Jedro

Stališče Vrhovnega sodišča RS, da bo kriterije za odmero pravic ob sodni razvezi določila sodna praksa, v sodbi in sklepu VIII Ips 26/2007, ki jo izpostavlja tožnik v pritožbi, je bilo sprejeto na podlagi nenoveliranega ZDR. Tudi na podlagi določb sedaj veljavnega ZDR-1 velja, da so kriteriji, ki jih zakon izrecno določa, navedeni le primeroma, in da se lahko upoštevajo tudi drugi kriteriji (sodba VIII Ips 200/2017). Bistvena sta kriterija delovna doba pri delodajalcu in možnosti delavca za novo zaposlitev (sodba VIII Ips 72/2015 - točka 13 obrazložitve; enako je razbrati iz sodbe VIII Ips 78/2018 - opombe od 2 do 6; sodbe VIII Ips 115/2018 - opomba 2; sodbe VIII Ips 178/2018 - opombe 1 do 5; sodbe VIII Ips 204/2018 opomba 9).

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe v točki IV delno spremeni, tako da se prisojeni znesek denarnega povračila ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi zniža na 3.462,03 EUR, v presežku (za 3.462,03 EUR s pripadki) pa se tožbeni zahtevek zavrne.

II. V ostalem se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka, tožeči stranki pa je dolžna plačati stroške pritožbenega in revizijskega postopka v skupni višini 615,97 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila, pod izvršbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je bilo prenehanje pogodbe o zaposlitvi s poslovodno osebo, sklenjene med pravdnima strankama, na podlagi obvestila z dne 1. 8. 2018 nezakonito (točka I izreka sodbe). Ugotovilo je, da tožniku delovno razmerje pri toženki ni prenehalo na podlagi obvestila z dne 1. 8. 2018, ampak na podlagi sodne odločbe in upoštevaje sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi dne 21. 10. 2018 (točka II izreka sodbe). Toženki je naložilo, da tožniku za čas od 1. 8. 2018 do 21. 10. 2018 prizna vse pravice iz delovnega razmerja po pogodbi o zaposlitvi s poslovodno osebo (točka III izreka sodbe) in mu plača denarno povračilo ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi v višini 6.924,06 EUR bruto, od tega odvede akontacijo dohodnine in prispevke za socialno varnost ter nato tožniku izplača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila; višji zahtevek za plačilo 27.696,24 EUR iz tega naslova je zavrnilo (točka IV izreka sodbe). Zavrnilo je zahtevek tožnika za ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri toženki za nedoločen čas, nadalje zahtevek za reintegracijo k toženki in reparacijo (V. točka izreka sodbe). Za odločanje o zahtevku, ki se nanaša na zakonitost razrešitve tožnika s funkcije vršilca dolžnosti direktorja toženke in sklepa o imenovanju druge osebe na funkcijo vršilca dolžnosti direktorja toženke z dne 1. 8. 2018, se je izreklo za stvarno nepristojno ter sklenilo, da se zadeva po pravnomočnosti odstopi stvarno in krajevno pristojnemu Upravnemu sodišču v Novi Gorici (točka I izreka sklepa). Tožbo je zavrglo v delu, ki se nanaša na ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev obvestila o prenehanju mandata vršilca dolžnosti direktorja in prenehanju pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 1. 8. 2018 ter obvestila o prenehanju delovnega razmerja v skladu s 116. členom ZDR-1 z dne 2. 8. 2018 (točka II izreka sklepa). Toženki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožnika v višini 896,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila (točka III izreka sklepa). Odločitev o nezakonitem prenehanju pogodbe o zaposlitvi za določen čas je sodišče prve stopnje sprejelo na podlagi ugotovitve, da je bila tožnikova pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena do imenovanja direktorja toženke ali s potekom enega leta od sklenitve, pri čemer navedeni pogoj oziroma rok ni nastopil. Pogodbo o zaposlitvi je sodno razvezalo z dnem 21. 10. 2018, pri čemer je upoštevalo, da se je tožnik 22. 10. 2018 zaposlil pri drugem delodajalcu. Prisodilo mu je denarno povračilo v višini dveh plač, izplačanih v zadnjih treh mesecih.

