Jedro

Določba 3. odstavka 201. člena ZOR daje pravico do denarne odškodnine osebi, ki sama ni neposredni oškodovanec, le izjemoma. Gre namreč za odstop od splošnega pravila, da imajo pravico do odškodnine le neposredni oškodovanci. Zato je omejen krog posrednih oškodovancev, ki imajo kljub splošnemu pravilu pravico do odškodnine, poleg tega pa imajo pravico do odškodnine samo v izjemno težkih primerih. Gre torej za izjemo, ki terja restriktiven pristop tudi pri interpretaciji pravnega standarda "posebno težka invalidnost".

Obravnavani primer, po presoji revizijskega sodišča, ne sodi v skupino izjemnih primerov invalidnosti. Opisano stanje pri neposrednem oškodovancu, to je začetne vezanosti na tujo pomoč, sicer pa duševne spremenjenosti, trajno prisotnega depresivnega stanja, hudih glavobolov, epilepsije, motenj uriniranja in potence, ki sta ga sodišči ugotovili v obdobju sedmih let po poškodbi, ne sodi med takšne izjemno težke primere. To velja še posebej ob ugotovitvi, da je šlo za obdobje zdravljenja ter da se je stanje neposrednega oškodovanca (čeprav ob velikih naporih vseh) po letu 1995 nekoliko izboljšalo.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje spremenita tako, da se zavrne tožbeni zahtevek v delu glede odškodnine v znesku 1.200.000 SIT, prisojene prvi tožnici.

Izrek o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

V prvem sojenju je sodišče prve stopnje s sodbo z dne 16.12.1999 pod opr. št. III P 881/98-86 delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnic in jim prisodilo denarno odškodnino v skupni višini 4.000.000 SIT, kar so tožnice zahtevale več (do 9.600.000 SIT) pa je zavrnilo. Po pritožbi vseh pravdnih strank je Višje sodišče v Ljubljani s sodbo in sklepom z dne 11.4.2001 pod opr. št. I Cp 253/2000 potrdilo odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka preko 4.000.000 SIT, v ugodilnem delu pa je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v ponovno odločanje. V obrazložitvi sklepa je navedlo, da ima mož oziroma oče pravdnih strank po končanem zdravljenju hudo invalidnost, ki pa sedaj ni tako posebno huda, da bi opravičevala odmero denarne odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi posebno hude invalidnosti bližnjega. Sodišču prve stopnje je naložilo, da razišče, ali ni šlo za nekaj let trajajoče duševne bolečine v smislu tretjega odstavka 201. člena (Zakona o obligacijskih razmerjih, Uradni list SFRJ, št. 29/78-57/89; ZOR).

