Jedro

Solastnina pomeni lastnino po idealnih, miselnih deležih ter noben solastnik nima pravice do nekega realnega dela stvari, pač pa le do idealnega deleža. Vsak solastnik lahko razpolaga le s svojim solastninskim deležem, ne pa z realnim delom celotne solastne stvari. Torej možnosti delitve parc. št. 447, ki naj bi po revizijskih izvajanjih utemeljevala pridobitev tožničine izključne lastnine na spornem delu parcele, ne utemeljujejo drugačne od pod točko I. sprejete odločitve (po kateri je tožnica veljavno pridobila le 2/3 solastnine na spornem delu in ne tudi preostalo 1/3 v breme M.).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožničinim zahtevkom in delno tudi nasprotnemu zahtevku M. M., na pritožbo tožnice je sodišče druge stopnje delno spremenilo le odločitev pod točko I., tako da je bilo s sodbo sodišča druge stopnje pravnomočno odločeno tako kot sledi:

I. Tožnica G. A. je po kupni pogodbi z dne 11.10.1987 upravičena do vknjižbe lastninske pravice na južnem delu parcele št. 447 - travnik, vl. št. 69 k.o..., v izmeri cca 30 arov, na zemljišču, ki leži južno od prečne linije A-B-C-D-E skice geometra z dne 19.6.1997, ki je sestavni del sodbe, vse do asfaltne poti v G., kar sta toženca J. C. in F. J. kot zemljiškoknjižna lastnika vsak do 1/3 dolžna priznati, v 15 dneh pa onadva in M. M. naročiti geometrsko odmero, lastninska pravica pa se pri novi nastali parceli pri tožencih J. C. in F. J. solastnih deležih, vsakega do 1/3, vknjiži na tožnico. Presežek tožbenega zahtevka se zavrne.

II. Podrejeni zahtevek zoper toženko M. M. (po katerem je ta kot prodajalka in solastnica do 1/3 sporne parcele dolžna skleniti s tožnico prodajno pogodbo za sporno parcelo, v skladu s ponudbo o prodaji kmetijskega zemljišča z dne 2.7.1993), se zavrne.

III. Kupna pogodba z dne 11.8.1993, sklenjena med toženo stranko M. K. kot kupcem in tožencema J. C. in F. J. kot prodajalcema, in katere predmet sta prodajalcema solastna deleža, vsakega do 1/3, dela nepremičnine parc.št. 447 - travnik k.o..., je nična. Presežek tožbenega zahtevka se zavrne.

IV. Toženka A. G. je dolžna izročiti M. M. v soposest del nepremičnine parc. št. 447, sorazmerno njenemu solastninskemu deležu do 1/3. Presežek tožbenega zahtevka se zavrne.

V. Toženci so dolžni povrniti tožnici pravdne stroške v znesku 222.918,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi v 15 dneh.

Zoper zgoraj navedeno pravnomočno sodbo, kolikor je bil tožbeni zahtevek tožnice A. G. zavrnjen in kolikor je bilo ugodeno nasprotnemu zahtevku, je ta vložila revizijo iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala, da se naj izpodbijani del sodbe razveljavi. Po revizijskih izvajanjih (očitno naperjenih zoper odločitev pod točko I.) učinkuje odtujitev dela stvari med solastniki tudi kot delna delitev med njimi. Pri tem je pomembno, da preostali neprodani del parc. št. 447 predstavlja večji del od prodanega dela parcele in zato lahko toženka M. M. na preostalem neprodanem delu uveljavlja svoj solastniški delež do 1/3. Napačna je zavrnitev zahtevka na ugotovitev ničnosti kupoprodajne pogodbe z dne 11.8.1993 glede M. M. pripadajočega deleža (odločitev pod III.), ker je šlo za nedopustno kavzo pogodbe, ki učinkuje na pogodbo kot celoto.

Odločitev pod točko IV. je neizvršljiva. Ker se tožnici priznava pravica do vknjižbe solastnine, se z isto sodbo ne more izreči, da je dolžna solastniku izročiti del solastnine v soposest. Sicer pa so toženci že pred delitvijo prepustili J. C. izključno posest na celotni nepremičnini, kar je ta prenesel na tožnico za čas, dokler delitev ni opravljena. Končno je napačno zavrnjen tudi podrejeni zahtevek zoper M. M. (točka II. izreka), ker se je tožnica na ponudbo tožencev o prodaji kmetijskega zemljišča javila in je s tem uveljavljala prednostno pravico. Bistveno pri tem je, da je bila pisna ponudba pisno akceptirana in je v posledici tega med strankami sklenjena veljavna pisna pogodba.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožencem, ki nanjo niso odgovorili (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, naprej ZPP, katerega določbe je revizijsko sodišče uporabilo na podlagi 498. člena sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS št. 26/99).

Revizija ni utemeljena.

