Jedro

Glavna obravnava, opravljena na več narokih, je celota in že opravljenih procesnih dejanj ni treba ponavljati na kasnejšem naroku.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega B.K. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojeni B.K. je dolžan plačati 800 EUR povprečnine.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je bila obsojenemu B.K. zaradi kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena KZ izrečena denarna kazen 1.500 EUR, dolžan pa je plačati tudi stroške postopka.

Zoper sodbo je zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve postopka po 3. točki prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in kršitve 25. člena Ustave. Navaja, da je bila glavna obravnava dne 19.12.2007 opravljena v nenavzočnosti obsojenca, čeprav niso bili izpolnjeni zakonski pogoji za sojenje v nenavzočnosti, ker ga sodišče na prejšnji glavni obravnavi ni poučilo, da to lahko stori. S tem je obsojencu onemogočilo, da bi bil navzoč pri zaslišanju oškodovanke. Izpodbijana sodba „protispisno“ navaja, da obsojenec takoj po razglasitvi sodbe in tudi ne v roku osmih dni odtlej ni napovedal pritožbe, saj da je to storil takoj po razglasitvi, ko je rekel, da se bo zoper odločitev pritožil, če bo treba „do Strassbourga“, ker dejanja ni storil in je sodnica delala enostransko. Napako je storilo sodišče, ki napovedi pritožbe ni zapisalo v zapisnik, ampak je o izjavi napisalo uradni zaznamek, v katerem pa ni povzelo obsojenčeve napovedi o pritožbi in obsojenec tega zaznamka ni podpisal. Sodišče ga ni opozorilo, da njegovi „ugovori in razlogi“ morda ne ustrezajo pogojem po 368. členu ZKP. Sodba tudi nima pravnega pouka. Predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ali pa se razveljavi klavzula o pravnomočnosti sodbe in se sodišču prve stopnje naloži izdajo obrazložene sodbe s pravnim poukom o pravici do pritožbe ter odloži izvršitev sodbe.

Vrhovna državna tožilka na navedbe v zahtevi odgovarja, da so trditve o obsojenčevi napovedi pritožbe v nasprotju z vsebino zapisnika o glavni obravnavi, sodišče je zato upravičeno izdalo sodbo brez obrazložitve v skladu z zakonom. Na glavni obravnavi dne 21.11.2007 je obsojenec podpisal, da je bil seznanjen z možnostjo, da se mu sodi v nenavzočnosti, če so izpolnjeni zakonski pogoji, zato je sodišče lahko ob izpolnjenih ostalih pogojih 19.12.2007 nadaljevalo glavno obravnavo. Predlaga, da se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne.

Odgovor vrhovne državne tožilke je bil vročen obsojencu in zagovorniku, o njem pa se je izjavil zagovornik. Pritrjuje ugotovitvi vrhovne državne tožilke, da obsojenčeva napoved pritožbe res ni zapisana v zapisniku o glavni obravnavi, vendar pa je to napaka sodišča in ne obsojenca, ker je namesto zapisa v zapisniku napravilo nepopoln uradni zaznamek. Obsojenec za obstoj uradnega zaznamka ni vedel in ga tudi ni podpisal. Gre za vprašanje o tem, ali je obsojenec izjavil, da se bo pritožil, ki se ga lahko razjasni z njegovim zaslišanjem. Obsojencu je bil sicer dan pravni pouk, kot je zapisan v zapisniku o glavni obravnavi dne 13.3.2007, torej tudi o tem, da se mu lahko sodi v nenavzočnosti, vendar pa obsojencu niso bili znani pogoji, pod katerimi se to lahko stori, saj ni imel zagovornika, sam pa ni pravnik. Tudi v vabilu za glavno obravnavo dne 19.12.2007 takega pouka ni bilo. Sicer pa je bila njegova navzočnost na tej glavni obravnavi nujna, ker je bila zaslišana oškodovanka kot edina obremenilna priča in bi zato sodišče moralo preložiti glavno obravnavo, odrediti prisilno privedbo obsojenca ali pa postaviti zagovornika.

Zahteva zagovornika za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbah 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je podana bistvena kršitev postopka, kadar je glavna obravnava opravljena brez oseb, katerih navzočnost je obvezna. Po določbah prvega in drugega odstavka 439. člena ZKP mora okrajno sodišče na glavno obravnavo povabiti tudi obdolženca in ga poučiti, da ima pravico do zagovornika. Po določbah prvega odstavka 442. člena ZKP sme sodišče opraviti glavno obravnavo v nenavzočnosti obdolženca, če je bil zaslišan, če njegova navzočnost na glavni obravnavi ni nujna in če na glavno obravnavo ni prišel, čeprav je bil pravilno vabljen, to je, da mu je bilo vabilo pravočasno in pravilno vročeno s predpisano vsebino in opozorili.

