Jedro

Država odgovarja samo za škodo, ki jo je nekdo utrpel zaradi posega v pravico do osebne svobode. Materialnopravna pravila ne dajejo pravne podlage, da bi država posebej (s fikcijo) odgovarjala tudi za škodo, ki jo kdo utrpi zaradi samega teka kazenskega postopka ali zaradi konkretno očitanega kaznivega dejanja.

Škoda, ki nastane zaradi samega teka (pred)kazenskega postopka, ni posebej urejena. Toženka pa lahko odškodninsko odgovarja na podlagi 26. člena URS, po katerem ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja. Protipravnost ravnanja je povzdignjena že na ustavno raven, kar izključuje presojo po načelu objektivne odgovornosti, kot jo ponuja pritožnik.

Odškodninska odgovornost države za tovrstna dejanja je specifična oblika odgovornosti, ki izvira iz posebnega položaja države nasproti fizičnim osebam. Glede na to je treba pri presoji posameznih predpostavk njene odgovornosti (predvsem pri presoji protipravnosti) upoštevati tudi posebnosti, ki izvirajo iz oblastvene narave delovanja njenih organov, funkcionarjev in uslužbencev. Ustaljena sodna praksa protipravnost pri vodenju policijskih, tožilskih in sodnih postopkov v smislu civilne odškodninske odgovornosti tako priznava le, če so obremenjene s t. i. kvalificirano stopnjo napačnosti in ne pri vsaki zmotni presoji ali kršitvi postopka. Pojma protipravnosti sodnikovega ravnanja tako ni mogoče enačiti z oceno, da je sporna sodna odločba nepravilna in nezakonita, in ne z vsako napako v postopku. Prav tako ni protipravno dejanje sam proces odločanja oziroma uvedba predkazenskega ali kazenskega postopka, čeprav pozneje ni prišlo do obsodbe.

Tožnik v pritožbi konkretizirano graja le odločitev sodišča prve stopnje v zvezi z očitkom pristranskega sojenja in sicer navaja, da je s tem, ko je sodnik sprejel priznanje krivde soobsojenih A. A. in B. B. kot pomočnic pri storitvi kaznivega dejanja zlorabe položaja, ki se je očitalo obsojenemu C. C., nedvomno moral izhajati iz predpostavke, da je obsojeni C. C. kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja storil, saj sicer ne bi mogel sprejeti priznanja krivde pomočnikov pri domnevnem kaznivem dejanju. S tem naj bi nastala okoliščina, ko je sodnik postal pristranski, ko je nadaljeval sodni postopek, med drugim tudi za sedanjega pritožnika. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z razlogi, ki jih je za zavrnitev tega očitka navedlo že sodišče prve stopnje. Bistveno je, da sodbi na podlagi priznanja krivde zoper A. A. in B. B. ne vsebujeta presoje kakršnihkoli, še najmanj pa konkretnih tožnikovih ravnanj, ki so bila temelj obsodbe. Poleg tega soobtoženi pri nobenem od dejanj nista neposredno sodelovali s tožnikom. Tožnik je bil obtožen kaznivega dejanja pranja denarja, ki ga je storil v sodelovanju (samo) s C. C. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno navedlo, da čeprav se je moral sodnik pred narokom seznaniti z vsebino spisa in dokazi, in si je torej tudi na podlagi sprejetega priznanja krivde posameznega obtoženca o zadevi ustvaril mnenje, to ne pomeni, da mu ni treba dokazne ocene glede ostalih obtožencev, ki krivde ne priznajo, sprejeti v skladu s 355. členom ZKP.

V zvezi s prestajanjem kazni zapora je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik kazen zapora prestajal do vključno 3. 7. 2015, kar predstavlja 82 dni. Tožnik je en dan prestajal zapor v zaprtem režimu, 23 dni v polodprtem režimu in 53 dni na odprtem oddelku. Resda tožnik kazni zapora ves čas ni prestajal v zaprtem režimu in sta polodprti in odprti režim prestajanja kazni zapora milejša oblika, vendar gre še vedno za hudo omejitev osebne svobode posameznika, kar nedvomno povzroča duševne bolečine. Zato zgolj prisojeni znesek na dan neutemeljeno odvzete prostosti, brez upoštevanja koliko povprečnih plač na dan sojenja znaša prisojena odškodnina, ne da celovite slike.

