Jedro

Vročevalec je ugotovil, kje tožnik dejansko prebiva in je bilo pisanje uspešno vročeno na B. v Ljubljani, kjer je tožnik pisanje tudi osebno prejel in izkoristil svojo procesno pravico do izjave v postopku. Torej zaradi načina vročanja tožniku niso bile kršene njegove procesne pravice, tudi sicer pa je bila po presoji sodišča vročitev pravilno opravljena.

Po ZIN ni potrebno, da bi se inšpekcijski nadzor predhodno najavil. Po 97. členu ZCes-1 je poseg v prostor varovalnega pasu občinske ceste dovoljen le s soglasjem upravljavca občinske ceste. Inšpekcijski organ lahko ugotavlja le, ali je bilo soglasje izdano in ali je bil storjen poseg v varovalni pas občinske ceste, ne more pa v inšpekcijskem postopku ugotavljati, ali poseg vpliva na uporabo javne ceste.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo tožniku naložil, da mora do pridobitve soglasja ali do izpolnitve pogojev iz izdanega soglasja ustaviti gradnjo ali rekonstrukcijo stavb in objektov, postavljanje kakršnihkoli drugih objektov in naprav ter izvajanje kakršnihkoli del na pripadajočih zemljiščih v varovalnem pasu javne ceste JP 954361, stacionaža 955-980 m, pri hiši A. V kolikor tega ne bi upošteval, bo za izpolnitev nedenarne obveznosti zoper njega kot prisilno sredstvo uporabljena denarna kazen v višini 500,00 EUR.

