Jedro

Ker je glede na izvršilni naslov dolžnica dolžna dopustiti poplačilo terjatve le na svoji nepremičnini, ne more biti izvršba dovoljena tudi na njene premičnine.

Izrek

1. Pritožbi dolžnice se delno ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da odslej glasi: “Ugovoru dolžnice se delno ugodi in se sklep o izvršbi z dne 16.5.2005, opr. št. In 2002/00045 razveljavi v delu, ki se nanaša na dovolitev izvršbe zoper dolžnico M. R. z izvršilnim sredstvom rubeža, cenitve in prodaje premičnin dolžnice. V preostalem se dolžničin ugovor zavrne kot neutemeljen.” V preostalem se pritožba zavrne in se v še izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

2. Upnik je dolžan dolžnici v roku 15 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 112,36 EUR, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku navedenega roka dalje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo dolžničin ugovor kot neutemeljen.

Zoper takšen sklep je dolžnica M. R. vložila pravočasno pritožbo iz vseh treh pritožbenih razlogov po I. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) ter predlagala, da se izpodbijani sklep spremeni tako, da se ugovoru ugodi in sklep o izvršbi z dne 15.5.2005 glede druge dolžnice razveljavi in izvršilni postopek v tem delu ustavi, podredno pa, da se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, upniku pa naložijo dolžničini pritožbeni stroški z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pritožnica je očitala sodišču prve stopnje, da pri odločanju o ugovoru ni pazilo na razloge iz 1. do 4. točke in 7. točke I. odstavka 58. člena (pravilno 55. člena) ZIZ, kot bi v skladu z II. odstavkom tega člena moralo po uradni dolžnosti. Ker niti ni navedlo, ali je uradni preizkus opravilo, je s tem storilo absolutno bistveno kršitev iz 14.točke II. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Izvršilni naslov namreč ni sposoben za dovolitev in vodenje izvršbe, saj v njem ni določena niti razvidna višina upnikove terjatve, ki je definirana v tuji valuti-DEM v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke na dan zapadlosti 21.9.1992, ni pa navedeno katere banke in zato preračuna iz DEM v SIT sploh ni mogoče opraviti. Prav tako ni dopustno obračunavati zakonskih zamudnih obresti od terjatve v tuji valuti. V izvršilnem predlogu je upnik sicer napravil preračun po srednjem tečaju Banke Slovenije, vendar v izvršilnem predlogu deviznega tečaja ni navedel, zato pravilnosti preračuna ni mogoče preizkusiti. Sodišče je tako odločalo o nepopolnem predlogu za izvršbo, ne da bi upnika pozvalo na njegovo dopolnitev, zato je s tem storilo nadaljnjo kršitev določb postopka iz I. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Nadalje v izvršilnem naslovu ni določno opredeljena nepremičnina, saj bi morala dolžnica dopustiti prodajo na nepremičnini, vpisani v vl. št. ... k.o. S., torej na eni nepremičnini, pri čemer iz izvršilnega naslova ne izhaja, na kateri. V citirani vl. št. je namreč vpisanih več različnih nepremičnin (30) in tako iz izvršilnega naslova ni razvidno, prodajo katere je dolžnica dolžna dopustiti. Poleg tega je upnik predlagal izvršbo na nepremičnini, vpisani v k.o. S., namesto S. Izvršilni naslov pa tudi ne more služiti kot podlaga za dovolitev izvršbe na dolžničine premičnine. Dolžna bi bila zgolj dopustiti poplačilo terjatve iz nepremičnine, kar pa upniku ne daje pravice za poseg v njeno drugo premoženje, tudi ne v premičnine. V laičnem ugovoru je dolžnica navedla, da ima prvi dolžnik premoženje, ki zadostuje za poravnavo dolga in glede na pomen in vsebino ugovora bi ga moralo sodišče po IV. odstavku 34. člena ZIZ obravnavati tudi kot predlog za dovolitev drugega sredstva izvršbe namesto tistega, ki ga je predlagal upnik oziroma jo v primeru pomanjkljivosti takšnega predloga pozvati na dopolnitev.

