Jedro

Tožnik z zahtevkom za povračilo carinskega dolga po 2. odstavku 158. člena CZ pravzaprav spreminja zahtevek, to je carinsko deklaracijo, ki je že bila sprejeta, kar pomeni, da je bila upravna odločba izdana. Meja, do katere je še možno spreminjanje podatkov v carinski deklaraciji (sprememba zahtevka), je jasno začrtana. Tožena stranka ima zato prav, ko ugotavlja, da ni zakonske podlage za povračilo carinskega dolga na podlagi 2. odstavka 158. člena CZ, saj ni dokazano, da v času plačila carinski dolg ne bi bil zakonsko dolgovan.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Carinskega urada A., št. ... z dne 25. 8. 2003, s katero je bil zavrnjen tožnikov zahtevek za povračilo carinskega dolga za blago, ocarinjeno po carinski deklaraciji za sprostitev v prost promet, št. ... z dne 18. 7. 2003. Tožnik je kot deklarant in posredni zastopnik v svojem imenu in za račun prejemnika blaga družbo B.B.B. d.o.o. iz A., dne 18. 7. 2003 vložil že navedeno carinsko deklaracijo, s katero je sprostil v prost promet različno blago v štirih postavkah. Blago, ki je predmet tega postopka, je bilo prijavljeno po postavki 02 do 04 carinske deklaracije in zanj obračunana carina po 10 % konvencionalni carinski stopnji (polja 39 so ostala prazna). Po mnenju tožene stranke je prvostopni carinski urad ravnal pravilno, ko zahtevku tožnika za povračilo carinskega dolga ni ugodil. Po določbi 2. odstavka 158. člena Carinskega zakona (Uradni list RS, št. 1/95 in spremembe, v nadaljevanju CZ) se plačan carinski dolg v skladu s predpisom vlade povrne do tistega zneska, za katerega se dokaže, da v času plačila ni bil zakonsko dolgovan. V 48. členu CZ je predpisano, da carinski deklarant (v tem primeru tožnik) izpolni carinsko deklaracijo v skladu s predpisom iz 2. odstavka 46. člena tega zakona tako, da izpolnjena deklaracija vsebuje vse tiste podatke, ki so potrebni glede na izbran carinski postopek. Tožnik je v obravnavanem primeru za izpolnitev carinske deklaracije sam (po načelu proste izbire) izbral carinski postopek (sprostitev blaga v prost promet) in carinsko deklaracijo izpolnil tako, da je za del blaga uveljavljal preferencialno carinsko obravnavo, za sporno blago pa ne. Res je k carinski deklaraciji predložil in v polje 44 v postavki 01 carinske deklaracije vpisal potrdilo o prometu blaga EUR 1, VE n H 235622, šifro (P00), (P01), (H235622/2003), ki velja za celotno deklaracijo, vendar to še ne pomeni, da bi ga bilo pri carinjenju potrebno upoštevati, kajti preferencialna carinska obravnava je ugodnost, ki jo določa vlada, na uvozniku pa je, da uveljavi pravice iz tega naslova. Podlaga za uporabo preferencialne stopnje je Uredba o izvajanju evropskega sporazuma o pridružitvi med Republiko Slovenijo na eni strani in evropskimi skupnostmi in njihovimi državami članicami, ki delujejo v okviru Evropske unije, na drugi strani, v delu, ki se nanaša na trgovino in začasni uporabi zapisnika trgovinskega pogajanja med komisijo in Republiko Slovenijo o novih vzajemnih koncesijah v kmetijstvu (Uradni list RS, št. 116/02, v nadaljevanju Uredba). Določb Uredbe carinski organ ni dolžan upoštevati po uradni dolžnosti. Za uveljavljanje ugodnosti je, v skladu z 8. členom Uredbe, treba tudi v polje 39 v postavkah 02 do 04 vpisati šifro 1001, za izdelke 3. člena te Uredbe (kamor spada obravnavano blago) in ne zadostuje zgolj, da se k carinski deklaraciji predloži dokazilo o poreklu - potrdilo o prometu blaga EUR 1, z vpisano šifro (P00). Iz sporne carinske deklaracije je razvidno, da je tožnik za blago v postavki 01, v polje 39 vpisal ustrezno šifro, za sporno blago (v postavkah 02 do 04) pa te ugodnosti ni uveljavljal in so polja 39 ostala prazna. Zato je bila za to blago obračunana 10 % konvencionalna carinska stopnja. Po mnenju tožene stranke, ne gre za popravek napake na katero se sklicuje tožnik, kakor jo predvideva Zakon o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in