V zvezi s premoženjsko škodo (izgubljenim zaslužkom) je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da je mesečna plača delavca določena v mesečnem znesku ne glede na nekoliko različno število ur v posameznem mesecu.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženka dolžna tožniku plačati še odškodnino v višini 7.666,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.6.2019 dalje do plačila (točka I izreka). Zavrnilo pa je višji tožbeni zahtevek za plačilo dodatne odškodnine v višini glavnice 244.348,66 EUR ter dodatne vtoževane zakonske zamudne obresti (točka II izreka). Odločilo je tudi, da tožnik nosi 96% stroškov toženke, toženka pa nosi 4% stroškov tožnika (točka III izreka).

2. Zoper to sodbo sta se pritožila tožnik in toženka.

3. Tožnik izpodbija zavrnilni del sodbe in odločitev o stroških postopka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP1) ter kršitve z Ustavo zajamčenih pravic (iz členov 14, 22 in 30). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da neupravičena obsojenost izvira iz samega teka kazenskega postopka, zato je tudi škoda zaradi samega teka kazenskega postopka tista, za katero odgovarja država. Na podlagi take zakonske ureditve je sodišče neutemeljeno zavrnilo zahtevke, ki so posledica samega postopka. Plačilo škode zaradi napake državnega organa pri odločanju v kazenskem postopku je urejeno v 30. členu Ustave, ki določa, da „kdor je bil po krivem obsojen za kaznivo dejanje ali mu je bila prostost neutemeljeno odvzeta, ima pravico do rehabilitacije, do povrnitve škode in druge pravice po zakonu“. Odločba ustavnega sodišča U-I-60/98 jasno navaja, da obstoji objektivna odgovornost države za škodo v primeru, ko je iz kateregakoli vzroka prišlo do neupravičene obsodbe oziroma neutemeljenega odvzema prostosti. Glede na tako ustavno sodno prakso je odločitev sodišča v izpodbijani sodbi v celoti napačna, samovoljna in arbitrarna. Sodišče je zmotno uporabilo pravo, med izrekom sodbe in odločilnimi dejstvi pa obstoji očitno nasprotje. Uporaba prava v očitnem nasprotju z njegovo vsebino predstavlja tudi kršitev ustavne pravice enakosti pred zakonom. ZKP daje podlago za odločanje o škodi tudi v zvezi s samim postopkom, to pravico pa daje tudi 30. člen Ustave. Glede nematerialne škode sodišče ni navedlo nobene obrazložitve v zvezi s svojo odločitvijo. Sklicevanje na sodno prakso ne predstavlja obrazložitve odločitve sodišča. Sodišče ni navedlo, kako je upoštevalo časovno oddaljenost uporabljenih primerov na sedanji čas odločanja in zato sodbe v tem delu sploh ni mogoče preizkusiti. Ni namreč mogoče ugotoviti nobene okoliščine, katero je sodišče, upoštevajoč čas odločanja, upoštevalo pri odmeri odškodnine za prestani zapor. Ni jasno, zakaj sodišče ni uporabilo novejših zadev, ki so bližje sedanjemu času in ko so dosojene odškodnine višje kot pred desetletjem. Nezmožnost preizkusa sodne odločitve predstavlja bistveno kršitev določb postopka in kršitev ustavne pravice do obrazloženosti sodne odločbe. Sodišče razpravlja o dnevih zapadlosti in da ni jasno razvidno, zakaj se navaja datum 1.8.2015. Gre za začetek prvega polnega meseca po prenehanju prestajanja kazni, kar je v svojih navedbah tožnik opisal, Takrat so zapadli odškodninski zahtevki, pravico njihovega uveljavljanja pa je tožnik pridobil, ko je prejel odločbo Vrhovnega sodišča. Sodišče je v zvezi z obrazložitvijo svoje odločitve glede okoliščin, da protipravnosti ni, izdalo sodbo presenečenja. To pa zato, ker je podana objektivna odgovornost države in ker je sodišče določena kazenska vprašanja obravnavalo mimo zakonske ureditve in s tem sprejelo arbitrarno odločitev. Sodišče pri obrazložitvi v celoti prezre okoliščino, da slovenska zakonodaja ločuje med sostorilcem in pomočnikom. Pri pomoči gre za akcesorno naravo udeležbe, ki ima za predpostavko, da je storilec, kateremu se nudi pomoč, kriv. Pomočnik ni kriv, če ni kriv glavni storilec. Sodnikov sprejem in potrditev sporazuma o priznanju krivde pomočnikov pri kaznivem dejanju zaradi akcesornosti udeležbe nujno izhaja iz njegove miselne predpostavke, da je obtoženi glavni storilec kaznivega dejanja očitano kaznivo dejanje dejansko tudi storil, čeprav se dokazni postopek zoper storilca sploh še ni začel in torej še ni bil izveden noben dokaz, na podlagi katerega bi lahko sodnik sklepal, da je obtoženi storil kaznivo dejanje, kaj šele, da bi to lahko jemal kot gotovo dejstvo. S tem, ko je sodnik Julijan Glavina sprejel priznanje krivde soobsojenih A. A. in B. B. kot pomočnic pri storitvi kaznivega dejanja zlorabe položaja, ki se je očitalo obsojenemu C. C., je nedvomno moral izhajati iz predpostavke, da je obsojeni C. C. kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja storil, saj sicer ne bi mogel sprejeti priznanja krivde pomočnikov pri domnevnem kaznivem dejanju. S tem je nastala okoliščina, ko je sodnik Glavina postal pristranski, ko je nadaljeval sodni postopek, med drugim tudi za sedanjega pritožnika. Stališče sodišča v 127. točki obrazložitve sodbe je arbitrarno, samovoljno in v očitno škodo pritožniku. Sodišče bi moralo o vseh posameznih zahtevkih tožnika odločati in izvesti dokazni postopek, kar pa je opustilo zaradi zmotne pravne presoje temelja zahtevka tožnika. Tožnik se pritožuje tudi zoper odločitev o stroških postopka, saj je odločitev o stroških popolnoma napačna in posledica samovoljne zavrnitve zahtevka z navedbo, da ni dokazana protipravnost, katere tožniku sploh ni bilo potrebno dokazovati.