V postopkih na nižjih stopnjah je bilo ugotovljeno naslednje dejansko stanje: Toženci J. C., F. J. in M. M., ki so brat in sestri, so na podlagi dedovanja postali solastniki vsak do 1/3 zaščitene kmetije. Dne 11.10.1987 je bila sestavljena pisna kupoprodajna pogodba, s katero je tožnica kupila od tožencev cca 30 arov velik južni del parc. št. 447 - travnik k.o..., ki je bil oddeljen od preostalega večjega dela iste parcele na liniji A-B-C-D-E. Pogodbo sta podpisala le prva dva toženca, ne pa M. M., ki je odklonila odobritev pogodbe in ki tudi ni pooblastila nobenega od sotožencev za sklenitev pogodbe v njenem imenu. Tožnica je dogovorjeno kupnino poravnala prvemu tožencu in takoj po sklenitvi kupoprodajne pogodbe nastopila izključno posest kupljenega dela parcele. Zaradi poznejšega spora s toženci ni prišlo do zemljiškoknjižnega vpisa tožničine lastnine na spornem delu zemljišča. Toženci od 1 do 3 so julija 1993 ustrezno s predpisi objavili ponudbo za prodajo spornega dela zemljišča. Prednostno pravico sta uveljavljala tožnica in M. K., toženci od 1 do 3 pa so s kupno pogodbo z dne 11.8.1993 prodali sporni del zemljišča kupcu M. K. Obravnavana nepremičnina je bila v času prodaje še kmetijsko zemljišče v sestavi zaščitene kmetije prvih treh tožencev, ki je ta status izgubila leta 1996 (list. št. 62). Tožnica statusa kmetice ni imela in se tudi ni ukvarjala s kmetijsko dejavnostjo.

Po presoji revizijskega sodišča sta sodišči nižjih stopenj pravno pravilno presodili dejansko stanje, ki je služilo za podlago odločanja o delih tožbenih zahtevkov, ki so bili zavrnjeni oziroma v delu, kolikor je bilo delno ugodeno nasprotnemu zahtevku M. M. Na revizijska izvajanja v zvezi s posameznimi zahtevki, ki so predmet revizijskega izpodbijanja, pa se podajajo naslednji razlogi: Ad.I:

Ta zahtevek je temeljil na pogodbeni podlagi, to je kupoprodajni pogodbi z dne 11.10.1987, sklenjeni med tožnico in solastniki zaščitene kmetije. Ker je bilo ugotovljeno, da toženka M. M. navedene pogodbe, ki sta jo nesporno sklenila in podpisala le njena brat in sestra, to je prvi toženec in druga toženka kot solastnika vsak do 1/3 sporne parcele, ni sklenila s tožnico, da pogodbe ni podpisala in je ne odobrila in da za prodajo tudi ni pooblastila preostalih dveh solastnikov, to je prvega toženca ali drugotoženko, tožničin zahtevek zoper M. M. (glede njene 1/3 solastnine), ni bil utemeljen. Tožnica namreč ni dokazala v razmerju do te toženke pogodbenega naslova za pridobitev lastninske pravice, ki bi utemeljeval zahtevek po prvem odstavku 20. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR). Okolnost, da predstavlja prodani del parc. št. 447 le manjši del celotne parcele, in da lahko pride toženka M. M. do celega svojega 1/3 deleža na neprodanem delu parcele, ni pravno odločilna. Solastnina pomeni lastnino po idealnih, miselnih deležih ter noben solastnik nima pravice do nekega realnega dela stvari, pač pa le do idealnega deleža. Vsak solastnik lahko razpolaga le s svojim solastninskim deležem, ne pa z realnim delom celotne solastne stvari. Torej možnosti delitve parc. št. 447, ki naj bi po revizijskih izvajanjih utemeljevala pridobitev tožničine izključne lastnine na spornem delu parcele, ne utemeljujejo drugačne od pod točko I. sprejete odločitve (po kateri je tožnica veljavno pridobila le 2/3 solastnine na spornem delu in ne tudi preostalo 1/3 v breme M.).

Revizijska izvajanja, da lahko odtujitev dela stvari med solastniki učinkuje tudi kot delna delitev med njimi, v tem primeru ne morejo pripeljati do tožnici ugodnejše odločitve, ker zadevna tožničina izvajanja nimajo opore v ugotovitvah sodišč nižjih stopenj.