Sodišče prve stopnje je v ponovnem sojenju odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati prvi tožnici odškodnino v znesku 2.400.000 SIT, drugi in tretji tožnici pa vsaki po 800.000 SIT, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.12.1999 dalje. Toženi stranki je naložilo tudi plačilo njihovih pravdnih stroškov v znesku 167.022,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila. Tako je presodilo, ker je ugotovilo, da so tožnice v daljšem časovnem obdobju (do 10 let) trpele duševne bolečine zaradi začasne posebno hude invalidnosti njihovega moža oziroma očeta. Prvi tožnici je tako odmerilo pravično denarno odškodnino v znesku 3.000.000 SIT, drugi in tretji tožnici pa vsaki po 1.000.000 SIT ter nato pri vseh treh upoštevalo odbitek 20% soprispevka poškodovanca k posledicam poškodbe.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in prvostopenjsko sodbo v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je prvi tožnici prisodilo odškodnino 1.200.000 SIT, drugi in tretji tožnici pa vsaki po 600.000 SIT. Sodbo sodišča prve stopnje je glede plačila zakonskih zamudnih obresti in pravdnih stroškov razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ostalem je pritožbo zavrnilo in v nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji pravdni stroški. Ugotovilo je, da je šlo pri direktnem oškodovancu za posebno hudo invalidnost, ki je trajala vsaj 7 let, ter da so vse tri tožnice občutile do njega izjemno močno sočutje, trpele pa so tudi lastne duševne bolečine zaradi izgube njegove dotedanje osebnosti.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga revizijo tožena stranka v delu, ki se nanaša na obveznost tožene stranke do prve tožnice. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je pritožbeno sodišče že v prvem sojenju ugotovilo, da pri neposrednem oškodovancu po zaključenem zdravljenju ni mogoče govoriti o posebni hudi invalidnosti. Poudarja ugotovitve sodnih izvedencev glede tega, koliko časa je bil neposredni oškodovanec povsem oziroma deloma odvisen od tuje pomoči. Ugotavlja, da sodba glede ugotovitev o stanju in trajanju popolne odvisnosti neposrednega oškodovanca bistveno odstopa od ugotovitve izvedencev. Čeprav gre za strokovna vprašanja, ki se jih rešuje s pomočjo izvedencev, se sodba sklicuje na izpovedi oškodovank. Te je sodišče premalo kritično ocenilo, saj je jasno, da bodo izpovedovale v lastno korist. Ugotovitev sodišča, da je stanje "začasne posebno hude invalidnosti" trajalo vsaj 7 let, je povsem v nasprotju z izvedenskimi mnenji, posledično pa je napačna tudi ugotovitev, da je bilo v tem obdobju zaznati stanje, podobno uničenju pomembnih sfer oškodovančeve osebnosti. Primerjava tega primera s priznanimi odškodninami za pretrpljene duševne bolečine zaradi začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti direktnih oškodovancev ni ustrezna, saj stanje neposrednega oškodovanca med zdravljenjem s takšnimi primeri ni primerljivo. Poleg tega pa ZOR pojma "začasna posebno težka invalidnost" ne pozna. Pojma "posebno hude invalidnosti" ni mogoče širiti na tak način, saj gre za trajne in nepopravljive spremembe v telesni in duševni integriteti oškodovanca. Gre za uničenje, zato je jasno, da se stanje ne more več popraviti. Takšna sprememba ne more biti začasna ne glede na to, kako huda je v določenem trenutku. Tudi sama beseda invalidnost pomeni trajno stanje. Širjenje pojma bi pomenilo, da imajo pravico do odškodnine tudi bližnji sorodniki tistih oškodovancev, katerih rehabilitacija traja nekaj let. Tožnice niso izkazale temelja za svoj odškodninski zahtevek, zato bi bilo treba zahtevek prve tožnice zavrniti. Priglaša stroške.

Revizija je bila vročena prvi tožnici, ki nanjo ni odgovorila in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/99 - 2/2004; ZPP).

Revizija je utemeljena.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih je pritožbeno sodišče sprejelo, revizijsko sodišče pa jih na kratko povzema, izhaja, da je neposredni oškodovanec J. J. v nesreči 25.11.1987 utrpel udarnino možgan s krvavitvami v možganovino, kasnejšo resorbcijo hematomov, nastanek brazgotin v možganovino ter zlom medenične kosti. Zaradi navedenih poškodb je bil tri mesece povsem odvisen od tuje pomoči, delno pa je potreboval pomoč pri vsakdanjih opravilih kumulativno eno leto. Oškodovanec je potreboval pomoč pri oblačenju, pri jedi, učil se je hoditi. Pri njem so se pojavile motnje uriniranja in potence. Trpel je hude glavobole, ponoči ga je bilo treba paziti, da ne bi padel s postelje. Približno dve leti po poškodbi je nastopilo obdobje njegove agresivnosti, v letu 1992 se mu je pojavila epilepsija. Po sedmih letih se mu je stanje nekoliko izboljšalo, tako da opravlja običajne vsakdanje aktivnosti, je pa popolnoma nesposoben za vsakršno pridobitno dejavnost. Posledice se pri njem kažejo v moteni vizuomotorično organizaciji organskega izvora, hudih težavah pri prostorski orientaciji ter izjemno počasnem psihomotoričnem tempu. Ugotovljen je bil pomemben odstotek mentalnega upada (24%), spremenljivo čustvovanje in trajno prisotno depresivno stanje. Ima še občasne težave z inkontinenco in delno impotenco.

Izvedenec je njegovo invalidnost, brez trajne spremembe duševnosti, ocenil na 56%. Poškodovanec večino duševnih popoškodbenih sprememb pri sebi prepoznava, v njih vidi povezavo in vpliv na socialno in intimno funkcioniranje, kar vzdržuje in poglablja njegovo depresivno razpoloženje.