4. Toženka je na pritožbo odgovorila in predlagala zavrnitev pritožbe.

5. Toženka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo sodišča prve stopnje tako, da tožbeni zahtevek zavrne tudi v točki I izpodbijane sodbe, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je znesek 8.000,00 EUR, ki ga je sodišče tožniku prisodilo za nepremoženjsko škodo, previsok, sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, to je določbe 179. člena OZ. Iz sodbe VS RS št. II Ips 45/2017 izhaja, da odškodnina v višini 56,30 EUR na dan pomeni srednje visoko odškodnino zaradi neutemeljeno odvzete prostosti. Sodišče odškodnine ni pravilno umestilo v okvire nematerialnih škod v podobnih primerih, ter ni pravilno upoštevalo tožnikovega „doživljanja“ pripora in nastanek nematerialne škode v njegovi pravni sferi. Nobenih globljih bolečin ali celo dolgotrajnih tožniku v tej pravdi ni uspelo dokazati. Bistveno v tem primeru, ki ga razlikuje od podobnih primerov, je način preživljanja odvzema prostostne kazni. Tožnik je kazen prestajal le 1 dan v okoliščinah reda in discipline (ZPKZ Ljubljana), v preostalem delu jo je prestajal na polodprtem oddelku in nato v odprtem režimu in na koncu le še v obliki vikend zapora. Iz obrazložitve sodbe ne izhaja, kako je sodišče trajanje zaporne kazni in obliko oziroma režim prestajanja kazni zapora upoštevalo pri odmeri odškodnine. V tem delu je sodba pomanjkljiva oziroma nima razlogov o odločilnih dejstvih, ki so utemeljevala odločitev, zato se je ne da preizkusiti (14. točka 2. odst. 339. člena ZPP). Odprti oddelek Ig ni ograjen z zunanjo ograjo, bivalni, delovni in drugi prostori se ne zaklepajo. Vhodna vrata zgradbe odprtega oddelka zaklepajo praviloma le preko noči, obsojenci se skladno s hišnim redom prosto gibljejo v okolici oddelka, na izhode odhajajo brez spremstva pravosodnih policistov, ni tehničnega in osebnega varovanja, za ohranjanje reda in discipline ter za varnost skrbi praviloma en pravosodni policist. Tožnik se je v prostem času lahko svobodno gibal na zunanjih površinah v okviru oddelka, odhod in prihod je moral prijaviti pravosodnemu policistu. V skladu z dnevnim redom je lahko odšel v bližnjo prodajalno, z osebami izven zavoda si je lahko neomejeno dopisoval in sprejemal pisemske pošiljke, obiske je imel nenadzorovane. Spremljanje TV programov ni bilo omejeno, telefonski pogovori niso bili omejeni, izvajali so se v skladu z dnevnim redom. Tožnik je lahko sprejemal po pošti ali ob obiskih pošiljke s hrano, perilom, osebnimi predmeti, tobakom, tobačnimi izdelki in časopisi oziroma knjigami ter drugimi stvarmi, neomejeno, pošiljka po teži in velikosti ni bila omejena. Pri sebi je imel lahko na lastno odgovornost denar. Tožnik je imel devetkrat obisk v zavodu, trikrat pa je koristil nenadzorovani obisk zunaj zavoda. Imel je možnost uporabljati svoj mobilni telefon, računalnik in preko teh naprav tudi na lastne stroške dostopati do spleta. Od 29.6.2015 do 3.7.2015 mu je bilo omogočeno prestajanje kazni zapora na način, da je ob ponedeljkih ob 8.00 uri odhajal na delo in se v zavod vračal ob petkih do 20.00 ure (zapor ob koncu tedna). Okoliščina glede režima