Jedro

Trditev, da pri transakcijah, opisanih v obtožbi v zvezi s kaznivim dejanjem zlorabe položaja ali pravic po 2. in 1.odst. 244.čl. KZ, ni oškodovanca oz. naj bi bil to obtoženec sam, ne predstavlja podlage za ugotovitev, da v obtožbi opisanem ravnanju ni elementov zlorabe pravic z namenom pridobitve premoženjske koristi.

Izrek

Zahteva zagovornikov obtoženega D.S. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Mariboru je s sklepom z dne 28.7.1999 zoper obtoženega D.S. podaljšal pripor iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 1. odstavkom 20. člena Ustave Republike Slovenije, ko je glede na vloženo obtožnico, glede na to da je od zadnjega preizkusa razlogov za pripor poteklo 2 meseca, preizkušal, če so še podani razlogi za pripor. Podaljšanje pripora je prvostopno sodišče obrazložilo z ugotovitvijo, da se okoliščine, ki so utemeljevale odreditev in podaljšanje pripora, niso v ničemer spremenile in tako še vedno obstaja priporni razlog begosumnosti iz 1. točke 1. odstavka 201. člena ZKP. Iz podatkov spisa namreč izhaja, da je obtoženi tudi državljan Republike Venezuele ter da ima na ime E.R.O. venezuelski potni list. Na isto ime se glasita tudi osebna izkaznica in vozniško dovoljenje, ki sta bili izdani v tujini.

Obtoženec je imel začasno bivališče na takšno svoje ime v Republiki Avstriji, kjer je imel svoja podjetja in odprte bančne račune in hranilne knjižice. Navedeno kaže, da za obtoženega ni prav nobene prepreke, da ne bi poskušal ovirati potek kazenskega postopka tako, da se umakne v tujino, kjer ima zagotovljene vse eksistenčne pogoje. Po oceni prvostopnega sodišča lahko samo pripor zagotavlja obtoženčevo navzočnost, brez katere kazenski postopek ne bi bil mogoč, zato pripora ni mogoče nadomestiti z nobenim izmed milejših ukrepov, ki zagotavljajo obdolženčevo navzočnost, ko nadomestni ukrepi omogočajo tolikšno svobodo, da jo je mogoče zlorabiti za pobeg v tujino.

Višje sodišče v Mariboru je s sklepom z dne 11.8.1999 pritožbi zagovornikov obtoženega D.S. zavrnilo kot neutemeljeni. Pritožbeno sodišče je soglašalo z ugotovitvmi napadenega sklepa o obstoju okoliščin, ki pri obtoženem S. utemeljujejo obstoj pripornega razloga begosumnosti. Pri tem je opozorilo na obtoženčevo dvojno državljanstvo, zavrnilo pritožbeni očitek o konstruktu in nakazalo na potrebo poseči po ukrepih, predvidenih v 78. členu ZKP. Očitek ponavljanja razlogov za podaljšani pripor v prvostopnem sklepu je pritožbeno sodišče zavrnilo z ugotovitvijo, da je tako ponavljanje utemeljeno glede na nespremenjene okoliščine, ko se tudi v pritožbah zoper sklepe o podaljšanju pripora ponavljajo v bistvu vedno enake trditve. Glede očitka nepravilne sestave zunajobravnavnega senata pa je pritožbeno sodišče v zvezi s sodelovanjem predsednice razpravljajočega senata v zunajobravnavnem senatu ugotovilo, da ZKP nikjer ne prepoveduje udeležbe predsednice razpravljajočega senata v tem senatu. Graja v zvezi s postavitvijo izvedenca je sicer upravičena, vendar zaenkrat ne more imeti za posledico odpravo pripora.

Obtoženčevi zagovorniki so 24.8.1999 priporočeno po pošti vložili na Okrožno sodišče v Mariboru zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov 1. odstavka 420. člena ZKP, s predlogom, da Vrhovno sodišče skladno s 1. odstavkom 426. člena ZKP zahtevi ugodi in s spremenjeno odločbo pripor zoper D.S. odpravi. Kršitev določb kazenskega postopka vidijo vložniki v trajanju pripora, ko sme glede na 2. odstavek 200. člena ZKP pripor trajati najkrajši potrebni čas. Dolžnost vseh organov, ki sodelujejo v kazenskem postopku in organov, ki jim dajejo pravno pomoč, je, da postopajo posebno hitro, če je obtoženec v priporu. Ob pravnomočni obtožbi je res mogoče govoriti o obstoju utemeljenega suma, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, vendar če je dokazni postopek pokazal, da kaznivega dejanja ni, potem je utemeljen sum neprimerna floskula, ki je pri posegu, kot je pripor, popolnoma nesprejemljiva. Ne glede na predmet obtožbe po 236. členu KZ, ko obtožencu doslej v tej smeri ni bilo še ničesar dokazanega, se vložniki omejujejo le na kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic po 244. členu KZ in zatrjujejo, da je že dolgo časa jasno, da elementov tega kaznivega dejanja ni. Ne glede na to, da je S. prodal podjetje P. podjetju F. za ceno, kot so jo določili izvedenci, naj bi po obtožbi oškodoval lastno podjetje, katerega solastnika sta bila v času dejanja z ženo vsak do 1/2, kar je razvidno iz sodnega registra. Begosumnost se obtožencu dokazuje z neveljavnim potnim listom, samohvalo o dvojnem državljanstvu in besedičenjem iz preiskave, brez kakršnihkoli materialnih dokazov. Sicer pa pritožbeno sodišče grozi obrambi s posegom po ukrepih, predvidenih v 78. členu ZKP, kar je po mnenju vložnikov popolnoma neprimerno in predstavlja kršitev ustavne pravice do svobode izražanja, zapisane v 39. členu in v nasprotju s siceršnjo odvetnikovo poklicno imuniteto v zvezi z izražanjem, ko gre za kršenje temeljne civilizacijske pravice do obrambe. Vložniki opozarjajo, da so se okoliščine, ki so v napadenih sklepih ocenjene kot nespremenjene in so podlaga za podaljševanje pripora, vendar spremenile že s tem, ko je bila odredba o postavitvi izvedenca napisana 29.7.1999, sklep o tem pa sprejet na glavni obravnavi dne 11.5.1999. Končno vložniki opozarjajo na kršitev obtoženčeve pravice, da o kazenski obtožbi zoper njega odloča neodvisno in nepristransko sodišče v razumnem roku, ko je tudi celotni pripor zoper D.S. v nasprotju z Evropsko konvencijo o človekovih pravicah, ki v točki c) petega člena določa, da je dopusten le tisti odvzem prostosti, ki je potreben zato, da bi osebo privedli pred pristojno oblast ob utemeljenem sumu, da je storila kaznivo dejanje ali kadar je to utemeljeno nujno zato, da bi preprečili storitev kaznivega dejanja ali beg po storjenem kaznivem dejanju.

