Jedro

Pravica dobiti odškodnino od tuje države ni bila vezana na višino škode in vrsto podržavljenega premoženja. Za izločitev iz vračanja premoženja po ZDen pa zadošča že dejstvo, da je imel prejšnji lastnik pravico dobiti odškodnino od tuje države, prav tako pa da, niti ni bilo pomembno, ali jo je dejansko dobil.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je upravni organ zavrnil zahtevo tožnice za denacionalizacijo podržavljenega dela nepremičnine parc. št. 320/1, vl. št. 220, k.o. …, ki danes obsega nepremičnino na Ptuju, na naslovu …, parc. št. 1127/1, vl. št. …, k.o. …, razglašeno za umetnostni in arhitekturni spomenik z Odlokom o razglasitvi nepremičnih kulturnih in zgodovinskih spomenikov na območju občine Ptuj (Uradni vestnik občin Ormož in Ptuj, št. 35/89) in še odločil, da stranka v tem postopku nosi svoje stroške sama. Organ je v obrazložitvi uvodoma navedel, da gre za ponovljen postopek po sodbi naslovnega sodišča, I U 1970/2014 z dne 19. 5. 2015, ko je bila odločba organa z dne 5. 11. 2014 odpravljena, ker tožnici ni bila dana možnost, da se pred izdajo odločbe seznani z vsemi dejstvi in okoliščinami ter o tem izjavi. Organ je zato tožnici poslal dopis in jo pozval, da se izjavi, kar je tožnica tudi storila. Organ je nato navedel, da so bile nepremičnine, ki so predmet zahteve, podržavljene upravičencu A.A. ml., očetu tožnice, kot lastniku do ½, z odločbo Okrajne zaplembene komisije na Ptuju z dne 27. 7. (8.) 1945, opr. št. 478/45, izdane na podlagi Odloka Avnoj, pri čemer je bilo na odločbi pripisano, da je imenovani sam lastnik tega premoženja. Za upravičenca B.B. st., starega očeta tožnice, ki je bil sicer lastnik druge ½ teh nepremičnin, pa odločba ni bila izdana in se zato šteje, da mu je bilo premoženje podržavljeno na podlagi 4. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljnjem besedilu ZDen). Za oba bivša lastnika je bilo z ugotovitvenima odločbama ugotovljeno, da nista štela za državljana LRS in FLRJ, zato pogoj iz 9. člena ZDen ni izpolnjen. Tožnica je zato na podlagi 12. člena ZDen uveljavljala izpolnjevanje tega pogoja. Organ je nato ugotavljal, ali obstojijo okoliščine iz drugega odstavka 10. člena ZDen. Ugotovljeno je bilo, da upravičenca nista izpolnjevala pogojev za pridobitev odškodnine po ADP, organ pa je še preveril, ali sta imela možnost pridobiti odškodnino po drugih predpisih oziroma mednarodnih pogodbah (FIP, UVEG, KVSG, Zakon o prijavi škode in Zakon o enkratni pomoči). V zvezi s presojo glede izpolnjevanja pogojev po FIP je organ ugotovil, da sta upravičenca v posledici konca II. svetovne vojne zapustila svoje dotedanje bivališče v takratni Jugoslaviji (pregnanca), da B.B. st. ni bil avstrijski državljan, vendar je bil oseba nemške narodnosti, da je A.A. ml. poleg nemške narodnosti imel tudi avstrijsko državljanstvo na presečni dan 27. 11. 1961, da sta oba bivša lastnika do svoje smrti 1966 oziroma 1977 živela v Avstriji, s čimer sta izpolnjevala tudi pogoj avstrijske rezidenčnosti na dan 1. 1. 1960, kar pomeni, da sta izpolnjevala pogoje za odškodovanje za odvzeto premoženje po FIP. Potrdilo Zveznega ministrstva za finance Republike Avstrije o tem, da imenovana bivša lastnika nista dobila niti nista bila upravičena do odškodovanja za odvzeto premoženje, je potrdilo oziroma obvestilo o tujem pravu v smislu 12. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku oziroma 7. členu Evropske konvencije o obvestilih o tujem pravu, torej javna listina, ki organa ne zavezuje. Tako tudi sodna praksa Vrhovnega sodišča RS (npr. X Ips 85/2013, X Ips 103/2013, X Ips 267/2013).

