Jedro

Ob popolno in pravilno ugotovljenem dejanskem stanju, da ima tožeča stranka dopolnjenih le 6 let 5 mesecev in 9 dni slovensko švicarske pokojninske dobe, je sodišče prve stopnje zahtevek za priznanje sorazmernega dela starostne pokojnine utemeljeno zavrnilo, saj niso izpolnjeni pogoji po 2 alinei 56 čl. zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka trpi lastne stroške pritožbe sama.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo stroškovno zavrnilo zahtevek tožeče stranke, da se ji kot delovnemu invalidu I. kategorije od 24.5.1994 dalje, 50 % zaradi bolezni in 50 % zaradi posledic poškodbe pri delu v tujini, prizna pravica do sorazmernega dela invalidske pokojnine. Ugotovilo je, da tožeča stranka ne izpolnjuje pogoja pokojninske dobe po 56. členu zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju.

Zoper navedeno sodbo je v zakonitem roku vložil pritožbo poblaščenec tožeče stranke iz vseh pritožbenih razlogov. Ni mu jasno, zakaj je sodišče prve stopnje toliko časa izgubljalo za razčiščevanje vzroka invalidnosti, saj je zahtevek zavrnilo iz razloga, ker ni izpolnjen pogoj pokojninske dobe. Zaradi tega in nejasnosti izreka sodbe v odnosu na obrazložitev sodbe, te ni mogoče preizkusiti, s čimer naj bili podani pogoj za razveljavitev po uradni dolžnosti. Sicer pa smatra, da izpolnjuje vse pogoje za priznanje zahtevane pravice, ker je invalid I. kategorije in ima dopolnjene dovolj pokojninske dobe.

Zdi se mu nepotrebno, da je sodišče ugotavljalo in vzrok invalidnosti delilo na odstotke. Če je delitev po zakonu potrebna pa meni, da je posledica nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, saj invalidska komisija II. stopnje ni ocenila, kako je poškodba pri delu vplivala na vse ostale spremembe v zdravstvenem stanju in torej invalidnost I. kategorije. Prav tako ni izključeno, da se je sodišče enako kot toženec, pri seštevanju pokojninske dobe zmotilo, zato predlaga, da jo pritožbeno sodišče ponovno obračuna. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, ali jo podrejeno razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ter priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pravna podlaga za razsojo sporne zadeve je podana v 55. in 56. členu zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. list RS, št. 12/92, 5/94 in 7/96). Pravico do invalidske pokojnine po teh določbah je mogoče invalidu I. kategorije, če ta ni posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni, priznati le ob izpolnjevanju predpisane pokojninske dobe. V 2. alinei 56. člena citiranega zakona je izrecno določeno, da zavarovanec, katerega invalidnost je posledica poškodbe izven dela ali bolezen, pridobi pravico do invalidske pokojnine pod pogojem, da je pred nastankom invalidnosti dopolnil pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj tretjino razdobja od dopolnjenih 20 let starosti do nastanka invalidnosti (delovna leta), šteta delovna leta kot polna leta. Ker se je tožeča stranka nesporno poškodovala na delu v tujini, ko je bila zavarovana pri tujem nosilcu zavarovanja, posledic te poškodbe ni mogoče obravnavati za poškodbo pri delu po 30. členu citiranega zakona, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje in je bilo že iz tega razloga ugotavljanje vzroka invalidnosti po odstotnih deležih odvečno, vendar ta procesna dejanja sodišča na pravilnost izpodbijane sodbe nimajo vpliva.

Bistvenega pomena za odločitev v sporni zadevi je dejstvo, da ima tožeča stranka le 5 let, 5 mesecev in 9 dni pokojninske dobe, dopolnjene z zavarovanjem pri pravnih predhodnikih tožene stranke, kar je po podatkih delovne knjižice, povsem pravilno izračunalo sodišče prve stopnje. Poleg te dobe ima še 1 leto pokojninske dobe, dopolnjene pri tujem nosilcu zavarovanja. Skupaj ima torej dopolnjenih 6 let, 5 mesecev in 9 dni slovensko švicarske pokojninske dobe, ki se pri ugotavljanju izpolnjevanja pogojev za pridobitev pravice do pokojnine glede na konvencijo o socialnem zavarovanju, sklenjeno med bivšo SFRJ in Švico (Ur. list FLRJ - MPDS št. 8/63 in 12/84) sicer sešteva, kar pa še vedno ne zadostuje za priznanje pravice do sorazmernega dela slovenske invalidske pokojnine po 2. alinei 56. člena zakona. Ker je tožeča stranka rojena 1.1.1939, je do dneva nastanka invalidnosti I. kategorije z 24.5.1994 dopolnila 55 let starosti. Imeti bi morala najmanj 11 let in 7 mesecev slovensko švicarske pokojninske dobe, da bi na ta način imela pokrito najmanj eno tretjino delovnih let od svojega 20. leta starosti do dneva nastanka invalidnosti, ki predstavlja odbobje 35 let. Ker pa ima dopolnjenih le nekaj več kot 6 let skupne pokojninske dobe, je sodišče prve stopnje ob popolno ugotovljenem dejanskem stanju in pravilni uporabi materialnega prava njen zahtevek za priznanje pravice do invalidske pokojnine pravilno zavrnilo, saj tudi po prepričanju pritožbenega sodišča za priznanje zahtevane pravice ne izpolnjuje predpisanih pogojev. Prav tako ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, saj je izrek izpodbijane sodbe jasen in določen prav tako pa med njim in obrazložitvijo in torej razlogi sodbe ni nobenega nasprotja.

Zaradi obrazloženega je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje ter hkrati v skladu s 1. odst. 36. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. list RS, št. 19/94) odločiti, da lastne stroške pritožbe nosi tožeča stranka sama.