Jedro

Odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožnica dne 28. 10. 2013 podala toženi stranki, je veljavna in ni obremenjena z napakami volje v smislu določb OZ. Grožnje s podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi suma storitve kaznivega dejanja ni mogoče šteti za nedopustno grožnjo po 1. odstavku 45. člena OZ, po katerem lahko stranka zahteva razveljavitev pogodb, če druga pogodbena stranka ali kdo tretji z nedopustno grožnjo pri njej povzroči utemeljen strah, tako da je zaradi tega strahu sklenila pogodbo. Ker je tožnici delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo dne 28. 10. 2013, ji tožena stranka pogodbe o zaposlitvi ni mogla še enkrat odpovedati z izredno odpovedjo. Pogodbe o zaposlitvi, ki je na podlagi prve odpovedi že prenehala, ni mogoče ponovno odpovedati, ker pogodba, ki se na ta tak način ponovno odpoveduje, več ne obstoji, s tem pa tudi ni več delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem. Takšna nova odpoved ne more imeti pravnih učinkov, ker predmeta odpovedi ni. Zato se lahko tudi za takšno odpoved smiselno uporabi določba tretjega odstavka 13. člena ZDR, da pravica do uveljavljanja ničnosti ne preneha in da uveljavljanje pravne neučinkovitosti take odpovedi ni vezano na njeno uveljavljanje s posebno tožbo pred sodiščem v roku iz tretjega odstavka 204. člena ZDR.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 11. 2013 nična (I. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek tožnice, da se ugotovi, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 22. 11. 2013 in da še traja ter da je tožena stranka dolžna tožnici izplačati odškodnino v višini 18 bruto mesečnih plač ob upoštevanju, da je tožnica tri mesece pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi prejemala povprečno mesečno bruto plačo v višini 1.253,65 EUR in da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti pravdne stroške, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila, vse v roku 8 dni, pod izvršbo (II. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2. Zoper I. točko izreka sodbe se pritožuje tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v I. točki spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnice tudi v I. točki izreka zavrne ter tožnici naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, podredno pa, da pritožbi ugodi in I. točko izreka sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnice v I. točki zavrže ter tožnici naloži plačilo stroškov postopka. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek tožnice. Tožnica je namreč zahtevala razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 11. 2013 in tožbe tekom postopka tudi ni spremenila. Tožnica ni zahtevala, da sodišče ugotovi ničnost izredne odpovedi, zato je sodišče prve stopnje kršilo prvi odstavek 2. člena ZPP, ki zahteva, da sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov (načelo dispozitivnosti). S tem, ko je sodišče ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nična, je tožnici prisodilo nekaj drugega, kot je le-ta zahtevala in s tem nedopustno poseglo v položaj tožene stranke. Prav tako je ugotovitev ničnosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v nasprotju z razlogi sodbe, kar pomeni, da je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno uporabilo 39. člen OZ, ker se le-ta izrecno nanaša samo na pogodbene obveznosti, medtem ko odpoved pogodbe o zaposlitvi ne ustvarja nobenih pogodbenih obveznosti. Prav tako ugotovitvena sodba v obravnavanem primeru ni zakonita iz razloga, ker tožnica nima pravnega interesa, da bi sodišče ugotovilo ničnost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pravni interes je procesna predpostavka pravdnega postopka, ki zahteva, da sodni organi nudijo pravno varstvo le tedaj, ko je dejavnost pravosodnih organov za varstvo pravic nujna. Priglaša stroške pritožbe.

3. Zoper navedeno sodbo (zavrnilni del) se pritožuje tudi tožnica iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, posledično pa zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je sodišče napačno sledilo trditvam tožene stranke, da iz vsebine odpovedi z dne 28. 10. 2013 izhaja želja tožnice, da ji delovno razmerje preneha dne 1. 11. 2013 in da je sodišče štelo, da je s to izjavo izražena jasna volja tožnice, da ji delovno razmerje preneha. Delodajalca zavezujejo zakonska določila v primerih odpovedi pogodbe o zaposlitvi svojim zaposlenim. Ni mogoče kot zakonito prenehanje delovnega razmerja upoštevati ravnanja tožene stranke, ki je na naslov tožnice poslala tri svoje zaposlene, ki naj bi dosegli, da je tožnica podpisala sporazumno odpoved pogodbe o zaposlitvi, pri tem pa se niso ozirali niti na zdravstveno stanje delavke. Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da je tožnica dne 29. 10. 2013 enostransko preklicala sporazumno odpoved, vendar je zmotno zaključilo, da navedeni preklic nima pravnih učinkov. Naziranje sodišča je v nasprotju s 83. členom ZDR-1, v skladu s katerim je delavčeva neodtuljiva pravica podati odpoved pogodbe o zaposlitvi brez obrazložitve. Da je zaključek sodišča napačen, dokazuje tudi ugotovljeno postopanje tožene stranke po prejemu tožničinega preklica odpovedi. Tožena stranka je namreč tožnici dne 22. 11. 2013 poslala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga s takojšnjim učinkovanjem, česar pa tožena stranka ne bi storila, v kolikor bi veljalo to, kar navaja sodišče. Ne gre slediti zaključkom sodišča, da je tožena stranka sprejela izjavo tožnice z dne 28. 10. 2013, postopek izredne odpovedi pa uvedla zgolj iz previdnosti. Sodišče tudi ni upoštevalo, da tožnici očitane kršitve, zaradi katerih je bila dne 22. 11. 2013 podana odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, v postopku niso bile dokazane. Tožena stranka je tožnici podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi dne 22. 11. 2013, ki pa je bila nezakonita zaradi kršitev v postopku same podaje odpovedi. Priglaša stroške pritožbe.

4. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožnice v pritožbi in navedla, da tožnica v pritožbi navaja nove trditve, čeprav bi morala, v skladu z 212. in 286. členom ZPP, najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo podati zadostno trditveno podlago in ponuditi ustrezne dokaze, s katerimi bi to lahko dokazala. Trditve tožeče stranke pa so tudi v nasprotju z dejstvi, ki jih je sodišče ugotovilo na podlagi izvedenega dokaznega postopka. Trditev tožnice, da naj bi delavci tožene stranke nad njo vršili pritisk, s tem, da so ji grozili z vložitvijo kazenske ovadbe in z razkritjem njenih ravnanj sodelavcem ter družini, so neresnične. Sodišče pri odločanju ni bilo pristransko, nobeno ravnanje tožene stranke ni bilo nezakonito, niti ga ni sodišče prikazovalo kot nezakonito, saj odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožene stranke sploh ni presojalo.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zlasti ne tudi v pritožbi uveljavljene bistvene kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

7. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je bila tožnica zaposlena pri toženi stranki na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 10. 2008 na delovnem mestu „referent za registracije, upravne postopke in zavarovanja“. Tožnica je dne 28. 10. 2013 lastnoročno napisala in podpisala sporazumno odpoved delovnega razmerja, potem ko so jo obiskali sodelavci A.A., B.B. in C.C. na njenem domu. Z dopisom z dne 29. 10. 2013 je tožnica izrecno preklicala sporazumno odpoved delovnega razmerja z dne 28. 10. 2013. Med strankama je bilo sporno predvsem, ali ima odpoved tožnice z dne 28. 10. 2013 pravne učinke, oziroma ali je tožnici dne 22. 11. 2013 prenehalo delovno razmerje na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

8. Sodišče prve stopnje je na podlagi zaslišanja prič C.C., vodje biroja pri toženi stranki, A.A. in B.B., ki sta bila pri toženi stranki vodja tehnične službe in vodja poslovne enote v D. ter E.E., vodje službe za kadre in pravne zadeve pri toženi stranki ugotovilo, da je tožnica dne 28. 10. 2013 lastnoročno napisala odpoved, iz katere izhaja, da želi sporazumno prekinitev delovnega razmerja z dne 1. 11. 2013 in da iz odpovedi jasno izhaja volja tožnice, da ji delovno razmerje pri toženi stranki preneha. Priče so skladno izpovedale, da je tožnica močno obžalovala kršitve pogodbenih obveznosti, ki so ji bile očitane in da je menila, da je s tem osramotila tako sodelavce kot tudi družino in zato je lastnoročno napisala odpoved pogodbe o zaposlitvi doma, pred pričami. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da predstavlja odpoved z dne 28. 10. 2013 redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo lahko glede na določbe prvega odstavka 83. člena ZDR-1 poda delavec kadarkoli brez obrazložitve. Tožnica je sicer trdila, da je dogovor o sporazumni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 10. 2013 podpisala „pod prisilo oziroma grožnjo, da ji bo tožena stranka izredno odpovedala delovno razmerje iz razloga suma storitve kaznivega dejanja“, vendar tožnica odpovedi pogodbe o zaposlitvi tudi ni izpodbijala pred sodiščem. Zato je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 10. 2013 pričela učinkovati z dnem vročitve odpovedi toženi stranki. Sodna praksa je jasna, da delodajalec prejme odpoved takrat, ko jo delavec izroči svojemu nadrejenemu (sodba Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 193/2013). Priči E.E. in A.A. sta skladno izpovedali, da je A.A. odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnice z dne 28. 10. 2013 prinesel še istega dne, pozno popoldan in sicer ob vrnitvi iz D. v službo za kadre in pravne zadeve in da jo je E.E. prejela in še isti dan obvestila direktorja tožene stranke. Tako je odpoved tožnice začela učinkovati z izročitvijo odpovedi C.C., ki je bila tožnici neposredno nadrejena, pri izročitvi odpovedi pa sta bila navzoča tudi vodja tehnične službe A.A. in v.d. vodja poslovne enote tožene stranke v D., B.B.. Tožnica je sicer z dopisom z dne 29. 10. 2013, ki ga je tožena stranka prejela dne 30. 10. 2013, preklicala odpoved, vendar je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da navedeni preklic nima pravnih učinkov, saj tožena stranka s preklicem ni soglašala.

9. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da tožničina odpoved pogodbe o zaposlitvi ni obremenjena z napakami volje v smislu določb Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2002 s spremembami). Celo v primeru, če bi bilo res, da bi nadrejeni delavci tožnici „zagrozili“ z izredno odpovedjo delovnega razmerja iz razloga suma storitve kaznivega dejanja, to ne predstavlja nedopustne grožnje v smislu določbe prvega odstavka 45. člena OZ. Ta določa, da stranka lahko zahteva razveljavitev pogodb, če druga pogodbena stranka ali kdo tretji z nedopustno grožnjo pri njej povzroči utemeljen strah, tako da je zaradi tega strahu sklenila pogodbo. Grožnje s podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi suma storitve kaznivega dejanja ni mogoče šteti za nedopustno, nasprotno, vsakdo lahko naznani kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti. Vendar pa v konkretnem primeru ni bilo ugotovljeno, da bi C.C., A.A. in B.B. tožnici v resnici grozili s podajo izredne odpovedi in vložitvijo ovadbe na policiji. Sicer pa, kot je že sodišče prve stopnje ugotovilo, tožnica tudi ni izpodbijala odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 10. 2013, ki jo je lastnoročno napisala in podpisala, v zakonskem roku za izpodbijanje odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da preklic odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 10. 2013 ni mogel vplivati na veljavnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je pričela učinkovati že 28. 10. 2013. Pri tem se je sodišče prve stopnje pravilno sklicevalo na določbo 25. člena OZ (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl. - OZ) o tem, da ponudnik lahko umakne ponudbo samo, če je naslovnik prejel umik, preden je prejel ponudbo ali sočasno z njo. Kot pa je pritožbeno sodišče že zapisalo, se v skladu s sodno prakso šteje odpoved pogodbe o zaposlitvi za vročeno toženi stranki s tem, ko jo delavec vroči svojemu neposrednemu nadrejenemu.

10. Pravilno je sodišče prve stopnje tudi obrazložilo, da je tožnici delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo dne 28. 10. 2013, zato ji tožena stranka pogodbe o zaposlitvi ni mogla še enkrat odpovedati z izredno odpovedjo. Pogodbe o zaposlitvi, ki je na podlagi prve odpovedi že prenehala, ni mogoče ponovno odpovedati, ker pogodba, ki se na ta tak način ponovno odpoveduje, več ne obstoji, s tem pa tudi ni več delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem. Takšna nova odpoved ne more imeti pravnih učinkov, ker predmeta odpovedi ni. Zato se lahko tudi za takšno odpoved smiselno uporabi določba tretjega odstavka 13. člena ZDR, da pravica do uveljavljanja ničnosti ne preneha in da uveljavljanje pravne neučinkovitosti take odpovedi ni vezano na njeno uveljavljanje s posebno tožbo pred sodiščem v roku iz tretjega odstavka 204. člena ZDR (sodba Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 195/2012 z dne 15. 1. 2013). Zato so neutemeljene pritožbene trditve tožene stranke, da je sodišče prve stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek tožnice, ki je v I. točki tožbenega zahtevka zahtevala razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 11. 2013, ne pa ničnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

11. Neutemeljena pa je tudi pritožbena trditev tožene stranke, da sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru ni upoštevalo, da tožnica ni izkazala pravnega interesa za izdajo ugotovitvene sodbe in je posledično sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu nezakonita. Sodna praksa in pravna teorija sta enotni, da mora stranka pravni interes kot procesno predpostavko in s tem pogoj za dopustnost ugotovitvene tožbe izkazati zgolj v primeru, ko v tožbi postavi samostojni ugotovitveni zahtevek. Pri vmesnem ugotovitvenem zahtevku procesno pravo stranki takšne obveznosti ne nalaga. Torej, tožba z vmesnim ugotovitvenim zahtevkom je, kljub neizkazanemu pravnemu interesu, dopustna, če se zahteva ugotovitev (ne)obstoja pravice ali pravnega razmerja, od katerega je odvisna odločitev o glavnem zahtevku.

12. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta pritožbi tožnice in tožene stranke neutemeljeni, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbi zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

13. Ker stranki s pritožbami nista uspeli, sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške (154. člen ZPP).