2. Zoper navedeno sodbo in sklep sta se pritožili obe pravdni stranki. Pritožbeno sodišče je v prvem sojenju štelo, da je pogoj za prenehanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas nastopil, s tem ko je toženka imenovala drugega vršilca dolžnosti direktorja. Razsodilo je, da je bilo prenehanje delovenga razmerja tožnika zakonito. S sodbo in sklepom Pdp 310/2019 z dne 31. 7. 2019 je pritožbi toženke ugodilo in delno spremenilo izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa, tako da je zavrnilo zahtevek za ugotovitev nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi in delovnega razmerja tožnika pri toženki ter zahtevek za priznanje vseh pravic po pogodbi o zaposlitvi za čas od 1. 8. 2018 do 21. 10. 2018 in plačilo denarnega povračila ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi ter zahtevo za povrnitev pravdnih stroškov tožnika (točka I izreka). Pritožbo tožnika je zavrnilo in potrdilo nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje (točka II izreka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

3. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sklepom VIII DoR 200/2019 na predlog tožnika dopustilo revizijo. S sodbo in sklepom VIII Ips 1/2020 z dne 8. 9. 2020 je reviziji ugodilo in sodbo pritožbenega sodišča spremenilo v prvem, drugem in tretjem odstavku točke I izreka, tako da je zavrnilo pritožbo toženke zoper točke I, II in III izreka sodbe sodišča prve stopnje in je v tem delu potrdilo izpodbijano sodbo; glede odločitve o zavrnitvi zahtevka za plačilo denarnega povračila ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi (četrti odstavek točke I izreka) in odločitve o pravdnih stroških (peti odstavek točke I izreka, točka III izreka) je sodbo in sklep pritožbenega sodišča razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje (točka I izreka). Odločitev o revizijskih stroških je pridržalo za končno odločbo (točka II izreka). Svojo odločitev je utemeljilo na stališču, da pojmov „imenovanje direktorja“ in „imenovanje drugega vršilca dolžnosti direktorja“ ni mogoče enačiti, zaradi česar je razsodilo, da tožnikova pogodba o zaposlitvi za določen čas ni zakonito prenehala. V delu, v katerem je bila vsebovana odločitev o denarnem povračilu ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi ter o pravdnih stroških, je zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje.

4. Tožnik se pritožuje zoper odločitev o zavrnitvi višjega tožbenega zahtevka za plačilo denarnega povračila ob sodni razvezi. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje in posledično zmotno uporabilo materialno pravo. Obrazložitev sodbe ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, podana je absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Denarno povračilo po sodni praksi predstavlja odškodnino za bodočo ocenjeno škodo (sodba in sklep VS RS VIII Ips 26/2007), pri odločanju o višini denarnega povračila se upošteva, kaj je bil razlog za prenehanje delovnega razmerja oziroma odpoved pogodbe o zaposlitvi (sodba VDSS Pdp 159/2015). Kriteriji, ki jih določa zakon, za odmero višine denarnega povračila niso navedeni taksativno (sodba Pdp 678/2016), treba je upoštevati vse okoliščine na strani delavca in delodajalca (sklep Pdp 86/2011), tudi okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja (sklep Pdp 1043/2016). V konkretnem primeru je bil tožnik vršilec dolžnosti direktorja toženke od 7. 6. 2018, dne 1. 8. 2018 ga je toženka obvestila, da ni bil izbran za direktorja toženke. Toženka je določila drugega vršilca dolžnosti direktorja le zato, da bi imela razlog za prenehanje delovnega razmerja s tožnikom. Tožnik se je po nezakonitem prenehanju delovnega razmerja pri toženki zaposlil kot učitelj za določen čas, pri čemer so pogoji zaposlitve bistveno slabši, kot so bili pri toženki, vključno s plačo. Zaradi posledic ravnanj toženke se mu je porušilo psihično ravnotežje, bil je v bolniškem staležu. Je oče dveh šoloobveznih otrok in živi v štiričlanskem gospodinjstvu, žena prejema minimalno plačo. Pri toženki je bil žrtev šikaniranja. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

5. Toženka se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje zoper odločitev o denarnem povračilu v višini dveh plač, izplačanih v zadnjih treh mesecih in zoper odločitev o plačilu pravdnih stroškov. Navaja, da je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo previsoko denarno povračilo ob sodni razvezi. Svoje odločitve sploh ni obrazložilo. Zaradi zmotne odločitve o zahtevku je napačno odločilo o pravdnih stroških. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe in sklepa spremeni, tako da zahtevek zavrne, skupaj s stroškovno posledico. Podredno predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe in sklepa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