Upnik je v odgovoru na pritožbo le-tej v celoti nasprotoval in predlagal, da se zavrne kot neutemeljena.

Pritožba je delno utemeljena.

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje dovolilo predlagano izvršbo na podlagi izvršilnega naslova, to je pravnomočne sodbe Okrajnega sodišča v Slovenskih Konjicah z dne 7.3.2000, opr.št. P 31/95. Takšen sklep o izvršbi se lahko izpodbija z ugovorom, v katerem je treba navesti razloge, ki preprečujejo izvršbo in so primeroma našteti v 1. do 12. točki I. odstavka 55. člena ZIZ ter predložiti dokaze, s katerimi se takšna dejstva dokazujejo (II. odstavek 53. člena ZIZ), sicer se ugovor šteje za neutemeljen. V izpodbijanem sklepu je sodišče prve stopnje ugotovilo, da dolžničine ugovorne navedbe ne predstavljajo razlogov, ki bi preprečevali izvršbo in je njen ugovor kot neutemeljen zavrnilo (III. odstavek 58. člena ZIZ).

Pritožnica neutemeljeno navaja, da izvršilni naslov, na podlagi katerega je bila izvršba dovoljena, ni primeren, ker da višina upnikove terjatve, ki je v izvršilnem naslovu definirana v tuji valuti (DEM), ni določno razvidna. Pritožnica je spregledala, da je v 1. točki izreka izvršilnega naslova, na katerega je izvršilno sodišče v postopku prisilne izvršitve terjatve vezano (1. točka II. odstavka 17. člena ZIZ), vse dokler ni takšna odločba, ki predstavlja izvršilni naslov, z izrednimi pravnimi sredstvi spremenjena ali razveljavljena (4. točka I. odstavka 55. člena ZIZ), navedena terjatev v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije in nobenega dvoma ni, da se 2. točka izreka izvršilnega naslova nanaša na 1 točko izreka. V izreku izvršilnega naslova je navedeno, da tečejo zakonske zamudne obresti od tolarske protivrednosti na dan zapadlosti 21.9.1992 in tako ne tečejo od terjatve v tuji valuti (DEM). Tudi tečaj, to je srednji tečaj Banke Slovenije na dan 21.9.1992, po katerem je upnik pretvoril svojo terjatev iz DEM v tolarje, je določen in preverljiv, zato upnikov izvršilni predlog zaradi tega ni nepopoln. Pritožnica pa tudi ne konkretizira svoje pritožbene navedbe, kakšen bi bil po njenem mnenju pravilen preračun terjatve iz DEM v SIT. Tudi nepremičnina je v izvršilnem naslovu jasno in določno definirana z vložno številko 17 in katastrsko občino Slemene. Ker nepremičnine, vpisane pri tej vložni številki, v izvršilnem naslovu niso določneje naštete, zajemajo vse nepremičnine, ki so vpisane pod to vložno številko. Sklep o izvršbi tudi ni v nasprotju z izvršilnim naslovom, saj slovnično število (ednina ali množina) samostalniške besede nepremičnina ob dejstvu, da sta vložna številka in katastrska občina jasni, ni odločilna. Glede navedbe katastrske občine je tudi ugotoviti, da je v 1. in 2. točki izvršilnega predloga z dne 24.2.2003 sicer res navedena kot k.o. S., na kar opozarja pritožnica, vendar je upnik v 3. točki pravilno zapisal k.o. S. in gre tako v točkah 1 in 2 za očitno pisno pomoto, saj k.o. z imenom S. ni zaslediti. Pritožnica pa tudi ne zatrjuje, da bi ležala predmetna nepremičnina v drugi katastrski občini. Sodišče prve stopnje nadalje tudi ni ravnalo nepravilno, ko dolžničine ugovorne navedbe, da ima prvi dolžnik premoženje, ki zadostuje za poplačilo dolga, ni obravnavalo kot predlog za dovolitev drugega sredstva izvršbe po VI. odstavku 34. člena ZIZ. Dolžnica bi namreč lahko v okviru citirane določbe predlagala namesto izvršilnega sredstva, ki ga je predlagal upnik, drugo sredstvo le na svojem drugem premoženju, ne pa na premoženju druge osebe.

