Jedro

Služnost v javno korist je potrebna, dokler se uporablja (obratuje) javna infrastruktura, zaradi upravljanja katere je ustanovljena. Zato zanjo ni primerna uporaba drugega odstavka 227. člena SPZ, po katerem bi morala biti služnost ustanovljena za določen čas, sicer najdalje za 30 let.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Pri nepremičninah, ki so navedene v uvodu tega sklepa je predlagatelj predlagal vknjižbo neprave stvarne služnosti v svojo korist. Zemljiškoknjižna sodniška pomočnica je predlogu ugodila in dovolila vpis, razen pri nepremičninah s parc. št. 1, 2, 3, 4/1, 4/2, 5, 6, 7, 8/1, 9, 8/2 vse k.o. S. H. in pri nepremičninah s parc. št. 10/1, 10/2, 10/3 vse k.o. T.. Ugovoru, ki ga je zoper takšno odločitev vložila nasprotna udeleženka, je prvostopenjsko sodišče delno ugodilo, in sicer glede nepremičnin s parc. št.10/1, 10/2, in 10/3, vse k.o. S. H. glede katerih sodišče vpisa ni dovolilo.

2. Zoper sklep se pritožuje nasprotni udeleženec, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sklep sodniške pomočnice in sodišča razveljavi in vpisa ne dovoli, podrejeno pa, da ga razveljavi in vpisa ne dovoli glede nepremičnin s parc. št. 10/1, 10/2, 10/3, vse k.o. T. ter 11/1, 11/2, obe k.o. S. H. ter parc. št. 12/1 in 12/2, obe k.o. T., za preostale nepremičnine pa naj določi čas trajanja vpisa neprave stvarne služnosti do 2.8.2037. Pritožnica vztraja pri ugovornih navedbah, da v pogodbi z dne 2.8.2007 ni podlage za vpis služnosti za naslednje parcele: 11/1, 11/2, obe k.o. S. H. ter parc. št. 13 in 12/2, obe k.o. T.. Zemljiškoknjižno dovolilo v 5. členu Pogodbe o ustanovitvi stvarne služnosti teh nepremičnin ne vsebuje. S tem, da teh nepremičnin v zemljiškoknjižnem dovolilu ni, se strinja tudi sodišče, vendar pa napačno zaključuje, da lahko iz zgodovinskega izpiska iz zemljiške knjige brez dvoma ugotovi identiteto. Takšno poenostavljeno, na podlagi zgodovinskega zemljiškoknjižnega izpiska, ugotavljanje identitete nepremičnin je napačno. Sodišče nima pooblastila preverjati materialnih pogojev za vpis, ampak samo formalne. Glede na to, da zemljiškoknjižno dovolilo v 5. členu Pogodbe teh nepremičnin ne vsebuje, vpis služnosti nepremičninah, ki so eksplicitno zajete v zemljiškoknjižnem dovolilu, ni dopusten. Posledično je potrebno izpodbijani sklep razveljaviti vsaj v tem delu.

3. Sicer pa gre v obravnavani zadevi za vknjižbo neprave stvarne služnosti dogovorjene v korist pravne osebe, ki se lahko dogovori najdalj za obdobje 30 let (drugi odstavek 227. člena v zvezi z 226. členom Stvarnopravnega zakonika, v nadaljevanju: SPZ). Najdaljše obdobje je določeno kot ius cogens, kar pomeni, da stranki daljšega trajanja s pogodbo ne moreta dogovoriti. Ne drži navedba sodišča, da gre v konkretnem primeru za vknjižbo neprave služnosti v javno korist, povezano s funkcioniranjem objektov za prenos in distribucije električne energije. Prav tako ne drži navedba, da v takšnem primeru časovna omejitev, določena v splošnem pravilu SPZ, ne velja, saj so za takšen primer pomembne določbe Energetskega zakona v zvezi s 110. členom Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju: ZUreP-1). V obravnavani zadevi gre za odločanje o vpisu služnostne pravice izgradnje in vzdrževanja omrežja optičnega kabla, to je elektronsko komunikacijskega omrežja, ki omogoča prenos elektronskih komunikacijskih storitev. Zaradi navedenega služnost nikakor ni povezana s funkcioniranjem objektov za prenos in distribucijo električne energije in se za njo ne morejo uporabljati določbe energetskega zakona. Ker zemljiškoknjižno dovolilo v 5. členu Pogodbe ne vsebuje obdobja trajanja, takšno zemljiškoknjižno dovolilo nasprotuje zgoraj navedeni določbi stvarnega prava in je posledično nično. Zaradi tega takšno nično dovolilo ne more biti veljavna podlaga za vpis služnosti v zemljiško knjigo.