2. V obrazložitvi odločbe je navedeno, da je uradna oseba prvostopenjskega organa evidentirala, da se v varovalnem pasu ceste nahajata dva kamnito betonska oporna zidova, ki sta zgrajena brez soglasja upravljalca ceste, kar je kršitev 97. člena Zakona o cestah (v nadaljevanju ZCes-1). Upravljalec ceste za obravnavani poseg ni izdal nobenega soglasja, saj je tožnik svojo vlogo pred odločitvijo upravljalca ceste dne 24. 6. 2019 umaknil. Tožniku, ki v času pregleda ni bil prisoten, je bil pisni odpravek zapisnika vročen skupaj s pozivom, naj v 8 dneh po prejemu poziva poda pisno izjavo o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah. Tožnik je v roku podal izjavo, v kateri je navedel, da je poziv nezakonit, preuranjen in brez pravne podlage, da je nepravilno in pomanjkljivo ugotovljeno dejansko stanje in posledično napačno uporabljeno materialno pravo. Prvostopenjski organ se pri svoji odločitvi sklicuje na 97. člen ZCes-1, po katerem so posegi v prostor varovalnega pasu občinske ceste dovoljeni le s soglasjem upravljalca občinske ceste. Soglasje se izda, če s predlaganim posegom v varovalnem pasu niso prizadeti interesi varovanja občinske ceste in prometa na njej. Po 3. alineji 2. točke prvega odstavka 118. člena ZCes-1 pristojni inšpektor za ceste z opozorilom, če oceni, da je to zadostni ukrep, ali z odločbo odredi, da se do pridobitve soglasja ali do izpolnitve iz izdanega soglasje ustavi gradnja ali rekonstrukcija stavb in objektov, postavljanje kakršnihkoli drugih objektov in naprav ter izvajanje kakršnihkoli del na pripadajočih zemljiščih ob varovalnem pasu ali zunaj varovalnega pasu ceste. V zvezi s tožnikovo navedbo, da je bil poziv napačno vročen, se prvostopenjski organ sklicuje na to, da je bila vročitev pravilna po določbi drugega odstavka 96. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Tožnik je uradno pisanje dejansko prejel in nanj tudi pravočasno odgovoril. V skladu z določbami Zakona o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju ZIN) lahko inšpektor opravi vsa dejanja v postopku in izvede vse dokaze ne da bi bila pri tem potrebna navzočnost inšpekcijskega zavezanca. Dolžan pa je pred izdajo odločbe zavezanca seznaniti s svojimi ugotovitvami ter mu dati možnost, da se o tem izjavi, kar je prvostopenjski organ tudi storil. Uradna oseba inšpekcijskega organa lahko sama presoja, kdaj bo nadzor predhodno najavila ali pa narava inšpekcijskega nadzora terja, da inšpektor svoj nadzor opravi nenapovedano. Tožnik v svoji izjavi priznava, da je izvedel poseg v prostor varovalnega pasu javne ceste. Inšpektor pa je ugotovil, da je tožnik svoj poseg izvedel brez soglasja upravljalca ceste, kar izhaja iz uradne evidence upravljalca ceste. Tožnik je za poseg pri upravljalcu z vlogo tudi zaprosil za soglasje, vendar pa soglasja ni pridobil. 3. Tožnik se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožil, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil. 4. Tožnik v tožbi navaja, da sploh ni bil vabljen na ogled. Tožena stranka je svoje odločitve oprla na domnevne dokumente, ki tožniku niso bili nikoli predloženi v pregled in izjasnitev. Čeprav ima tožnik prijavljeno stalno prebivališče na naslovu A., ..., je pisanje prvostopenjski organ vročal na naslov B, Ljubljana. Le-ta nima zakonske podlage za vročanje na kateri drug naslov kot na naslov stalnega prebivališča. S tem je bil tožnik prikrajšan za ustrezno pravno varstvu pri varovanju svojih pravic. Prvostopenjski organ ni obrazložil pravilnosti svoje vročitve in je zaradi tega odločba v tem delu neobrazložena. Drugi odstavek 96. člena ZUP v povezavi s 85. členom ZUP ne predstavlja ustrezne pravne podlage za izpodbijano ravnanje tožene stranke. Tožnik ima stalno prijavljeno prebivališče na naslovu A. in se ni odselil in redno prejema uradna pisanja na navedeni naslov. Tožnik ni bil obveščen o izvedbi predmetnega postopka in mu ni bilo omogočeno, da sodeluje v inšpekcijskem postopku od samega začetka. Inšpektor mora predstaviti argumente za odločitev, da bo inšpekcijski nadzor opravil brez predhodne najave. Tega pa prvostopenjski organ ni storil. Potrebno je obrazložiti, zakaj ni bilo opravljeno predhodno obvestilo in je tudi v tem podana kršitev postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP. Poleg tega v zapisniku o inšpekcijskem nadzoru ni vključenih nobenih izjav tožnika, saj na izvedbo ogleda ni bil povabljen. Tožnik ne more ugovarjati vsebini prepisa zapisnika, če mu ni bila dana možnost sodelovanja v postopku. Zapisnik, ki je bil poslan tožeči stranki, ni veljavno sklenjen oziroma dokončan v smislu 78. člena ZUP. Ni bil prebran tožniku in mu ni bilo omogočeno, da nanj poda pripombe in da se na zapisnik podpiše. Poleg tega prepoved posega v varovalni pas ceste ne more biti absolutna in ne sme v celoti prepovedovati posega v lastno nepremičnino, zlasti v primeru, kot je predmetni, ko je zaradi ravnanj občinskih organov prišlo do prvotnega poslabšanja stanja nepremičnine v lasti tožnika, s čimer se je tudi začelo tveganje za škodo na javni cesti. Tožena stranka ni predložila nobene dokumentacije, ki bi dokazovala njene trditve, da soglasje ni izdano oziroma da bi nek postopek potekal. Tožena stranka navaja, da soglasje ni bilo izdano, ker naj bi bila vloga umaknjena. Ne pojasnjuje pa, zakaj naj bi bil omenjeni postopek relevanten za predmetno inšpekcijsko zadevo. Tožnik je obširno in jasno pojasnil naravo in nujnost posega, ki v naravi predstavlja potrebno sidrišče zaradi plazenja naklonjenega zemljišča na podlagi nezakonitih posegov v rob ceste v letu 2010 s strani družbe C., d. o. o. Poleg tega tožena stranka brez argumentov enači oporni zid s sidriščem. Prvostopenjski organ se tudi ne vpraša, kako domnevni poseg sploh vpliva na uporabo javne ceste. Po mnenju tožnika niso absolutno prepovedane vse aktivnosti v varovalnem pasu oziroma vse rabe prostora razen posegi, ki lahko dejansko škodljivo vplivajo na cestni svet. Drugi odstavek 97. člena ZCes-1 ne določa, da je soglasje potrebno za vsakršno rabo prostora, ampak vzpostavi posebno kategorijo oziroma vrsto rabe prostora – posege v prostor ter zgolj za takšne posege je potrebno soglasje. Posegi, za katere je potrebno soglasje, so zgolj tiste rabe prostora, ki imajo lahko negativne vplive na cestni svet. Vse ostale rabe prostora pa niso prepovedane. Prvostopenjski organ bi moral presojati, ali je raba nepremičnine s strani tožnika škodljiva oziroma sploh poseg v smislu drugega odstavka 97. člena ZCes-1. Prvostopenjski organ je upravičen poseči v pravico tožnika, da zavaruje svojo lastnino na način, ki hkrati ne posega, poslabša ali vpliva na sosednjo nepremičnino, torej javno cesto. Tožnik je dela izvedel izključno znotraj meja svoje nepremičnine in brez kakršnegakoli vpliva na cesto. Prvostopenjski organ bi moral ugotoviti, ali bi lahko zaradi del na nepremičnini tožnika bili prizadeti interesi varovanja občinske ceste in prometa na njej in ali bi torej prišlo do škodljivih vplivov, posegov v prostor ob občinski cesti, tega pa prvostopenjski organi ni ugotavljal. Zaradi posega ni na noben način poslabšana možnost uporabe javne ceste, ni poslabšana varnost uporabe ceste in ni prizadet interes javnosti pri uporabi javne ceste. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in postopek inšpekcijskega nadzora ustavi, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je bil odpravek zapisnika skupaj s pozivom na podajo pisne izjave poslan na naslov tožnikovega stalnega prebivališča A. Pošta Slovenije je pošiljko prvostopenjskemu organu vrnila s pripombo vročevalca, da je tožnik iz tega naslova preseljen na naslov B., Ljubljana. Pošiljka je bila vrnjena z dejanskim naslovom naslovnika, poznanim vročevalcu. O tem je bil narejen uradni zaznamek. Po določbi prvega odstavka 96.a člena ZUP se osebi, ki do vročitve ni sodelovala v postopku, vroča na naslov za vročanje, izjemoma pa lahko tudi na drugem naslovu, ki ni enak naslovu za vročanje, če je verjetno, da oseba tam dejansko prebiva, vendar se mora vročitev ponoviti tudi na naslovu za vročanje, če se izkaže, da na domnevnem drugem naslovu ne živi. Zakonsko podlago za vročanje na drugem naslovu je imel prvostopenjski organ v določbi 96.a člena ZUP. Vročilnica o vročitvi na naslovu B. v Ljubljani pa dokazuje, da je bila poštna pošiljka vročena prav tožniku in ne komu tretjemu. Tudi vročitev pisanja v drugi zadevi na naslov A. je bila opravljena tako, da se je vrnila z oznako „preseljen“. Tožniku ni bila onemogočena pravočasna izvedba aktivnosti in ni bil prikrajšan za ustrezno pravno varstvo pri varovanju svojih pravic. Tožnik se je z zapisnikom s pozivom seznanil in imel možnost podati pisne izjave, ki jo je tudi pravočasno vložil v obsegu 17 strani. Ugotovitev, da je tožnik uradno pisanje dejansko prejel, vsebuje vso potrebno obrazložitev in je očitek o neobrazloženosti odločbe v tem delu neutemeljen.

