradni list RS, št. 23/97) presodilo, da glede na takratne povojne razmere in izid vojne tedanjemu zakonodajalcu, kljub uveljavitvi dejanske retroaktivnosti določbe 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ, ni mogoče očitati, da je ravnal nedopustno. V skladu z načelom pravne kontinuitete pri ugotavljanju državljanstva je zato treba, po presoji ustavnega sodišča, tudi v postopkih, ki jih danes vodijo pristojni organi na podlagi navedene zakonske določbe, priznati njeno pravno veljavo. Zato po presoji pritožbenega sodišča tožnikov pritožbeni ugovor retroaktivne uporabe iste zakonske določbe ni utemeljen.

V isti odločbi je Ustavno sodišče RS tudi ugotovilo, da določba 3. odstavka 63. člena ZDen v postopkih ugotavljanja državljanstva ni v neskladju z ustavo, če se razlaga na način, kot izhaja iz navedene ustavne odločbe. Po presoji ustavnega sodišča vsebuje določba 3. odstavka 63. člena ZDen v postopkih ugotavljanja državljanstva domnevo nelojalnosti, ki je bila glede na takratna zgodovinska dejstva upravičena, vendar je ni dopustno razlagati tako, da prizadeta oseba ne bi imela pravice izpodbijati te domneve in dokazovati nasprotnega. To pomeni, da upravni organ v postopku ugotavljanja državljanstva po ugotovitvi dejstev, da je bila oseba nemške narodnosti in v tujini, nelojalnosti posebej sploh ne ugotavlja in je glede tega dejansko stanje popolno ugotovljeno, če seveda stranka ne navaja in dokazuje okoliščin, ki kažejo na nasprotno dejansko stanje, kot izhaja iz zakonite domneve. Če stranka tako dejansko stanje uveljavlja, mora upravni organ navajane okoliščine oceniti. Če gre za okoliščine, ki kažejo na aktivno lojalno ravnanje osebe nemške narodnosti, za katere državljanstvo gre, ji mora dati možnost, da te okoliščine dokaže, in izvesti dokaze, ki jih predlaga.

Toda iz odločbe, ki je izpodbijana v tem upravnem sporu, izhaja, da tožena stranka določbe 3. odstvaka 63. člena ZDen ni uporabila tako, kot bi morala. V obrazložitvi je namreč navedla, da tega razloga (to je nelojalnosti T. in J.S.) tožnik ni upravičen izpodbijati.

V upravnem postopku se obstoj nelojalnosti ne ugotavlja (zakonita domneva). Toda če se stranka v pritožbi sklicuje na lojalnost, kot se je v tem primeru v pritožbi smiselno sklicevala v upravnem postopku, bi se moralo sodišče prve stopnje glede nepravilne uporabe zakona v upravnem postopku opredeliti in v pripravljalnem postopku ugotoviti, ali je bilo dejansko stanje z vidika tožnikove pravice, da navaja dejstva in okoliščine in dokazuje lojalnost, ob pravilni uporabi 3. odtavka 63. člena ZDen, res popolno ugotovljeno. To pomeni, da bi bilo potrebno tožnika pozvati (2. odstavek 44. člena ZUS), da v določenem roku konkretizira svojo navedbo iz pritožbe v upravnem postopku glede ugotovitve pogoja nelojalnosti v tem smislu, ali uveljavlja drugačno dejansko stanje, kot izhaja iz zakonite domneve, ali ne, in če ga uveljavlja, da navede konkretna dejstva in dokaze. Konkretna dejstva in dokaze, če bi jih tožnik v pripravljalnem postopku navedel, pa bi moralo sodišče prve stopnje presoditi na glavni obravnavi (2. odstavek 51. člena ZUS). Pri tem bi bil tožnik lahko uspešen le, če bi ponudil navedbe in dokaze o ravnanju, ki izpričuje lojalnost, ali pa bi dokazal obstoj (drugih) okoliščin, ki prepričljivo nasprotujejo domnevi o nelojalnosti.

Ker je sodišče prve stopnje ravnalo v nasprotju z navedenimi določbami ZUS, je bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu, saj za odločanje na seji in za zavrnitev tožbe z vidika tožnikove pravice, da dokazuje lojalnost T. in J.S., ni imelo podlage v dejanskem stanju, ugotovljenem v upravnem postopku (51. člen ZUS). V ponovnem postopku bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti navedene kršitve.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče odločilo na podlagi 74. člena ZUS.