prestajanja kazni zapora je v predmetnem primeru vsekakor pravno relevantna in mora biti upoštevana pri višini dosojene odškodnine, kar pa iz izpodbijane sodbe ne izhaja. V tožnikovem primeru, ki ga toženka ocenjuje kot najblažjega po intenziteti nepremoženjske škode, bi sodišče moralo konkretni primer primerjati s tistimi, v katerih so sodišča prisojala zneske, nižje od 50,00 EUR/dan. Glede na sodno prakso znesek prisojene odškodnine tožniku za nepremoženjsko škodo v višini skoraj 100,00 EUR/dan bistveno odstopa od primerov nižje prisojenih odškodnin. Toženka nato predstavi posamezne primere iz sodne prakse (II Ips 196/2016, II Ips 623/2008, II Ips 174/2016, II Ips 412/2011, II Cp 2578/2016, I Cp 1374/2013, II Ips 62/2015, II Cp 1636/2018, II Ips 333/2014, II Ips 316/2005, II Ips 455/2010, II Ips 531/2007, II Ips 181/2007) in zaključi, da tožnik do več kot 50,00 EUR/dan ni upravičen. Toženka se tudi ne strinja z odškodnino za premoženjsko škodo, saj je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. Toženka je tekom postopka angažirala cenilca, strokovnjaka za računanje plač, kar je skladno z ZPP enako kot njene trditve. V okviru teh trditev je cenilec pravilno izračunal vrednost urne postavke za tožnikovo delo na način, da je neto plačo delil s številom mesečnih ur in nato vrednost urne postavke, ki jo je na ta način dobil, pomnožil s številom ur. Način, ki ga je sodišče uporabilo za izračun premoženjske škode, je materialnopravno napačen, ker ne upošteva navadne škode, ki pomeni škodo, ki je nastala (prav temu) tožniku, temveč upošteva neko abstraktno škodo, določeno v mesečnem znesku, ne glede na različno število ur v posameznem mesecu. Toženka zato meni, da je tožnik uspel izkazati premoženjsko škodo v znesku 2.979,30 EUR, v preostanku pa je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno napačna.

6. Tožnik je na pritožbo odgovoril in predlagal zavrnitev pritožbe.

7. Pritožbi nista utemeljeni.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo glede vprašanja, za katero škodo odgovarja država v konkretnem primeru. Materialnopravno podlago je pojasnilo v točkah 14 do 19 obrazložitve sodbe. Pravilno je navedlo, da država odgovarja samo za škodo, ki jo je nekdo utrpel zaradi posega v pravico do osebne svobode. Materialnopravna pravila pa ne dajejo pravne podlage, da bi država posebej (s fikcijo) odgovarjala tudi za škodo, ki jo kdo utrpi zaradi samega teka kazenskega postopka ali zaradi konkretno očitanega kaznivega dejanja. Tudi 30. člen Ustave RS (URS), na katerega se sklicuje tožnik v pritožbi, kaj drugega ne določa. Določa namreč, da ima tisti, ki je bil po krivem obsojen za kaznivo dejanje ali mu je bila prostost neutemeljeno odvzeta, pravico do rehabilitacije, do povrnitve škode, in druge pravice po zakonu.

9. Škoda, ki nastane zaradi samega teka (pred)kazenskega postopka, ni posebej urejena. Toženka pa lahko odškodninsko odgovarja na podlagi 26. člena URS, po katerem ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja. Protipravnost ravnanja je povzdignjena že na ustavno raven, kar izključuje presojo po načelu objektivne odgovornosti, kot jo ponuja pritožnik.