6. Določba 29. člena ZIN predhodno obvestilo o inšpekcijskem nadzoru opredeljuje le kot možnost in ne kot obveznost inšpektorja oziroma pravico inšpekcijskega zavezanca, zato je neutemeljeno sklicevanje tožnika na kršitev načela kontradiktornosti. Prisostvovanje zavezanca pri opravljanju nalog inšpekcijskega nadzora je fakultativno in ne obligatorno. Ostale ugotovitve, ki izhajajo iz odpravka zapisnika o inšpekcijskem nadzoru, je organ ugotovil iz uradnih evidenc, pri preverjanju katerih zavezanec že po naravi stvari ne more biti prisoten. Za ugotovitev terenskega stanja ni bil potreben vstop na parcelo zavezanca niti v njegove prostore. Tožnik ne pove, kako bi njegova prisotnost ob terenskem pregledu sploh lahko vplivala na inšpektorjevo neposredno zaznavo. Tožniku je bila z vročitvijo zapisnika in spremnim dopisom za izjavo dana možnost, da se izjavi o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah, torej da se izjasni glede ugotovitev inšpekcijskega ogleda in to svojo pravico je tudi izkoristil. Očitek o kršenju načela kontradiktornost je zato neutemeljen. Določbi devetega in desetega odstavka 76. člena ZUP se nanašata na pravice pri posameznem dejanju uradne osebe prisotnih udeležencev in sta v funkciji potrditve pravilnosti zapisnika. Že pojmovno zato pravilnost zapisnika potrdi ali pripombe nanj poda prisotni udeleženec, ki je narek poslušal. Tožnik pa na kraju samem nesporno ni bil prisoten, zato so očitki, da v zapisnik niso bile vključene njegove izjave nesmiselni. 76. člena ZUP se v inšpekcijskem postopku glede zapisnika o inšpekcijskem pregledu niti ne uporablja subsidiarno, saj ZIN glede tovrstnega zapisnika stranki daje vsebinske pravice in ji omogoča vsebinsko varstvo njenih pravic in pravnih koristi, medtem ko je določba 76. člena ZUP le procesno tehnična določba glede načina sestave zapisnika.

