Jedro

Ni pravne podlage za tolmačenje, da pojem plače, če predpis določa pravice iz izplačanih povprečnih osebnih dohodkov (plač) v podjetju, pomeni pojem neto zneskov plač.

Izrek

Reviziji tožeče stranke se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se glasi: "Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: Tožena stranka je dolžna plačati tožniku znesek 2,438.729,00 SIT (dvamilijonaštiristoosemintridesettisoč sedemstodevetindvajset 00/100 tolarjev) z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 4.9.1997 do plačila, vse v osmih dneh, da ne bo izvršbe." Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 332.251,00 SIT v osmih dneh, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku na račun odpravnine ob upokojitvi še razliko med bruto in neto zneskom v znesku 2,438.729,00 SIT.

Drugostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navajal je, da veljavni predpisi, ki določajo plače, označujejo kot plačo bruto plačo oz. bruto osebni dohodek in ne neto plače. Zato je tudi izračun za odpravnino zaradi upokojitve potrebno pripraviti v skladu s temi določbami. To pa pomeni, da je treba pojem izplačane plače razumeti kot bruto plačo. Zato je predlagal, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, razveljavi izpodbijano sodbo in ugodi pritožbi tožeče stranke.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP-77 - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90), ki se glede na določbo prvega odstavka 498. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99) v tem postopku še uporablja, vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP-77, ki se upošteva po uradni dolžnosti. Druge kršitve se upoštevajo samo, če so z revizijo izrecno uveljavljane. Teh kršitev revizija ni uveljavljala.

Revizijsko sodišče je ugotovilo zmotno uporabo materialnega prava, na kar opozarja revizija tožeče stranke (nanjo pazi že tudi po uradni dolžnosti - 386. člen ZPP-77).

Določbe zakonov ali kolektivnih pogodb pri obravnavanju instituta plače v preteklosti niso bile povsem jasne, kljub temu pa večletna sodna praksa revizijskega sodišča in pravna teorija zagovarjata stališče, da pojem plače v delovnopravni zakonodaji, če ni izrecno določeno drugače, vedno pomeni bruto zneske. Zato bi morala že tožena stranka, prav tako pa tudi sodišče, glede na določbe pogodbe o zaposlitvi, ki sta jo 29.6.1995 sklenili pravdni stranki, kot osnovo za izračun revidentove odpravnine upoštevati plačo v bruto, ne pa v neto znesku.

Kaj je treba upoštevati pri določanju pojma plače je bilo možno ugotoviti že od leta 1990 dalje. Sprva je bilo predvsem pomembno vprašanje, kdaj se je štela plača za izplačano. Zakon o davkih na izplačane osebne dohodke (Uradni list RS, št. 48/90) je določal v 3. členu, da se davek obračunava in izplačuje od bruto osebnega dohodka. V 5. členu zakona o prispevkih za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zdravstveno varstvo in zaposlovanje (Uradni list RS, št. 48/90) je bila določba, da zavezanci (tudi delavci) plačujejo prispevke za socialno varnost iz bruto osebnega dohodka (plače).

Poleg tega je bila v 3. členu zakona o načinu obračunavanja in izplačevanja plač (Uradni list RS, št. 13/93) še določba, da se plača šteje za izplačano, ko so plačani prispevki in akontacija davka na plače, kar je smiselno pomenilo, da so izplačani povprečni osebni dohodki pomenili bruto, ne pa neto zneskov. Navedeni predpisi, sprejeti pred podpisom splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo v letu 1993 (SKPG - Uradni list RS, št. 39/93), dogovora o kriterijih za individualne pogodbe o zaposlitvi poslovodnih delavcev in delavcev s posebnimi pooblastili (Uradni list RS, št. 35/94) in zakonom o dohodnini (Uradni list RS, št. 71/93), ki vsi govorijo o bruto plači (samo SKPG govori o neto plači v 3. in 4. točki 44. člena), so smiselno določali, da so neto zneski plače lahko samo preostanek izplačane plače, ki je odvisen od številnih subjektivnih faktorjev, ne kaže pa izplačane plače delavca. Izplačana plača je lahko samo bruto plača, saj bi bile drugače nesmiselne in same s seboj v nasprotju določbe prej citiranih zakonov, da od nje delavec (ne morda delodajalec) plača akontacijo dohodnine in prispevke za svojo socialno varnost. Zato ni pravne podlage za tolmačenje, da pojem plače, če predpis določa pravice iz izplačanih povprečnih osebnih dohodkov (plač) v podjetju, pomeni pojem neto zneskov plač. Zato je sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi zmotno uporabilo materialno pravo (pred njim pa že tudi sodišče prve stopnje), ko je pri določanju višine odpravnine, ki je ob odhodu v pokoj pripadala revidentu, kot izplačane povprečne osebne dohodke v podjetju, kot osnovo za obračun odpravnine upoštevalo neto plače. Ker je bilo v 11. členu revidentove pogodbe o zaposlitvi z dne 29.6.1996 določeno, da je v primeru upokojitve kot vodilni delavec upravičen do odpravnine, ki se določi na enak način, kot velja za direktorja podjetja, ta pa je bil upravičen do odpravnine v višini najmanj šest njegovih nazadnje izplačanih plač, to pomeni, da bi tožena stranka morala revidentu pri izračunu odpravnine upoštevati njegovih šest bruto plač, ki so mu bile nazadnje izplačane in mu odpravnino obračunati in izplačati od tega zneska.

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče, glede na to, da je revident na obravnavi 3.2.1999 utemeljil način izračuna razlike, ki mu tožena stranka izrecno ni ugovarjala, in v skladu z določbo prvega odstavka 395. člena ZPP reviziji ugodilo in spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je tožniku priznalo še razliko v odpravnini, obračunano od bruto zneska njegovih šest nazadnje izplačanih plač.

O stroških postopka je revizijsko sodišče odločilo na podlagi drugega odstavka 166. člena ZPP-77 v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP-77, pri čemer je stroške odmerilo ob upoštevanju vrednosti točk na dan odločitve revizijskega sodišča. V skladu z odvetniško tarifo (Uradni list RS, št. 7/95) ob upoštevanju prve točke tarifne številke 10 in prve točke tarifne številke 13 ter plačane takse je tožniku odmerilo stroške na prvi stopnji v znesku 109.703,00 SIT, pritožbene stroške je odmerilo v znesku 98.774,00 SIT, revizijske stroške pa v znesku 123.774,00 SIT. Tožeča stranka je tako upravičena do povračila stroškov postopka v skupnem znesku 332.251,00 SIT.

Sodišče je določbe ZPP-77 uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).