spremembe, v nadaljevanju ZUP) v 223. členu, saj ne gre za pomoto tehničnega značaja, temveč želi tožnik popraviti zmoto v izjavi svoje volje, oziroma spremeniti svoj zahtevek, ki izhaja iz carinske deklaracije. Taka sprememba pa po izrecni določbi 3. točke 2. odstavka 50. člena CZ ni več dovoljena po tem, ko je blago že prepuščeno deklarantu. Tožena stranka pa še doda, da iz zapisnika izhaja, da ni ugotovljena istovrstnost blaga in da ni sledljivosti blaga, kar pomeni, da ni dokazov, da je pregledano blago točno tisto blago, ki je bilo sproščeno v prost promet z zadevno carinsko deklaracijo in sta neusklajena opisa blaga na potrdilu o prometu blaga EUR 1 in na fakturi. Tako ni podlage za uporabo 2. odstavka 158. člena CZ in s tem za povračilo carinskega dolga.

Tožnik vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov in iz razloga, ker je izpodbijani akt ničen. Sodišču predlaga uporabo 35. člena ZUS. Ugovarja veljavnost pooblastila državne podsekretarke C.C., ki je podpisala izpodbijano odločbo in razpolaga s pooblastilom ministra dr. D.D. z dne 18. 4. 2003, pri čemer je dne 3. 12. 2004 zaprisegla nova vlada in nov minister. Meni, da je tožena stranka selektivno obrazložila odločbo, to je, poudarjala je tisto, kar je obremenjevalo tožečo stranko, zamolčala pa je tisto, kar jo je razbremenjevalo, s čimer je kršena temeljna ustavna pravica strank do poštene obravnave. Meni, da je nekorektno in nepotrebno strankin zahtevek zavračati na podlagi 3. točke 2. odstavka 50. člena CZ in 8. do 10. odstavka 158. člena CZ, saj deklarant praviloma zahteva spremembo v svojo korist, carinski organ pa največkrat v njegovo škodo. Carinski organ ni obrazložil, zakaj ni možna uporaba 2. in 3. odstavka 62. člena CZ. V 42. členu CZ gre v bistvu za obnovo postopka, ki ni natančneje opredeljena. Zakon bi moral določiti vsaj primeroma nekaj temeljnih vzrokov, ki lahko posežejo v pravnomočno odločitev. Meni, da je bila tožniku okrnjena pravica do sodelovanja v postopku, pravica do poštenega dokaznega postopka in pravica, da mora biti odločba argumentirana. Po mnenju tožnika je pomembno, da je EUR 1 priložen ob carinjenju. Opozarja na sodbo Upravnega sodišča v Ljubljani, opr. št. U 1868/2002 z dne 8. 11. 2004, v kateri je sodišče zavzelo stališče, da se istovetnost blaga lahko ugotavlja s katalogi oziroma drugimi listinami. Pravnost dokazovanja terja, da imata obe stranki, ki sta v življenjski primer "vpleteni" in sta kot takšni zainteresirani, da se sporno vprašanje razreši, enake možnosti za dokazovanje. Brž, ko je ena izmed strank privilegirana ali celo v položaju, ko nima možnosti, da izvede dokaze, ki naj "potrdijo" njeno videnje življenjskega primera in ovržejo, spremenijo ali dopolnijo nasprotnikovega, ne gre za dokazovanje, ki se ujema z načelom pravne enakosti. Sklepno sodišču predlaga, da po opravljeni glavni obravnavi, tožbi ugodi in odločbo tožene stranke odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo meni, da glede na določbe Zakona o splošnem upravnem postopku časovna veljavnost podeljenega pooblastila ni vezana na konkretno osebo predstojnika, ki je pooblastitveni akt izdal. Nadalje v odgovoru tožena stranka navede, da je v izpodbijani odločbi pojasnila, zakaj niso izpolnjeni pogoji za spremembo podatkov v zadevni carinski deklaraciji in posledično povračilo carinskega dolga. Sama zakonska možnost naknadnega preverjanja deklaracije pa ne more imeti za posledico spremembe podatkov. Dodaja še, da je tožbena navedba, da se je strankin zahtevek zavrnil na podlagi 8. do 10. odstavka 158. člena CZ, povsem neutemeljena, saj iz izpodbijane odločbe izhaja, da ob upoštevanju dejanskega stanja, kakršno izhaja iz prejete deklaracije, ni podlage v 2. odstavku 158. CZ za povračilo carinskega dolga. Prereka tožbene navedbe in vztraja pri svoji odločbi ter sodišču predlaga, da tožbo zavrne, kot neutemeljeno.