Po tretjem odstavku 201. člena ZOR lahko sodišče v primeru posebno težke invalidnosti kakšne osebe, njenemu zakoncu, otrokom in staršem prisodi pravično denarno odškodnino za njihove duševne bolečine. Ta določba omogoča plačilo denarne odškodnine za duševne bolečine, ki jih trpi (posredni) oškodovanec in ki izvirajo iz duševnih ali telesnih bolečin druge osebe (neposrednega oškodovanca), s katero je (posredni) oškodovanec čustveno močno povezan. Vendar pa daje ZOR pravico do denarne odškodnine osebi, ki sama ni neposredni oškodovanec, le izjemoma. Gre namreč za odstop od splošnega pravila, da imajo pravico do odškodnine le neposredni oškodovanci. Zato je omejen krog posrednih oškodovancev, ki imajo kljub splošnemu pravilu pravico do odškodnine, poleg tega pa imajo pravico do odškodnine samo v izjemno težkih primerih. Gre torej za izjemo, ki terja restriktiven pristop tudi pri interpretaciji pravnega standarda "posebno težka invalidnost". V tej luči je sodna praksa napolnjevala vsebino pravnega standarda. Sodna praksa je priznala odškodnino posrednim oškodovancem v izjemnih primerih kot so: tetraplegija (II Ips 323/94), zoglenitev desne roke in noge zaradi udara električnega toka s postkomocijskim sindromom in hudo reaktivno depresijo (II Ips 784/94), osebnostne spremembe s hudim upadom intelektualnih sposobnosti in moteno motoriko pri 4 in pol leta starem otroku (II Ips 403/98), primer nadpovprečno intelektualno in telesno sposobnega mladega človeka, ki ima trajne organske motnje telesne, nevrološke in psihološke narave, zaradi česar je sedaj na meji med nizkim povprečjem in podpovprečjem (II Ips 55/2002), primer hude možganske poškodbe, zaradi katere je neposredni oškodovanec 100% invalid, osebnostno spremenjen, vezan na tujo pomoč in postrežbo (II Ips 285/97). Gre torej za izjemne primere, ki so praviloma povezani z nesposobnostjo opravljati osnovne življenjske aktivnosti oziroma imajo za posledico odvisnost od oskrbe in pomoči drugih. V vseh teh najtežjih primerih invalidnosti gre za posledice trajne narave.

Obravnavani primer, po presoji revizijskega sodišča, ne sodi v skupino izjemnih primerov invalidnosti. Opisano stanje pri neposrednem oškodovancu, to je začetne vezanosti na tujo pomoč, sicer pa duševne spremenjenosti, trajno prisotnega depresivnega stanja, hudih glavobolov, epilepsije, motenj uriniranja in potence, ki sta ga sodišči ugotovili v obdobju sedmih let po poškodbi, ne sodi med takšne izjemno težke primere. To velja še posebej ob ugotovitvi, da je šlo za obdobje zdravljenja ter da se je stanje neposrednega oškodovanca (čeprav ob velikih naporih vseh) po letu 1995 nekoliko izboljšalo. Ne glede na to, da je prva tožnica zaradi stanja svojega moža po nesreči prestajala izredno hudo duševno trpljenje, pa ji odškodnine iz naslova dušenih bolečin zaradi posebno težke invalidnosti bližnjega po tretjem odstavku 201. člena ZOR ni mogoče priznati, saj ni izkazan objektivni element te oblike škode. Stanja pri neposrednem oškodovancu namreč tudi v prvih sedmih letih po nezgodi ni mogoče uvrstiti med primere posebno težke invalidnosti, kot so prej navedeni. Ker je izjeme potrebno tolmačiti restriktivno, za odločitev nižjih sodišč, ki bi pomenila preboj dosedanje sodne prakse, v določilih ZOR ni podlage. Zato tudi primerjava z odškodninami za duševne bolečine zaradi začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti direktnih oškodovancev ni ustrezna.

Ker sta sodišči prve in druge stopnje nepravilno ocenili, da dejansko stanje v tem primeru ustreza pravnemu standardu "posebno težka invalidnost drugega", je bilo materialno pravo v tej zadevi zmotno uporabljeno. Revizijsko sodišče je zato reviziji ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je še nadalje ugodilo pritožbi tožene stranke zoper odločitev o odškodnini, prisojeni prvi tožnici in tožbeni zahtevek prve tožnice zavrnilo tudi glede zneska 1.200.000 SIT (prvi odstavek 380. člena ZPP).

Ker je bila v pritožbenem odločanju glede plačila zakonskih zamudnih obresti in pravdnih stroškov odločitev sodišča prve stopnje razveljavljena in zadeva vrnjena v ponovno sojenje, se tudi odločitev o revizijskih stroških pridrži za končno odločbo (165. člen ZPP).