7. Nadalje tožena stranka navaja, da je pod št. 3521-0016/2019 tekel postopek za izdajo soglasja za poseg v varovalni pas ceste na podlagi vloge tožnika, ki pa je svojo vlogo za pridobitev soglasja umaknil, zaradi česar soglasje ni bilo izdano. Prvostopenjski organ se nikakor ni skliceval na neznano komunikacijo. Listine iz spisa št. 3512-0016/2019 tožniku niso neznane listine, ampak gre za njegove listine, zaradi česar gre za neutemeljen očitek, da bi mu moral prvostopenjski organ te listine predložiti v pregled in pripombe. Tožnik je vložil vlogo za izdajo soglasja za manjši odmik od parcelne meje in v njej opisal želeni poseg, tožena stranka mu je predočila, pod kakšnimi pogoji lahko poda soglasje za manjši odmik in na podlagi te informacije je tožnik vlogo umaknil in se odločil za izvedbo posega brez soglasja tožene stranke. Tožena stranka pojasnjuje, da je zakonska omejenost rabe v obsegu posega v varovalnem pasu absolutna, zakon pa v primeru občinskih cest to omiljuje z možnostjo pridobitve soglasja upravljalca občinske ceste za poseg (drugi odstavek 97. člena ZCes-1). 97. člen ZCes-1 rabo prostora v varovalnem pasu ceste omejuje kot prepoved posegov, ki predstavljajo kakršnokoli gradnjo ali rekonstruiranje stavbe ali objekta, postavljanje drugih objektov ali naprav ter izvajanje del na zemljiščih v tem pasu, brez soglasja ali v nasprotju s soglasjem upravljalca ceste. Glede na to, da je prvostopenjski organ ugotovil, da sta tožnikovi gradnji izvedeni 50-70 centimetrov od roba vozišča občinske javne ceste, ena pa 30-40 centimetrov od roba vozišča ceste, to nedvomno predstavlja postavitev objekta in izvedbo dela na zemljišču ob varovalnem pasu ceste v smislu 97. člena ZCes-1. Narava in nujnost posega oziroma aktivnosti, kot jo imenuje tožnik, ne odvezuje od obveznosti pridobitve soglasja upravljalca ceste. Edina izjema od absolutne prepovedi kakršnekoli gradnje ali izvajanje kakršnihkoli del v varovalnem pasu lokalne ceste je pridobljeno soglasje upravljalca ceste. Predmet inšpekcijskega nadzora ni ugotavljanje in ocenjevanje obstoja negativnega vpliva posega in njegove intenzitete na cestni svet. Inšpekcijski organ ugotavlja le dejstvo posega v varovalnem pasu in obstoj ali neobstoj soglasja upravljalca ceste zanj oziroma skladnost posega z izdanim soglasjem. Sodba I U 1234/2011, na katero se sklicuje tožnik, se nanaša na postopek za izdajo soglasja posegov v varovalni pas in ne na inšpekcijski postopek zaradi posega izvedenega brez takšnega soglasja. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne, tožniku pa naloži povrnitev njenih stroškov postopka.