Odgovor tožene stranke na tožbo je bil poslan tožeči stranki po pooblaščencu.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa je udeležbo v postopku prijavilo z vlogo št. ... z dne 17. 10. 2005. Tožba ni utemeljena.

Sodišče je upoštevajoč določbo 1. odstavka 105. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1), odločalo po sodniku posamezniku, o tožbi pa je na podlagi 2. odstavka istega člena ZUS-1 odločalo na podlagi določb od 51. do 72. člena ZUS-1. V obravnavanem primeru je tožnik dne 18. 8. 2003 vložil zahtevek za povračilo carinskega dolga po enotni carinski listini št. ... z dne 18. 7. 2003, ker je pri izpolnjevanju deklaracije v postavkah 02 do 04 prišlo do napake, saj računalnik ni vpisal ugodnosti v polje 36 in 39, kar je pomenilo plačilo dajatev, v smislu Pravilnika o vlaganju listin za izpolnjevanje enotne carinske listine. Upravni organ je vlogo obravnaval po določbi 2. odstavka 158. člena CZ, ki določa, da se plačan carinski dolg, v skladu s predpisom vlade, povrne do tistega zneska, za katerega se dokaže, da je v času plačila ni bil zakonsko dolgovan ali je bil naknadno obračunan v nasprotju s 158. členom tega zakona. V obravnavanem primeru je carinski dolg nastal v vložitvijo navedene carinske deklaracije, ki jo je izpolnil carinski deklarant, v skladu z določbo 48. člena CZ. Tudi po presoji sodišča ni podlage za povračilo carinskega dolga, na podlagi 2. odstavka 158. člena CZ, saj tožnik ni dokazal, da v času plačila carinski dolg ni bil zakonsko dolgovan. Tožnik namreč z zahtevkom za povračilo carinskega dolga po 2. odstavku 158. člena CZ, pravzaprav spreminja zahtevek, to je carinsko deklaracijo, ki je že bila sprejeta, kar pomeni, da je bila upravna odločba izdana. Po določbah CZ sprememba deklaracije skladno z določbo 50. člena CZ ni več možna, ko je carinski organ obvestil deklaranta o tem, da namerava pregledati blago, ali je ugotovil, da so podatki, ki jih deklarant želi spremeniti, netočni ali prepustit blago deklarantu. Jasno je torej začrtana meja, do katere je še možno spreminjanje podatkov v carinski deklaraciji (sprememba zahtevka), zato ima tožena stranka prav, ko ugotavlja, da ni zakonske podlage za povračilo carinskega dolga na podlagi 2. odstavka 158. člena CZ, saj ni dokazano, da v času plačila carinski dolg ne bi bil zakonsko dolgovan. Samo dejansko stanje med strankama niti ni sporno, tožnik tudi sam navaja, da pomotoma ni uveljavljal ugodnosti v postavkah 02 do 04 sporne deklaracije in je sporno predvsem vprašanje, ali so izpolnjeni zakonski pogoji za povračilo carinskega dolga na podlagi 2. odstavka 158. člena CZ. Po presoji sodišča je uveljavljanje določenih carinskih ugodnosti možno samo in zgolj na zahtevo stranke, ki pa mora biti pravočasna, v okviru določbe 48. člena CZ. Tožnik bi bil upravičen do povračila carinskih dajatev, kolikor bi plačal višji znesek, kot je bil zakonsko dolgovan po 2. odstavku 158. člena CZ, ne more pa v postopku za povračilo carinskih dajatev uveljavljati ugodnosti in spreminjati zahtevka. Sodišče