Zahteva uveljavlja, da je sodišče v nasprotju z določbami prvega odstavka 442. člena ZKP opravilo glavno obravnavo v nenavzočnosti obsojenca dne 19.12.2007. Sodba je bila izdana na naroku dne 15.2.2008, ko se je nadaljevala v obsojenčevi navzočnosti. O možnosti, da sodišče izvede glavno obravnavo brez obsojenčeve navzočnosti je bil ta seznanjen že v vabilu na prvi narok za glavno obravnavo in na naroku dne 21.11.2007, ko je bila preložena na 19.12.2007, in tudi poučen, da si lahko vzame zagovornika. O datumu preložene glavne obravnave je bil navzoči obsojenec ustno obveščen in se je odpovedal pisnemu vabilu, kar je potrdil s podpisom. Glavna obravnava, ki je opravljena na več narokih, je celota in že opravljenih procesnih dejanj ni treba ponavljati na kasnejšem naroku. Opozorilo, da se glavna obravnava lahko opravi v nenavzočnosti obdolženca velja za vse naroke glavne obravnave in je ni treba ponavljati ob vsaki preložitvi glavne obravnave, ki se nadaljuje. Pomembno je, da je bil obdolženec opozorjen na možnost, da se bo obravnava nadaljevala v njegovi nenavzočnosti. Obsojenčeve pravice do obrambe v njegovi navzočnosti in z zagovornikom torej niso bile kršene.

Za kršitev obdolženčeve pravice do pritožbe zoper sodbo po 25. členu Ustave v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZKP gre, kadar sodišče pravočasno in dovoljeno pritožbo s predpisano vsebino ne sprejme v obravnavanje. Po določbah 390. člena ZKP pritožba ni dovoljena, če jo je vložila neupravičena oseba ali upravičena oseba, ki pa se je pravici do pritožbe odpovedala ali je pritožbo umaknila ali če pritožba po zakonu ni dovoljena. Po določbah prvega odstavka 362. člena in drugega odstavka 368. člena ZKP se šteje, da se je upravičenec do pritožbe, torej tudi obdolženec, odpovedal pravici do pritožbe, če v osmih dneh od dneva razglasitve sodbe, na kateri je navzoč, ne napove pritožbe (ali je ne vloži), pod pogojem, da je bil poučen o pravici do pritožbe in o dolžnosti predhodne napovedi pritožbe.

V obravnavanem primeru je bil obsojenec navzoč pri razglasitvi sodbe dne 15.2.2008. V pisnem odpravku sodbe brez obrazložitve se ugotavlja, da je bil obsojenec poučen, da mora v roku osmih dni napovedati pritožbo. V zapisniku o glavni obravnavi tega dne je zapisano, da je sodnica po razglasitvi sodbe „poučila upravičence do pritožbe, da morajo pritožbo napovedati in sicer jo lahko napovejo takoj oziroma najkasneje v roku osmih dni od razglasitve sodbe“ in „da se bo v primeru, če pritožbe ne bodo napovedali v zakonskem roku štelo, da so se odpovedali pravici do pritožbe“. Po tem opozorilu se zapisnik konča z navedbo, da je bil narok zaključen ob 15.10 uri. V zapisniku ni nobene izjave obsojenca po tem pouku, ampak je sodnica isti dan napisala uradni zaznamek, da je obsojenec „ob razglasitvi sodbe izjavil, da na osnovi sodničine odločitve žena in hčerka ne bosta dobili ničesar in da sodnica dela enostransko“. Ne iz zapisnika ne iz uradnega zaznamka torej ne izhaja, da je obsojenec izjavil, da bo vložil pritožbo. Ugotovitev sodbe, da pritožbe ni napovedal, torej ni protispisna, ampak je v skladu s podatki v zapisniku o glavni obravnavi in v uradnem zaznamku.

Res je, da obsojenec ni mogel vplivati na vsebino uradnega zaznamka, v skladu s pravicami obdolženca v postopku pa bi na podlagi drugega odstavka 315. člena ZKP lahko ugovarjal, da sodnica v zapisnik o glavni obravnavi ni zapisala njegove napovedi pritožbe. Vrhovno sodišče ugotavlja, da v zapisniku, ki se vanj vpisuje bistvena vsebina poteka glavne obravnave, zlasti tudi pripombe in predlogi strank in pouk o pravici do pritožbe, o dolžnosti napovedi pritožbe in o domnevi, da se je obdolženec odpovedal pravici do pritožbe, če je ne bo napovedal najkasneje v osmih dneh od razglasitve sodbe (prvi odstavek 314. člena, četrti odstavek 315. člena, prvi odstavek 362. člena ZKP), ni obsojenčeve napovedi pritožbe ali zahteve, da se napoved zapiše, če jo je izjavil, čeprav je bil pravilno poučen po prvem odstavku 362. člena ZKP, zato je ugotovitev prvostopnega sodišča, da obsojenec pritožbe ni napovedal, pravilna in sodba zakonita.

Zahteva s trditvijo, da je obsojenec napovedal pritožbo, izpodbija nasprotno ugotovitev sodbe kot zmotno, s tem pa uveljavlja zmotno ugotovitev procesno pravnega odločilnega dejstva, torej zmotno ugotovitev dejanskega stanja, tega pa se z zahtevo za varstvo zakonitosti ne more uveljavljati.

Ker zahteva zagovornika obsojenega B.K. za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

Po določbah 98.a člena, prvega odstavka 95. člena in 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP obsojenec plača stroške postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti. Pri odmeri višine povprečnine je Vrhovno sodišče v skladu z določbami tretjega odstavka 92. člena ZKP upoštevalo premoženjske razmere obsojenca (ima ustrezen poklic in redno zaposlitev, je lastnik stanovanja, nima preživninskih obveznosti) ter zapletenost zahteve za varstvo zakonitosti, ki je uveljavljala bistvene kršitve postopka.