2. Tožnica je v tožbi navedla, da se ne strinja z odločitvijo, s katero je podana kršitev ustavnih načel enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic po 14. in 22. členu Ustave. Postopki denacionalizacije tečejo od leta 1991. Vse do konca leta 2009 (dejansko do jeseni 2010) nobeden od zavezancev niti upravni organi, niti sodišča, niso upoštevali FIP in na njeni podlagi sprejetih zakonov kot možne pravne podlage za izključitev upravičenja do denacionalizacije po drugem odstavku 10. člena ZDen. Tožnica ne more verjeti, da vsi navedeni niso ''našli'' v Zveznem uradnem listu v letu 1962 objavljene pravne podlage, ki bi lahko utemeljila zavrnitev velikega števila zahtevkov, o katerih se je odločalo v naši državi. Razlog je očitno drugačen. Očitno so organi in sodišča sprejeli stališče, da FIP in na njeni podlagi izdani predpisi ne predstavljajo pravne podlage za zavrnitev zahteve. Ustavno načelo enakosti ne preprečuje zakonodajalcu, da različne položaje obravnava različno, mora pa za to imeti utemeljene razloge. To načelo prepoveduje samovoljno spreminjanje ustaljene sodne prakse. Ustaljena sodna praksa tudi ne pomeni, da je ni dopustno spreminjati, nedvomno pa upravičen razlog po pravnomočni rešitvi kar 98,5 % zahtev denacionalizacije ni sam potek časa oziroma dejstvo, da zmanjkuje denarja za obveznice. Če bi bil postopek zaključen do npr. leta 2005, bi bilo premoženje vrnjeno. Sicer pa morajo upravni organi in sodišča pravo poznati. FIP ne predstavlja pravnega temelja za odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države, saj je šlo za socialno politično usmeritev. Namen FIP in izvedbenih zakonov je bilo prizadetim osebam s socialnimi pomočmi olajšati ponovni začetek življenja v Avstriji in vključevanje v avstrijsko družbo. FIP je v razmerju med Avstrijo in Nemčijo urejala, katera od pogodbenih strank je pristojna za odobritev socialnih in izravnalnih izplačil. Osebe, ki so prijavile dejansko škodo v smislu UVEG, so morale izpolnjevati vse pogoje iz tega zakona, tudi dohodkovni cenzus, kar kaže na socialno naravo te zakonodaje. Prejemki iz naslova socialne pomoči ne predstavljajo odškodnine, zato ni dopustna taka razširjena razlaga za izključevalni pogoj po drugem odstavku 10. člena ZDen. Nadaljnji in odločilni moment pri razlagi tega člena je, da so morali (dejansko prejeti ali potencialno možni) zneski odškodnine dosegati vsaj nek minimum, da jih je sploh mogoče imenovati odškodnina. ZDen sicer tega ne določa, verjetno pa bi bil primeren enak kriterij, kot ga določa 26. in 72. člen ZDen, to je upoštevanje odškodnine, ki je presegla (ali bi dosegla, če bi upravičenec podal zahtevek v tuji državi) vsaj 30 % vrednosti podržavljenega premoženja. Vsekakor pa kot odškodnine po 10.členu ZDen ni mogoče upoštevati zneskov, ki bi bili simbolični ali vredni le nekaj odstotkov podržavljenega premoženja. Za primere podržavljenja po Odloku Avnoj je bila z ADP dogovorjena pravica do odškodnine od Republike Avstrije. FIP se na to ne nanaša. Poleg tega se UVEG in Zakon o prijavi škode nanašata na materialno škodo zaradi odvzema, izgube ali uničenja predmetov gospodinjske opreme ali premičnih predmetov, potrebnih za opravljanje poklica, v tem denacionalizacijskem postopku pa gre za vračilo nepremičnin velike vrednosti (vsaj 500.000 EUR). Po Zakonu o enkratni pomoči pa so imele pravico do enkratne pomoči osebe, ki niso presegale premoženjskega cenzusa 12.000 ATS v preteklem letu, kar pomeni, da gre za ukrep socialne pomoči. Tožnica je prosila, da sodišče opravi glavno obravnavo in tožbi ugodi, odločbo razveljavi in zadevo vrne organu z napotilom, da se postopek denacionalizacije nadaljuje po vloženi zahtevi.

3. Toženka je sodišču poslala upravne spise, odgovora na tožbo ni podala.

4. Tožba ni utemeljena.

5. V obravnavanem primeru je sporna odločitev upravnega organa o zavrnitvi zahteve tožnice za denacionalizacijo premoženja, podržavljenega pok. B.B. st. in pok. A.A. ml., pravnima prednikoma tožnice, iz razloga, opredeljenega v drugem odstavku 10. člena ZDen.