10. Odškodninska odgovornost države za tovrstna dejanja je specifična oblika odgovornosti, ki izvira iz posebnega položaja države nasproti fizičnim osebam. Glede na to je treba pri presoji posameznih predpostavk njene odgovornosti (predvsem pri presoji protipravnosti) upoštevati tudi posebnosti, ki izvirajo iz oblastvene narave delovanja njenih organov, funkcionarjev in uslužbencev. Ustaljena sodna praksa protipravnost pri vodenju policijskih, tožilskih in sodnih postopkov v smislu civilne odškodninske odgovornosti tako priznava le, če so obremenjene s t. i. kvalificirano stopnjo napačnosti in ne pri vsaki zmotni presoji ali kršitvi postopka. Pojma protipravnosti sodnikovega ravnanja tako ni mogoče enačiti z oceno, da je sporna sodna odločba nepravilna in nezakonita, in ne z vsako napako v postopku. Prav tako ni protipravno dejanje sam proces odločanja oziroma uvedba predkazenskega ali kazenskega postopka, čeprav pozneje ni prišlo do obsodbe.2 Tudi s strani tožnika citirana ustavna odločba kaj drugega ne navaja. Zatrjevane tožnikove ustavne pravice niso bile kršene. Prav tako ne gre za sodbo presenečenja, kot trdi tožnik. Zavzeto materialnopravno stališče sodišča prve stopnje glede protipravnosti ravnanja ne more predstavljati sodbe presenečenja za tožnika, prav tako ne gre za samovoljno ali arbitrarno odločitev sodišča. 11. Sodišče prve stopnje je tako ravnalo pravilno, ko se je v sodbi opredelilo do posameznih konkretnih očitkov, ki naj bi pomenili protipravno ravnanje kazenskega sodišča in jih tudi pravilno zavrnilo (glej točke 83 do 127 obrazložitve sodbe). Tožnik v pritožbi konkretizirano graja le odločitev sodišča prve stopnje v zvezi z očitkom pristranskega sojenja in sicer navaja, da je s tem, ko je sodnik Julijan Glavina sprejel priznanje krivde soobsojenih A. A. in B. B. kot pomočnic pri storitvi kaznivega dejanja zlorabe položaja, ki se je očitalo obsojenemu C. C., nedvomno moral izhajati iz predpostavke, da je obsojeni C. C. kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja storil, saj sicer ne bi mogel sprejeti priznanja krivde pomočnikov pri domnevnem kaznivem dejanju. S tem naj bi nastala okoliščina, ko je sodnik Glavina postal pristranski, ko je nadaljeval sodni postopek, med drugim tudi za sedanjega pritožnika. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z razlogi, ki jih je za zavrnitev tega očitka navedlo že sodišče prve stopnje v točkah 113 do 118 obrazložitve sodbe. Bistveno pa je, da sodbi na podlagi priznanja krivde zoper A. A. in B. B. ne vsebujeta presoje kakršnihkoli, še najmanj pa konkretnih tožnikovih ravnanj, ki so bila temelj obsodbe. Poleg tega soobtoženi pri nobenem od dejanj nista neposredno sodelovali s tožnikom. Tožnik je bil obtožen kaznivega dejanja pranja denarja, ki ga je storil v sodelovanju (samo) s C. C. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno navedlo, da čeprav se je moral sodnik pred narokom seznaniti z vsebino spisa in dokazi, in si je torej tudi na podlagi sprejetega priznanja krivde posameznega obtoženca o zadevi ustvaril mnenje, to ne pomeni, da mu ni treba dokazne ocene glede ostalih obtožencev, ki krivde ne priznajo, sprejeti v skladu s 355. členom ZKP, torej, da lahko sodbo opre zgolj na dejstva in dokaze, ki so bili pretreseni na glavni obravnavi in sicer potem, ko je vestno pretehtal vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi ter na podlagi takšne presoje sprejel sklep o dokazanosti oziroma nedokazanosti dejstev, in to za vsakega obtoženca posebej. Zato dejstvo, da je sodnik sprejel priznanje krivde glede dveh obtoženk v konkretni zadevi, samo po sebi ne more privesti do zaključka, da iz tega razloga sodnik ne more biti nepristranski glede ostalih obtožencev. Da gre tu za pomoč in ne sostorilstvo, ni odločilnega pomena.