6. Tožnik v odgovoru na pritožbo toženke prereka toženkine pritožbene navedbe. Navaja, da toženka neutemeljeno oporeka prisojenemu denarnemu povračilu ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi. Prisojeno denarno povračilo je prenizko, ne previsoko. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo toženke zavrne kot neutemeljeno. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

7. Toženka v odgovoru na pritožbo prereka tožnikove navedbe. Navaja, da je denarno povračilo ob sodni razvezi, kot ga je prisodilo sodišče prve stopnje, previsoko in ne prenizko. Tožnik je bil pri toženki zaposlen kratek čas (dva meseca), po prenehanju delovnega razmerja pri toženki se je zaposlil pri drugem delodajalcu. Neutemeljeno izpostavlja duševne težave po prenehanju delovnega razmerja, saj morebitna nepremoženjska škoda ni okoliščina, ki bi vplivala na odmero denarnega povračila. Tudi okoliščine prenehanja delovnega razmerja pri toženki tožnik prikazuje enostransko, tožnik je kršil obveznosti iz delovnega razmerja. Ni bil deležen šikane. V pritožbi se tožnik sklicuje na sodno prakso, ki ni bila sprejeta v primerljivih zadevah. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

8. Pritožba tožnika ni utemeljena, pritožba toženke je delno utemeljena.

9. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov. Po uradni dolžnosti je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s 366. členom ZPP pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, še zlasti ne kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavljata pritožbi. Izpodbijani del sodbe in sklepa vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih glede denarnega povračila ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi (točka 8 obrazložitve), ki niso niti nejasni niti med seboj v nasprotju, tako da je odločitev sodišča prve stopnje mogoče preizkusiti. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pa je sodišče prve stopnje delno zmotno uporabilo materialno pravo in tožniku prisodilo previsok znesek.

10. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002), ki je veljal pred novelo 18. 9. 2007, je sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi urejal v 118. členu in je v prvem odstavku med drugim določal, da sodišče delavcu prizna odškodnino po pravilih civilnega prava. Določba prvega odstavka 118. člena ZDR je bila spremenjena z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-A; Ur. l. RS, št. 103/2007 in nadalj.), in sicer je bilo določeno, da se prizna ustrezno denarno odškodnino v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Sedaj veljavni Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.) pa ureja denarno povračilo ob sodni razvezi, ki je prav tako omejeno na 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Kriteriji za določitev ustreznega denarnega povračila so določeni v drugem odstavku 118. člena ZDR-1. Sodišče določi višino denarnega povračila glede na trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja.

11. Stališče Vrhovnega sodišča RS, da bo kriterije za odmero pravic ob sodni razvezi določila sodna praksa, v sodbi in sklepu VIII Ips 26/2007, ki jo izpostavlja tožnik v pritožbi, je bilo sprejeto na podlagi nenoveliranega ZDR. Tudi na podlagi določb sedaj veljavnega ZDR-1 velja, da so kriteriji, ki jih zakon izrecno določa, navedeni le primeroma, in da se lahko upoštevajo tudi drugi kriteriji (sodba VIII Ips 200/2017). Bistvena sta kriterija delovna doba pri delodajalcu in možnosti delavca za novo zaposlitev (sodba VIII Ips 72/2015 - točka 13 obrazložitve; enako je razbrati iz sodbe VIII Ips 78/2018 - opombe od 2 do 6; sodbe VIII Ips 115/2018 - opomba 2; sodbe VIII Ips 178/2018 - opombe 1 do 5; sodbe VIII Ips 204/2018 opomba 9).