6. Po drugem odstavku 10. člena ZDen niso upravičenci v smislu tega zakona tiste osebe, ki so dobile ali imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države. Ali je oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, ugotavlja pristojni upravni organ po uradni dolžnosti na podlagi sklenjenih mirovnih pogodb in mednarodnih sporazumov.

7. V zvezi s tem vprašanjem se je že večkrat izrekla upravnosodna praksa, med drugim Vrhovno sodišče RS v sodbi, X Ips 85/2013 z dne 27. 11. 2014. Iz te sodbe med drugim izhaja, da so v zgoraj citirani določbi drugega odstavka 10. člena ZDen navedeni mednarodni akti (mednarodne pogodbe in mednarodni sporazumi) navedeni generično in zgolj primeroma, zato ni pomembno, na podlagi kakšnega pravnega akta tuje države je bila oseba upravičena dobiti ali pravico dobiti (ali samo zahtevati) odškodnino za odvzeto premoženje, kar pomeni, da bileteralne pogodbe (npr: FIP), pri katerih sicer bivša Jugoslavija ni sodelovala, niso bile izključene.

8. V Prilogi 1 (točka A) k FIP so opredeljene skupine oseb, ki so upravičene do pravic po FIP, med drugim so upravičenci pregnanci in preseljenci, ki so avstrijski državljani ali nemški državljani ali pripadniki nemške narodnosti, posebej tisti z nerazjasnjenim državljanstvom, in so imeli 1. 1. 1960 stalno prebivališče v Avstriji (1.). V primeru, da je oseba, ki je s svojim premoženjem utrpela škodo kot preseljenec ali pregnanec umrla v Avstriji ali po odselitvi v Zvezni republiki Nemčiji, pridobijo v 2. členu predvidene pravice po pravilih Zakona o odškodninah pregnancev in njegovih izvršilnih določilih zakonec kot tudi otroci in vnuki pokojnega. To velja tudi v primeru, da pripadniki kot osebe ne izpolnjujejo v prvem odstavku zahtevanih pogojev. V kolikor pa je oškodovanec umrl še pred pridobitvijo bivališča v Avstriji ali na območju pregona, morajo navedeni družinski člani sami izpolnjevati v nadpisnem prvem odstavku predpisane predpostavke (drugi odstavek). Pregnanci so v točki B definirani kot avstrijski državljani, nemški državljani in osebe nemške narodnosti brez enega od teh državljanstev, ki so posedovale stalno bivališče na območjih izven Republike Avstrije in izven meja nemškega Reicha po pravnem statusu ozemlja z dne 31. 12. 1937 ali na območjih vzhodno od linije Nisa-Laba, ki so 31. 12. 1937 pripadala nemškemu Reichu in so v zvezi z dogodki Druge svetovne vojne ali zaradi posledic te vojne to stalno bivališče vsled pregona kot tudi izgona izgubile. Iz točke C pa izhaja, da so bile med pregnance in preseljence izrecno vključene tudi osebe z območja FLRJ. V premoženjsko škodo v smislu 1. člena FIP (z dogodki v II. svetovni vojni nastalo premoženjsko škodo) in tretjega odstavka B. točke Priloge 1 k FIP (pregnanske škode ali preseljenske škode) pa spadajo tiste škode, ki so nastale pregnancem na območju pregona ali preseljencem na območju, s katerega so bili preseljeni. Iz definicije pojma pregnancev (točka B Priloge 1 k FIP) izhaja, da pregnanska škoda zajema tudi škodo, ki je pregnancem nastala zaradi izgube premoženja (zaradi posledic druge svetovne vojne) na ozemlju, s katerega so bili pregnani.