se v celoti strinja z razlogi iz izpodbijane odločbe in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje (2. odstavek 71. člena ZUS-1). Neutemeljen je tožbeni ugovor, da državna podsekretarka nima ustreznega pooblastila ministra za odločanje. Po določbi 16. člena Zakona o državni upravi (Uradni list RS, št. 52/02 do 53/05, v nadaljevanju ZDU-1) minister v skladu s sprejeto politiko vodi in predstavlja ministrstvo, izdaja predpise in druge akte v skladu z zakonom ter sprejema druge odločitve iz pristojnosti ministrstva. Iz navedene določbe je razvidno, da je minister nosilec vseh pooblastil v ministrstvu in istočasno predstojnik vsem zaposlenim v ministrstvu. V določbi 1. odstavka 28. ZUP je določeno, da v upravni stvari, za katero je pristojen monokratičen (individualno voden) organ, izda odločbo v upravnem postopku njegov predstojnik, če ni s predpisi organizacije tega organa ali z drugimi predpisi določeno drugače. V skladu z 2. odstavkom istega člena, predstojnik lahko pooblasti drugo osebo zaposleno pri istem organu, za odločanje v upravnih stvareh iz določene vrste zadev. V obravnavanem primeru državna podsekretarka pooblastilo predstojnika ima. Tožeča stranka nima prav, da državna podsekretarka ne more odločati v imenu ministra, ker razpolaga s pooblastilom, ki ni podpisano s strani aktualnega ministra za finance. Po presoji sodišča pooblastilo ministra za odločanje ni vezano na njegov mandat. Prenehanje mandata predstojnika na dano pooblastilo ne vpliva (v nasprotju z državnim sekretarjem, ki mora ob prenehanju funkcije predsednika vlade ali ministra, ponuditi svoj odstop), ker ne gre za osebno pooblastilo (pooblastilo za zastopanje), ampak za pooblastilo za odločanje, ki izhaja iz položaja (funkcije) ministra. Takšno pooblastilo pa po presoji sodišča preneha z odvzemom ali preklicem. Zato ima po presoji sodišča imenovana državna podsekretarka veljavno pooblastilo za odločanje v upravnem postopku po določbi 2. odstavka 28. člena ZUP. Sodišče kot neutemeljene zavrača tudi ostale tožbene ugovore. Vprašanje 62. člena CZ v obravnavanem primeru ni del dejanskega stanja, na katerega se opira odločitev o utemeljenosti zahtevka za povračilo carinskega dolga, ampak je carinski organ sledil predlogu stranke v postopku in opravil pregled spornega blaga, o čemer je sestavil zapisnik z dne 21. 10. 2003. Zgolj dodatno je bilo ugotovljeno, da ni mogoče ugotoviti istovetnosti blaga, kar pa samo po sebi na samo odločitev v tem upravnem sporu ne vpliva.

Sodišče ni sledilo tožnikovemu predlogu za razpis glavne obravnave, saj ugotavlja, glede na določbo 1. odstavka 59. ZUS-1, da med strankama dejansko stanje, ki je relevantno za odločitev, to je ali ima tožnik pravico do povračila carinskega dolga, ni sporno.

Po povedanem je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 po tem, ko je ugotovilo, da je postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, tožbeni ugovori pa neutemeljeni. Sodišče ni našlo ničnostnih razlogov, prav tako ni našlo kršitev določb Ustave RS.