12. Sodišče prve stopnje je navedena bistvena kriterija upoštevalo. Tožnik je bil pri toženki do prejema obvestila z dne 1. 8. 2018 po pogodbi o zaposlitvi z dne 7. 6. 2018 zaposlen dva meseca oziroma dobre štiri mesece do 21. 10. 2018, ko mu je delovno razmerje pri toženki prenehalo. Tožnik navedenemu dejstvu v pritožbi neutemeljeno oporeka, saj je bilo med pravdnima strankama nesporno, kot je razvidno iz zapisnika z naroka za glavno obravnavo dne 19. 2. 2019. Naslednji dan po prenehanju delovnega razmerja pri toženki 22. 10. 2018 se je zaposlil pri drugem delodajalcu, kar, kot je utemeljeno sklepalo sodišče prve stopnje, kaže na dobre možnosti za novo zaposlitev. Niti navedena niti druga v ZDR-1 določena kriterija ne utemeljujeta višjega denarnega povračila. Kriterija okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ni razumeti, kot ga utemelji tožnik v pritožbi s sklicevanjem na vse okoliščine, kako je nastopil funkcijo vršilca dolžnosti direktorja toženke in z njo sklenil pogodbo o zaposlitvi za določen čas, kaj se je dogajalo v času, ko se je ta pogodba o zaposlitvi izvrševala, kako je potekal razpis za direktorja toženke in podobno. Tožnik se neutemeljeno sklicuje na sodbo VDSS Pdp 159/2015, v kateri ravnanje delavca, da je v določeni meri kršil obveznosti iz delovnega razmerja, ni bilo upoštevano kot kriterij za odmero denarnega povračila, ampak v okviru okoliščin in interesov za sodno razvezo. V tožnikovem primeru je bistveno, da mu je delovno razmerje prenehalo nezakonito, ne da bi se izpolnil pogoj, na katerega je bilo v pogodbi o zaposlitvi za določen čas vezano prenehanje. V pritožbi neutemeljeno izpostavlja posledice ravnanj toženke, da se mu je porušilo psihično ravnotežje in da je bil v bolniškem staležu, saj denarno povračilo ob sodni razvezi ni odškodnina za morebitno nepremoženjsko škodo, ki bi jo delavec utrpel zaradi zatrjevano nezakonitega ravnanja delodajalca v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja.

13. Prisojeni znesek denarnega povračila ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi nikakor ni prenizek, ampak je previsok, kot utemeljeno opozarja toženka v pritožbi. Primerjava s primeri sodne prakse, v katerih so bili delavci pri delodajalcu zaposleni kratek čas (sodba VDSS Pdp 1077/2013 - revizija zavrnjena s sodbo VIII Ips 61/2014; odločbi Pdp 1164/2014 in Pdp 1097/2015), kaže, da je v tožnikovem primeru ustrezno denarno povračilo v višini ene plače, izplačane v zadnjih treh mesecih. Pritožbeno sodišče je pritožbi toženke delno ugodilo in na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP delno spremenilo izpodbijani del sodbe, tako da je prisojeni znesek denarnega povračila ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi znižalo na 3.462,03 EUR, v presežku (za 3.462,03 EUR s pripadki) pa je zahtevek zavrnilo.

14. Višje denarno povračilo je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo, pravilno pa je odločilo tudi o pravdnih stroških. Glede tega niso podani razlogi, iz katerih se sodba in sklep izpodbijata, in ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika in sicer pritožbo toženke zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje (353. člen ZPP; 2. točka 365. člena ZPP).

15. Odločitev o pritožbenih in revizijskih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je odločilo, da je toženka dolžna tožniku na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP plačati stroške revizijskega postopka, v katerem je uspel, in na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP delno stroške odgovora na pritožbo, s katerim je delno uspel, ne pa stroškov pritožbe, s katero ni uspel. Sama krije svoje stroške odgovora na revizijo po načelu uspeha in kot delodajalec v sporu o prenehanju delovnega razmerja (peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.). Pritožbeno sodišče je tožniku ob upoštevanju za pravdo potrebnih stroškov (prvi odstavek 155. člena ZPP) in po Odvetniški tarifi (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 in nadalj.) priznalo 375 točk za sestavo predloga za dopustitev revizije (od tega se polovica všteje v odvetniške stroške za revizijo) in 450 točk za revizijo, skupaj z materialnimi stroški (2 %) in davkom na dodano vrednost 475,98 EUR. Priznalo mu je 375 točk za sestavo odgovora na pritožbo, skupaj z materialnimi stroški (2 %) in davkom na dodano vrednost 279,99 EUR, od katerih mu je toženka dolžna plačati polovico, torej 139,99 EUR. Stroški, ki jih je dolžna toženka plačati tožniku, tako znašajo 615,97 EUR.