9. Iz podatkov upravnih spisov izhaja, da je bilo premoženje pok. A.A. ml., roj. 1905, umrlemu 1977, podržavljeno na podlagi odločbe Okrajne zaplembene komisije na Ptuju, št. 478/45 z dne 27. 7. 1945 kot osebi nemške narodnosti in neznanega bivališča, izdani na podlagi Odloka AVNOJ-a o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino, pok. B.B. st., roj. 1880, umrlemu 1966, pa brez pravnega naslova in je podlaga podana v 4. členu ZDen, da oba bivša lastnika nista imela državljanstva LRS in jugoslovanskega državljanstva, da je imel A.A. ml. avstrijsko državljanstvo, ki ga je pridobil 1949, da je bil B.B. st. nemške narodnosti, da sta oba bivša lastnika v posledici II. svetovne vojne zapustila bivališče v Jugoslaviji in da sta oba živela do svoje smrti (1966 oziroma 1977) v Avstriji, torej, da sta imela na dan 1. 1. 1960 stalno prebivališče v Avstriji. Teh v postopku ugotovljenih dejanskih okoliščin tožnica ne prereka, iz njih pa tudi po presoji sodišča izhaja, da je upravni organ zato glede na v FIP opredeljene pogoje utemeljeno zaključil, da sta oba bivša lastnika imela možnost pridobiti odškodnino na tej podlagi, to pa ju izključuje od upravičenja do denacionalizacije po drugem odstavku 10. člena ZDen.

10. Tožnica ugovarja, da FIP ter ostalih zakonov (npr. Zakona o povrnitvi škode preseljencem in pregnancem, Zakona o prijavi škode, Zakona o enkratni pomoči) ni mogoče šteti kot temelja za odškodnino za razlaščeno premoženje, ker gre za socialno politično usmeritev zakonov, v smislu socialno ogroženim osebam olajšati ponovni začetek v Avstriji in vključevanje v avstrijsko družbo. Že v citirani sodbi Vrhovnega sodišča RS, X Ips 85/2013, se je sodišče (ponovno) sklicevalo na ustaljeno sodno prakso o tem, da pravica dobiti odškodnino od tuje države ni bila vezana na višino škode in vrsto podržavljenega premoženja, ter da za izločitev iz vračanja premoženja po ZDen zadošča že dejstvo, da je imel prejšnji lastnik pravico dobiti odškodnino od tuje države, prav tako pa da, niti ni bilo pomembno, ali jo je dejansko dobil (35. točka obrazložitve). Sodišče tako temu ugovoru tožnice ne sledi. ZDen pa tudi ni pravni temelj za poravnavo morebitnega neizplačila ali prenizkega izplačila odškodnine, do katerega so imeli prejšnji lastniki podržavljenega premoženja pravico po predpisih tuje države (36. točka obrazložitve). Tožnica zato tudi nima prav, da bi morali potencialno pridobljeni zneski odškodnine predstavljati vsaj minimalni znesek vrednosti premoženja, npr. smiselno 26. in 72. členu ZDen, vsaj 30 % vrednosti. Bistveno v zadevi namreč je, da so osebe imele možnost od tuje države pridobiti odškodnino za premoženje, ki jim je bilo podržavljeno v smislu določb ZDen (točka 18., 19. obrazložitve), pri čemer pa ni važna njena višina, kakor tudi ne, za katere vrste premoženja se je tuja država odločila izplačevati odškodnine (37. točka obrazložitve).

11. Na drugačno odločitev v zadevi pa tudi ne more vplivati tožbeni ugovor o z izpodbijano odločitvijo kršenih ustavnih pravicah tožnice iz 14. in 22. člena Ustave RS. Upravni organ je namreč s svojo odločitvijo sledil stališčem, zavzetimi v novejši ustavnopravni oziroma upravnosodni praksi, že zaključeni postopki, na katere se tožnica sklicuje in v katerih naj bi bilo premoženje glede na v tej sodbi citirano prakso neupravičeno vrnjeno, pa so lahko predmet obravnave uveljavljanih izrednih pravnih sredstev. Tožnica pa je imela možnost (tudi v postopku ugotavljanja državljanstva po 63. členu ZDen za oba bivša lastnika) pospešitve postopka denacionalizacije s pravnimi sredstvi, ki jih za ta namen določa ZUP. Ob tem sodišče še pripominja, da vprašanje tujega prava ni materialno pravo, ki ga morajo upravni organi ter sodišča poznati po uradni dolžnosti.

12. Sodišče tako ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe zakonito izveden in v skladu s stališči, ki jih je sodišče zavzelo v sodbi, I U 1970/2014 z dne 19. 5. 2015, da je odločba pravilna in utemeljena na pravilni materialnopravni podlagi, zaradi česar je tožbo tožnice na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

13. Sodišče ni sledilo predlogu tožnice za opravo glavne obravnave, ker so že podatki spisa dali zanesljivo podlago za odločitev (smiselno 59. člen ZUS-1).