Vrhovni državni tožilec B.Š. v odgovoru na vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti navaja, da je vprašanje utemeljenosti suma dejansko vprašanje. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa ni moč vlagati zahteve za varstvo zakonitosti. Ko se obtoženčev zagovornik sklicuje na konvencije, ne navaja konkretnih dejstev, iz katerih bi se vedelo, da iz razlogov na strani sodišča ni bilo odločeno v razumnem roku. Vrsta različnih procesnih opravil, ki jih je opravilo sodišče, nenazadnje tudi na predlog obrambe, sama po sebi ne kaže na zavlačevanje. Zato predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Dejanje, opisano v pravnomočni obtožnici pod I., po mnenju vložnikov naj ne bi imelo elementov kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po 244. členu KZ, glede na to da je obtoženec prodal podjetje P. podjetju F. po ceni, ki so jo določili izvedenci in naj bi po obtožbi obtoženec oškodoval lastno podjetje F., ko sta po podatkih sodnega registra obtoženec in njegova žena solastnika navedenega podjetja vsak do 1/2. Ob trditvi obtožbe, da je obtoženec kot direktor kapitalskih družb, katerih premoženjsko stanje, ne glede na lastniško strukturo, doslej še dokončno ni razčiščeno, ob trditvi, da je obtoženec za kupnino 534.877.000,00 SIT prodal svoj 100% delež v družbi P. družbi F., pri čemer se v obtožbi zatrjuje, da je bila celotna vrednost družbe P. največ 1,500.000,00 SIT in ko je zasledoval realizacijo navedene kupnine kot fizična oseba v nadaljevanju prenosov premoženja kot direktor drugih pravnih oseb, med njimi O. d.d. in izpeljal transakcije z vrednostnimi papirji v skupni vrednosti 397.884.919,00 SIT, s čimer naj bi si pridobil premoženjsko korist v višini 396.184.919,00 SIT, ko je prišel v posest in s tem tudi do lastništva omenjenih vrednostnih papirjev z zatrjevano navidezno vrednostjo družbe P., predstavlja tako ravnanje vse potrebne elemente zlorabe položaja pri opravljanju gospodarske dejavnosti, kolikor bo seveda po izvedenem dokaznem postopku to dokazano. Kršitev kazenskega zakona, ko naj ne bi bilo v obtožbi opisanih transakcijah nobenega oškodovanca oziroma naj bi bil to obtoženec sam, kot obramba zatrjuje v zahtevi, ne predstavlja podlage za ugotovitev, da v obtožbi opisanem ravnanju ni elementov zlorabe pravic z namenom pridobitve premoženjske koristi.

Ob obstoju utemeljenega suma, glede na pravnomočno obtožnico, ki je podlaga za odločanje o podaljševanju pripora, ni zazreti očitanih kršitev določb postopka v zvezi s podaljšanjem pripora. Ko so okoliščine, na katere se sklicujeta oba napadena sklepa v zvezi s podaljšanjem pripora, ugotovljene v teku obravnavanega kazenskega postopka in v obeh sklepih ocenjene, je zahteva za varstvo zakonitosti za drugačno oceno navedenih okoliščin uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ni predmet presoje v postopku za varstvo zakonitosti. Tudi glede očitka kršitve postopka v zvezi s pravico obtoženca do sojenja v razumnem roku tako po v zahtevi citiranih konvencijah, kot tudi v okviru našega ustavnega reda je ugotoviti, da očitek v tej smeri ni utemeljen, da bi narekoval ob ugotovljenih okoliščinah v zvezi z obtoženčevo begosumnostjo odpravo pripora. Glede na potek glavne obravnave za zaključek o nepotrebnem zavlačevanju postopka ni podlage in tudi ne za očitek, da v obtoženčevem primeru sojenje ne poteka kontinuirano, kolikor je v danih razmerah mogoče. Posamezna procesna dejanja nemreč zahtevajo svoj čas. Pri tem rok iz 5. odstavka 207. člena ZKP ni ogrožen.

Grožnja pritožbenega senata z uporabo 78. člena ZKP ni kršitev kazenskega postopka, ki je vplivala na zakonitost napadenih sklepov.

Glede na vse povedano je Vrhovno sodišče Republike Slovenije, ko je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti očitanih kršitev v napadanih sklepih ni, zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa jo ni mogoče vložiti, skladno s 425. členom ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.