4. Podrejeno in iz previdnosti pa nasprotni udeleženec v zvezi s trajanjem neprave stvarne služnosti, v primeru, da sodišče ne bi ugotovilo ničnosti zemljiškoknjižnega dovolila in s tem odpadle podlage za vpis služnosti po izpodbijanem zemljiškoknjižnem sklepu, še navaja, da je potrebno v zemljiški knjigi ustrezno označiti trajanje takšne časovno omejene pravice. V skrajnem primeru naj tako sodišče ob uporabi drugega odstavka 227. člena v zvezi s 226. členom SPZ pri nepremičninah iz zemljiškoknjižnega dovolila ob pravilni uporabi materialnega prava trajanje neprave služnosti omeji za obdobje tridesetih let od sklenitve pogodbe, to je najdlje do 2.8.2037. Šele določitev najdaljšega trajanja neprave stvarne služnosti v zemljiški knjigi namreč daje ustrezen publicitetni učinek in s tem pravno varnost. V nasprotnem primeru bi namreč strankam bil lahko omogočen obid kogentnih zakonskih norm. Namreč nosilec interesa gradnje javne infrastrukture in lastnik nepremičnine ne morata ustanoviti prave stvarne služnosti, saj nosilec nima nepremičnine, ki bi imela lastnosti gospodujočega zemljišča. Posledično je nujno, da zemljiškoknjižno sodišče, v primeru, da bi ugotovilo, da je zemljiškoknjižno dovolilo kljub temu veljavno, določi čas trajanja služnosti za parcele, navedene v izreku izpodbijanega sklepa, v skladu s kogentnimi določbami.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Stališče, da je treba po prvem odstavku 31. člena ZZK-1 predlagani vpis zavrniti takoj, ko ni popolne identitete med oznako v listini in oznako v zemljiški knjigi, je že zdavnaj preseženo - ustalilo se je stališče, da je treba navedeno določbo razlagati vsebinsko, in ne dobesedno. Predlaganega vpisa zato ni mogoče dovoliti le v primeru obstoja dvoma o identiteti nepremičnine. Da bi tak dvom obstajal, pa pritožba niti ne trdi.

7. Pritožbeno sodišče se tudi ne strinja s pritožbeno argumentacijo o ničnosti zemljiškoknjižnega dovolila. Četudi bi bila pravica, ki se vpisuje v tem postopku po zakonu, časovno omejena, predmetno zemljiškoknjižno dovolilo ne bi bilo nično, potrebno pa bi bilo upoštevati zakon in vpisati podatek o dnevu prenehanja te pravice (21. člen ZZK-1). Glede vidika časovne (ne) omejenosti je služnost v javno koristi podobna stvarni služnosti. Podobno kot je stvarna služnost namenjena za zagotavljanje pogojev za uporabo gospodujoče nepremičnine, je služnost v javno korist namenjena za zagotavljanje pogojev za uporabo ustrezne vrste gospodarske javne infrastrukture. To pa pomeni, da je služnost v javno korist potrebna, dokler se uporablja (obratuje) javna infrastruktura, zaradi upravljanja katere je ustanovljena. Zato zanjo ni primerna uporaba drugega odstavka 227. člena SPZ, po katerem bi morala biti služnost ustanovljena za določen čas, sicer najdalje za 30 let. Da je služnost v javno korist dovoljeno ustanoviti za nedoločen čas, izhaja tudi iz prvega odstavka 110. člena ZUreP-1, po katerem se lastnika pravica na nepremičnini lahko trajno bremeni s služnostjo v javno korist1. 8. Pritožba ni utemeljena in ker pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku in drugim odstavkom 120. člena ZZK-1) je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka drugega odstavka 161. člena ZZK-1).

1Nina Plavšak, Renato Vrenčur, Prenosljivost in časovna omejenost nepravih stvarnih služnosti in služnosti v javno korist, Podjetje in delo-2016, številka 8, stran1407, GV Založba