12. V zvezi s prestajanjem kazni zapora je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik kazen zapora prestajal do vključno 3.7.2015, kar predstavlja 82 dni. Tožnik je en dan prestajal zapor v zaprtem režimu, 23 dni v polodprtem režimu in 53 dni na odprtem oddelku. Okoliščine v zvezi s prestajanjem kazni zapora je sodišče prve stopnje natančno ugotovilo v točkah 21 do 34 obrazložitve sodbe. Na podlagi ugotovljenih dejstev je zaključilo, da pravična odškodnina za nepremoženjsko škodo znaša 8.000,00 EUR (kar približno ustreza šestim povprečnim plačam ob izdaji sodbe). Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je takšna odškodnina primerna glede na vse okoliščine konkretnega primera in glede na podobne primere v sodni praksi (179. člen Obligacijskega zakonika - OZ3). Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje upoštevalo zgolj starejše primere iz sodne prakse, saj primerljivost odškodnin ne glede na čas zagotavlja primerjava glede na število povprečnih plač. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, koliko povprečnih plač znaša dosojena odškodnina glede na čas odločanja, zato ni utemeljen pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka. Sodba vsebuje zadostne razloge o odločilnih dejstvih in jo je mogoče preizkusiti. V zvezi s tem je neutemeljen tudi očitek toženke v pritožbi, da iz obrazložitve sodbe ne izhaja, kako je sodišče trajanje zaporne kazni in obliko oziroma režim prestajanja kazni zapora upoštevalo pri odmeri odškodnine. Sodišče prve stopnje je dolžno ugotoviti vse relevantne okoliščine v zvezi s prestajanjem zaporne kazni, kar je sodišče prve stopnje tudi storilo, in nato glede na okoliščine odmeriti primerno odškodnino. Iz razlogov sodbe je jasno razvidno, da je sodišče prve stopnje upoštevalo tako trajanje zaporne kazni kot tudi režim prestajanja kazni zapora. Resda tožnik kazni zapora ves čas ni prestajal v zaprtem režimu in da sta polodprti in odprti režim prestajanja kazni zapora milejša oblika, vendar gre še vedno za hudo omejitev osebne svobode posameznika, kar nedvomno povzroča duševne bolečine. Ne drži tudi trditev toženke v pritožbi, da gre za enega od najblažjih primerov po intenziteti nepremoženjske škode. Sodišče prve stopnje je namreč med drugim ugotovilo, da je tožnik zelo trpel zaradi dveh majhnih otrok (starih tri in šest let), ki jima je zelo težko pojasnil, da mora njun oče v zapor, hudo mu je bilo tudi za ženo, ki je bila sama doma in je morala za vse poskrbeti sama. Do neke mere se je spremenil tudi odnos širšega okolja do tožnika, o kazenskem postopku pa se je tudi v medijih relativno veliko pisalo. Tudi če pogledamo primere, na katere se sklicuje toženka v pritožbi, je bilo v določenih primerih prisojeno šest ali več povprečnih plač, če bi zneske preračunali na trajanje zapora v konkretnem primeru. Zato zgolj prisojeni znesek na dan neutemeljeno odvzete prostosti, brez upoštevanja koliko povprečnih plač na dan sojenja znaša prisojena odškodnina, ne da celovite slike.

13. V zvezi s premoženjsko škodo (izgubljenim zaslužkom) je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da je mesečna plača delavca določena v mesečnem znesku ne glede na nekoliko različno število ur v posameznem mesecu. To je razvidno iz konkretnih tožnikovih plačilnih list. Kljub temu, da je bil fond ur različen, je bil znesek neto plače praktično enak. Glede na navedeno ni utemeljen pritožbeni očitek toženke, da izračun sodišča ne upošteva navadne škode, temveč neko abstraktno škodo. Sodišče prve stopnje je torej tudi v tem delu pravilno uporabilo materialno pravo.

14. Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da ne drži, da ni jasno razvidno, zakaj se v zvezi z obrestmi navaja datum 1.8.2015. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v točkah 49 in 50 obrazložitve sodbe pravilno navedlo, da tožnik ni podal trditvene podlage glede nastanka zamude. Nasprotne pritožbene trditve niso utemeljene.

15. Ker je pravilna odločitev o glavni stvari, je posledično pravilna tudi odločitev o stroških pravdnega postopka.

16. Glede na navedeno in ker ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika in toženke zavrnilo kot neutemeljeni ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Ker pravdni stranki s pritožbama nista uspeli, odgovor toženke na pritožbo tožnika pa ni bistveno prispeval k razjasnitvi zadeve, je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 154. člena, 1. odst. 165. člena in 1. odst. 155. člena ZPP).

1 Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami in dopolnitvami 2 Tako odločbe II Ips 91/2000, II Ips 374/2013, II Ips 46/2015 3 Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami in dopolnitvami