Ad.II:

Sodišči nižjih stopenj sta podrejeni tožbeni zahtevek zoper toženko M. M. (po katerem naj bi bila ta zavezana skleniti s tožnico kupoprodajno pogodbo glede svoje 1/3 spornega dela zemljišča po določbah Zakona o kmetijskih zemljiščih) zavrnili, ker sta ugotovili, da tožnica ni kmetica, in da zato ni bila prednostna upravičenka po določbah ZKZ, niti ni tožbe zaradi sklenitve kupoprodajne pogodbe vložila v 30 dneh, kot je določal 28. člen ZKZ. Ugotovljeno dejansko stanje tako presojo sodišč nižjih stopenj utemeljuje. Neutemeljena pa so tudi nadaljnja revizijska izvajanja, po katerih naj bi bila sklenjena kupoprodajna pogodba med tožnico in tretjotoženko, na podlagi pisne ponudbe in pisnega sprejema ponudbe. Tožnica prezre, da vsebuje ZKZ specialna določila o kupoprodaji kmetijskih zemljišč, ker mora kupec izpolnjevati z zakonom predpisane predpostavke. Kupec je moral biti predvsem kmet. S tem, ko je ponudnik prejel izjavo predkupnega upravičenca, prodajna pogodba še ni bila sklenjena, pač pa je to dejstvo ponudnika obvezovalo, da je sklenil prodajno pogodbo s predkupnim upravičencem, slednji pa je imel pravico zahtevati prodajo zemljišča oziroma sklenitev kupoprodajne pogodbe po pogojih ponudbe. Pravočasno sporočilo o sprejemu ponudbe, je dajalo ponudniku le obligacijsko pravico - pravico zahtevati od ponudnika, da sklene pogodbo. Glede na povedano so zato zmotna revizijska izvajanja, da naj bi pogodba med tožnico in tretjotoženko nastala glede sporne 1/3 južnega dela parcele 447 že na podlagi pisnega sprejema objavljene pisne ponudbe tožencev.

Ad.III:

Pod to točko izreka sta sodišči nižjih stopenj zavrnili tožničin zahtevek zoper tretjotoženko, po katerem naj bi bila nična kupna pogodba tudi zoper M. M. Sodišči nižjih stopenj sta presodili, da je tretjetoženka lahko sklenila prodajno pogodbo za svoj 1/3 solastniški delež na delu parc. št. 447 k.o... dne 11.8.1993 s kupcem M. K. Navedenega dne sklenjena kupoprodajna pogodba je bila nična po zaključkih sodišč nižjih stopenj le v razmerju med prvima dvema tožencema kot prodajalcema in četrtim tožencem kot kupcem, ker so ti trije pogodbeniki vedeli, da je predmet med njimi sklenjene kupoprodajne pogodbe južni del parc. št. 447, ki sta ga prva dva toženca že leta 1987 veljavno prodala tožnici. Predmet revizijskega preizkusa je lahko le zavrnitev tožničinega zahtevka zoper M. M., po katerem je nična pogodba z dne 11.8.1993 tudi v razmerju med to toženko in M. K. Revizijsko sodišče ugotavlja, da ta del tožničinega zahtevka res ni imel opore v zakonu. M. M. kot prodajalka sporne parcele do 1/3 je bila ob prodaji leta 1993 še vedno lastnica omenjenega solastniškega deleža ter ni bila ugotovljena nobena okoliščina, zaradi katere bi bila lahko nična pogodba, sklenjena med M. M. in M. K. Ker pa tožnica ni izpolnjevala predpostavk za nakup kmetijskega zemljišča, tudi po določbi 109. člena ZOR ničnosti ne bi mogla uveljavljati. Izpodbijani del odločitve je zato materialnopravno pravilen ter so drugačna revizijska izvajanja neutemeljena.

Ad.IV:

Po določbi 14. člena ZTLR ima solastnik pravico imeti stvar v so-posesti, kar pomeni, da mu morajo drugi solastniki to tudi omogočiti (v okviru uporabe sorazmerne njegovemu delu). Po določilu 43. člena ZTLR ima tako solastnik tožbo za varstvo svoje pravice na delu stvari in od drugih solastnikov lahko zahteva prepustitev posesti v smislu 14. člena ZTLR. Ker je M. M. solastnica do 1/3 južnega dela parc. št. 447 k.o..., ima tako po spredaj navedenih določbah pravico zahtevati od nasprotne toženke A. G., da ji izroči v soposest sporni del nepremičnine v sorazmerju z njenim solastninskim deležem. Revizija - v tem delu nasprotne toženke - A. G., ki zadevno odločitev izpodbija, zato ni utemeljena. Pravno nepomembna pa so tudi sicer materialno neutemeljena revizijska izvajanja, češ da odločitev pod točko IV. ni izvršljiva. Ta del odločitve je dajatven in izvršljiv tako kot druge dajatvene sodbe v skladu z določbami Zakona o izvršbi in zavarovanju. Sama sodba v obravnavanem delu pa daje podlago tudi za odločitve, ki jih omogoča Zakon o nepravdnem postopku (v določbah 112. člena in naslednjih členov navedenega predpisa).

V skladu z zgoraj navedenimi razlogi ugotavlja revizijsko sodišče, da revizija A. G. ni utemeljena iz razlogov, ki jih je uveljavljala, niti ne iz uradoma upoštevnih razlogov (386. člen ZPP). Zato je revizijo moralo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).