8. Tožnik v pripravljalni vlogah še dodatno utemeljuje svoja stališča in med drugim navaja, da je bil poseg v celoti izvršen na zasebni lastnini. Sklicuje se na položaj drugih objektov in zgradb v vasi A. Inšpektor bi moral začeti postopke na podlagi lastnih zaznav tudi zoper vse lastnike parcel in stanovanjskih hiš, ki stojijo v večjem delu znotraj zatrjevanega varovalnega pasu, tega pa ni storil. Poleg tega je naloženo tožniku, da mora ustaviti gradnjo ali rekonstrukcijo, to pa je bilo že izvedeno in končano. Prvostopenjski organ ni ugotovil, da bi kakršnakoli gradnja ali rekonstrukcija ali postavljanje objektov in naprav še potekalo.

9. Tožena stranka v pripravljalnih vlogah še dodatno utemeljuje svoja stališča. Med drugim navaja, da ker tožnik soglasja za poseg ni imel, sploh ni bistveno, ali je vlogo za izdajo soglasja vložil ali jo je umaknil ali je bila zavrnjena oziroma zavržena. Kriteriji za podajo soglasja za poseg v varovalni pas se ugotavljajo v upravnem postopku izdaje soglasja, ki se začne na zahtevo strank. Predmet inšpekcijskega nadzora pa je nadzor nad izvajanjem ZCes-1. Ni pristojnost inšpektorja vsebinsko izvajanje materialnopravnih določb ZCes-1 na primer z vodenjem upravnega postopka za izdajo soglasja za poseg v varovalni pas javne ceste. Glede navedb, da je poseg izvršen na zasebni lastnini, pa tožena stranka pojasnjuje, da če je zasebna lastnina v predpisanem varovalnem pasu javne ceste, velja zakonsko določena omejitev rabe takšne zasebne lastnine. Navedbe o tem, da v tem pasu stojijo tudi druge hiše, pa so nekonkretizirane. Tožnik se sklicuje na hiše in ne na oporne zidove. Tožnik v pritožbi zoper inšpekcijsko odločbo ni navajal neprimernosti izrečenega inšpekcijskega ukrepa. Tega ni navajal niti v tožbi. Prvič navedena dejstva in iz njih izpeljane ugovore podaja šele v pripravljalni vlogi z dne 5. 1. 2022. Gre za nedopustne tožbene novote. Sicer pa odločba ni v ničemer kontradiktorna ali notranje neskladna. Tožniku je bil izrečen najmilejši splošni inšpekcijski ukrep, ki nima nikakršnih ireverzibilnih posledic in pomeni le prepoved nadaljnjih aktivnosti do pridobitve ustreznega soglasja. Ukrep prepovedi bodočega postavljanja objektov ter prepoved bodočega izvajanja kakršnihkoli del v varovalnem pasu se nikakor ne nanašata na že izvršene posege, ampak na bodoče posege. Tudi prva prepoved, to je ustavitev gradnje ali rekonstrukcije, pa pri vprašanju, ali je že končana, to ni bistveno, ker gre za gradnjo brez dovoljenja oziroma soglasja in inšpekcijski organ niti ne ve niti ne more vedeti, kakšni so nameni investitorjev oziroma kakšen je končni obseg predvidene gradnje ali del. K točki I izreka:

10. Tožba ni utemeljena.

11. Skladno z prvim odstavkom 97. členom ZCes-1 je v varovalnem pasu občinske ceste raba prostora omejena. ZCes-1 v drugem odstavku 97. člena določa, da so posegi v prostor varovalnega pasu občinske ceste dovoljeni le s soglasjem upravljalca občinske ceste. Po tretjem odstavku 97. člena citiranega zakona izda upravljalec občinske ceste soglasje iz prejšnjega odstavka, če s predlaganim posegom v varovalnem pasu niso prizadeti interesi varovanju občinske ceste in prometa na njej, njene širitve zaradi prihodnjega razvoja prometa ter varovanja njenega videza. V skladu s 3. alinejo 2. točke prvega odstavka 118. člena ZCes-1 pristojni inšpektor za ceste z opozorilom, če oceni da je to zadosten ukrep, ali z odločbo odredi, da se do pridobitve soglasja ali do izpolnitve pogojev iz izdanega soglasja ustavi gradnja ali rekonstrukcija stavb in objektov, postavljanje kakršnihkoli drugih objektov in naprav ter izvajanje kakršnihkoli del na pripadajočih zemljiščih ob varovalnem pasu ali zunaj varovalnega pasu javne ceste. Po presoji sodišča med strankama ni sporno, da sta bila objekta postavljena v varovalnem pasu ceste kot tudi to ne, da soglasje pred tem ni bilo pridobljeno. Torej so nastopile vse pravno relevantne okoliščine, zaradi katerih je prvostopenjski organ izdal izpodbijano odločbo.

12. Med strankama je sporno, ali je bil zapisnik o inšpekcijskem pregledu skupaj s pozivom, da se tožnik do njega opredeli, na pravilen način vročen, ali je bilo pravilno, da prvostopenjski organ tožnika ni vnaprej obvestil, da bo opravil inšpekcijski pregled ter ali je bilo pravilno, da tožnik na samem inšpekcijskem pregledu ni bil prisoten. Prav tako je sporno, ali je pravilno, da v zapisniku niso vsebovane izjave tožnika. Posledično temu, ker tožnik ni bil prisoten pri inšpekcijskem pregledu, očita tožnik prvostopenjskemu organu tudi to, da mu zapisnik ni bil prebran in da mu zato ni bilo omogočeno, da nanj poda pripombe. Tožniku se zdi tudi sporno, ali sme prvostopenjski organ brezpogojno prepovedati posege v lastno nepremičnino. Nadalje tožnik očita prvostopenjskemu organu, da se ni vprašal, ali poseg vpliva na uporabo javne ceste. Odločbe se naj zaradi tega ne bi dalo preizkusiti. Tožnik meni, da za vse posege ni potrebno soglasje na podlagi drugega odstavka 97. člena ZCes-1, ampak zgolj za tiste, ki imajo negativne vplive na cestni svet. Tožnik nadalje očita prvostopenjskemu organu v eni od pripravljalnih vlog tudi to, da je izrek nerazumljiv, ker se tožniku nalaga ustavitev gradnje ali rekonstrukcije, čeprav sta objekta že končana. Glede na navedeno je večina tožbenih očitkov takih, da se nanašajo na kršitev pravil postopka, vsi navedeni očitki pa so neutemeljeni, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

13. Kot je razvidno iz dopisa prvostopenjskega organa 061-61/2020-2 z dne 22. 7. 2020, je bil dopis, s katerim je bil zapisnik vročen tožniku in bil tožnik pozvan za izjavo, najprej poslan na naslov A., ... Iz pripombe vročevalca je razvidno, da je tožnik preseljen na B. v Ljubljano. V skladu s prvim odstavkom 96.a člena ZUP vroča organ dokument osebi, ki do vročitve ni sodelovala v postopku, na naslovu za vročanje. Izjemoma lahko vroča tudi na drugem naslovu, ki ni enak naslovu za vročanju, če je verjetno, da oseba tam dejansko prebiva, vendar mora vročitev ponoviti tudi na naslovu za vročanje, če se izkaže, da na domnevnem drugem naslovu ne živi. V tem primeru je vročevalec ugotovil, kje tožnik dejansko prebiva in je bilo pisanje uspešno vročeno na B v Ljubljani, kjer je tožnik pisanje tudi osebno prejel in izkoristil svojo procesno pravico do izjave v postopku. Torej zaradi načina vročanja tožniku niso bile kršene njegove procesne pravice, tudi sicer pa je bila po presoji sodišča vročitev pravilno opravljena.