Ne gre sicer pritrditi pritožnici, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev iz 14. točke II. odstavka 339. člena ZPP (v zvezi s 15. členom ZIZ) ali relativno bistveno kršitev iz I. odstavka 339. člena ZPP, ker v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ni izrecno navedlo, ali je opravilo uradni preizkus na podlagi II. odstavka 55. člena ZIZ, vendar pa je pritrditi pritožnici, da je glede na izvršilni naslov dolžna dopustiti poplačilo terjatve le na svoji nepremičnini, ne pa tudi na svojih premičninah, kar spada v preizkus skladnosti izvršilnega naslova z izvršilnim predlogom (2. točka I. odstavka 55. člena ZIZ). Sklep o izvršbi, s katerim je predlagana izvršba dovoljena, mora biti namreč skladen z izvršilnim naslovom, na podlagi katerega je izvršba dovoljena. Na to pazi sodišče prve stopnje in tudi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (člen 55/II v zvezi z I, točka 2 ZIZ). V točki 2 izreka izvršilnega naslova je navedeno, da mora dolžnica dopustiti poplačilo terjatve le na svoji nepremičnini, zato je lahko tudi izvršba dovoljena samo na te nepremičnine, ne pa tudi na dolžničine premičnine. Glede na to je dolžničina pritožba delno utemeljena, zato ji je sodišče druge stopnje delno ugodilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, da se ugovoru dolžnice delno ugodi in sklep o izvršbi z dne 16.5.2005, opr. št. In 2002/00045 razveljavi v delu, ki se nanaša na izvršilno sredstvo rubeža, cenitve in prodaje dolžničinih premičnin (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Sodišče prve stopnje pa je po presoji pritožbenega sodišča ob vezanosti na izvršilni naslov glede na vsebino izreka v izvršilnem naslovu tudi pravilno zaključilo, da ta ne predvideva subsidiarne zaveze dolžnice. V preostalem še izpodbijanem delu je pritožbeno sodišče ob obrazloženem potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, saj je pritožba v nadaljnjem neutemeljena (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo drugih kršitev, na katere mora ob pritožbenem preizkusu paziti po uradni dolžnosti (II. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ).

Pritožnica je s pritožbo delno uspela, zato je v skladu z II. odstavkom 165. člena ZPP v zvezi z II. odstavkom 154. člena ZPP (v zvezi s 15. členom ZIZ) upravičena do delne povrnitve stroškov.

V obravnavani zadevi je bila dovoljena izvršba na pritožničino nepremično in premično premoženje, torej na dve izvršilni sredstvi. Ker je s pritožbo zoper dovoljeno izvršbo na njene premičnine uspela, to pomeni njen 50% pritožbeni uspeh.

Pritožbeni stroški dolžnice, odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo (OT) in glede na vrednost ene odvetniške točke na dan odmere stroškov 0,459 EUR, znašajo 224,72 EUR, kar glede na njen 50% pritožbeni uspeh predstavlja 112,36 EUR, in sicer za pregled listin 50 točk, za sestavo pritožbe 300 točk, za poročilo stranki 50 točk in 2% materialnih stroškov (8 točk), vse povečano za 20% DDV. Pritožnici niso bili priznani stroški za konferenco s stranko v višini 50 točk, saj so ti stroški že vsebovani v pregledu listin in sami pritožbi ter sodna taksa za pritožbo, ker ji ta ni bila odmerjena niti ni izkazano, da bi jo pritožnica plačala.

Upnik mora povrniti dolžnici tako odmerjene stroške v roku 15 dni, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki teko od poteka paricijskega roka dalje (299. člen Obligacijskega zakonika-OZ v zvezi s 378. členom OZ in načelno pravno mnenje, sprejeto na občni seji Vrhovnega sodišča RS dne 13.12.2006).