14. V zvezi s tožbenim očitkom, da inšpekcijski nadzor ni bil predhodno najavljen, sodišče pojasnjuje, da po ZIN ni potrebno, da bi se inšpekcijski nadzor predhodno najavil. V prvem odstavku 29. člena ZIN je namreč določeno, da se inšpekcijski nadzor zgolj **lahko** predhodno najavi. Nadalje je v istem določilu določeno, da zavezanec, njegova zakonita ali statutarna zastopnica oziroma zastopnik, pooblaščenka oziroma pooblaščenec in odgovorna oseba zavezanca zgolj lahko prisostvujejo opravljanju nalog inšpekcijskega nadzora, razen če ovirajo učinkovito izvedbo inšpekcijskega nadzora; o tem izda inšpektor poseben sklep. Torej ni bila podana nobena procesna kršitev, ker tožnik na samem inšpekcijskem pregledu ni bil prisoten. Posledično temu seveda v zapisniku o inšpekcijskem nadzoru tudi niso mogle biti vsebovane izjave tožnika – torej tudi v tem niso bile podane procesne kršitve. Zaradi tega tožniku tudi na kraju samem ni mogel biti zapisnik prebran in mu ni bilo omogočeno, da bi že ob samem nadzoru lahko podal pripombe. Kot pa je bilo že pojasnjeno, je tožnik zapisnik o inšpekcijskem nadzoru prejel, bil mu je osebno vročen in mu je bila dana možnost, da poda pripombe nanj, kar je tožnik tudi storil. 15. V zvezi s tožbenimi očitki, da naj prvostopenjski organ ne bi smel brezpogojno prepovedati posege v lastno nepremičnino, da tožena stranka ni pridobila dokumentacije, ki bi dokazala trditve, da soglasje ni bilo izdano in da prvostopenjski organ ni presojal, ali poseg vpliva na uporabo javne ceste, pa sodišče pojasnjuje, da nesporno soglasje za poseg v varovalni pas ni bilo pridobljeno (tožnik tudi ni izkazal, da bi soglasje pridobil), po 97. členu ZCes-1 pa je poseg v prostor varovalnega pasu občinske ceste dovoljen le s soglasjem upravljavca občinske ceste. Inšpekcijski organ lahko ugotavlja le, ali je bilo soglasje izdano in ali je bil storjen poseg v varovalni pas občinske ceste, ne more pa v inšpekcijskem postopku ugotavljati, ali poseg vpliva na uporabo javne ceste. To je namreč že stvar drugega postopka, postopka za izdajo soglasja za poseg. Predmet inšpekcijskega nadzora ni ugotavljanje in ocenjevanje obstoja negativnega vpliva posega in njegove intenzitete na cestni svet. 16. Sklicevanje na položaj drugih objekt in zgradb v vasi A. v pripravljalni vlogi tožnika so brezpredmetni za ta postopek, kjer se je ugotavljalo to, ali je v konkretnem primeru tožnik upravičeno posegel v varovalni pas občinske ceste.

17. Neutemeljene so tudi tožbene navedbe, da naj bi bil izrek prvostopenjske odločbe nerazumljiv, ker se tožniku nalaga ustavitev gradnje ali rekonstrukcije, čeprav sta objekta že končana. V izreku je navedeno, da se tožniku prepoveduje v bodoče postavljati kakršnekoli druge objekte in naprave ter izvajati kakršnakoli dela na pripadajočih zemljiščih v varovalnem pasu javne ceste. Res je, da je tudi navedeno, da mora ustaviti gradnjo ali rekonstrukcijo stavb in objektov, vendar zgolj zaradi tega izrek odločbe še ni nerazumljiv. Inšpekcijski organ namreč ni mogel vedeti, ali je v času ogleda bila gradnja že končana, ali pa se bo nadaljevala. Iz navedenega razloga izrek odločbe ni nerazumljiv in se odločbo da izvršiti.

18. Ker je iz zgoraj navedenih razlogih odločitev prvostopenjskega organa pravilna, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo. Sodišče je v navedeni zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker pravno relevantna dejstva, na katerih temelji izpodbijana odločba, niso sporna. Ni namreč sporno, da sta bila objekta postavljena v varovalnem pasu ceste in tudi to ne, da soglasje pred tem ni bilo pridobljeno. Sporna so izključna vprašanja, ki se tičejo vodenja postopka in pravilne uporabe materialnega prava. Kadar pa dejansko stanje ni sporno, pa ZUS-1 v prvem odstavku 59. člena daje sodišču izrecno pooblastilo, da lahko odloči tudi brez glavne obravnave.

K točki II izreka:

19. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri vsaka stranka krije svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.